Laški bilten - april 2011, Potopis - Matej Knez: Po tem, ko smo nekaj mesecev iskali primerno destinacijo za alpinistično odpravo, smo se Jernej Gračner (vodja), Uroš Gračner, Matej Knez in Sašo Ocvirk, ...
... člani alpinističnega odseka PD Celje Matica, odločili za perujske Ande ali natančneje pogorje Cordillere Blance.
Po vseh organizacijskih in drugih obveznostih 14. maja 2009 končno napoči dan odhoda. S kombijem se odpeljemo do Milana, kjer se vkrcamo na letalo, odletimo proti Madridu in naprej proti Limi. Zaradi goste megle se tal Južne Amerike najprej dotaknemo na nekem vojaškem letališču, kjer natočimo gorivo in odletimo proti desetmilijonski perujski prestolnici Limi. Tam smo po natanko 18 urah letenja. Zaradi zamude letala zamudimo vse avtobuse do mesta Huaraz na 3.000 metrih nadmorske višine, ki je naše izhodišče za vse vzpone. Čas, ki ga imamo do odhoda avtobusa ob 23.00 po lokalnem času (sedem ur za nami), izkoristimo za ogled mesta. Revščina, kriminal, nazadnje pa še opozorilo policista, da se je zvečer nevarno sprehajati po ulicah Lime, nas kmalu po mraku privedejo na avtobusno postajo, kjer ob pivu počakamo do odhoda avtobusa.
Po osmih urah vožnje v Huarazu doživimo kulturni šok, pa čeprav smo ga s podobnih odprav že vsi nekako vajeni. A takšni, kot smo, se hitro udomačimo. Prvi dan ostanemo v mestu, saj se želimo čim prej aklimatizirati oz. navaditi na višino, že drugi dan pa odidemo na krajši aklimatizacijski izlet do idiličnega jezera Antacocha, ki leži na višini 3.900 metrov. Po vrnitvi v Huaraz se vsi odlično počutimo, zato se že kar naslednji dan odpravimo proti jezeru Llaca na višini 4.300 metrov, kjer postavimo bazni tabor (BC), odidemo še 200 metrov višje, se vrnemo do B. C. in prespimo. Naš cilj je 5.686 metrov visok Vallunaraju.
Naslednji dan ima Uroš zdravstvene težave zaradi višine, zato se z Jernejem odpravita nekaj sto metrov nižje, Sašo in jaz pa nadaljujeva višje proti Vallunarajuju. Kmalu naju ustavijo neprehodna ledeniška reka, na drugi strani pa mokra in gladka skalna stena. Ker se vreme močno poslabša, poslabša pa se tudi Uroševo zdravstveno stanje, se še isti dan vrnemo v Huaraz.
Ker smo s hitrostjo aklimatizacije pretiravali, smo nekaj dni prisiljeni ostati v hostlu v Huarazu. Ko se naše počutje nekoliko izboljša, se odpravimo v lokalno zdravilišče, da bi plavali na višini okrog 3.500 metrov in se tudi tako privajali na višino. A ko pridemo do bazena s termalno vodo, vidimo, da je ta povsem rjava! Naše začudenje kmalu opazi lokalni kopalec in nam pojasni, da je voda sicer res videti umazana, vendar vsebuje veliko mineralov, ki so dobri za zdravje. Po krajšem premisleku se v – po zagotovilih domačina – zdravilni vodi znajdemo tudi mi.
Jernej in Sašo 22. maja odideta v dolino Ischince, kjer postavita BC, Uroš in jaz pa se jima pridruživa dan pozneje, ko se počutiva nekoliko bolje. Isti dan Jernej in Sašo dosežeta vrh Urusa – 5.420 metrov. Čez dva dni odrinemo na bivak pod naš naslednji cilj, 5.530 metrov visoko Ischinco. Po nekaj pogovorih se odločimo, da se proti vrhu ne bomo odpravili po normalni smeri, ampak direktno čez zahodno steno gore. No, pozneje smo ob vrnitvi v Huaraz v uradu za vzpone izvedeli, da smo s tem vzponom pravzaprav opravili prvenstveno smer, Jernej in Uroš pa sta jo celo drzno presmučala. Poimenovali smo jo Celjska smer in jo ocenili z oceno: D-, 40–60°, 550 m, z vidika alpinističnega smuka pa S5-.
Zaradi slabih razmer v steni in slabega vremena opustimo misel, da bi splezali še na sosednjo, 6.162 metrov visoko Ranrapalco. Vrnemo se v dolino Ischince, sam pa naslednji dan dosežem vrh Urusa. Po šestih dneh bivanja na višini ne manj kot 4.400 metrih se vrnemo v Huaraz, kjer si polnimo baterije za naslednje vzpone. Počitek ne traja prav dolgo in 31. maja se s taksijem odpeljemo proti Piscu. V mislih imamo Mehiško smer v južni steni, kjer pričakujemo srednje zahtevno plezanje, vendar se kmalu izkaže, da smo se še kako motili. Že sama vožnja v dolino pod omenjeno goro je precej adrenalinska, saj nas vozi samooklicani »šumaher«. Kljub uničenim cestam in še bolj uničenemu vozilu našega »šumija«, ki bolj spominja na razbit dirkalnik kakšnega rally voznika, se srečno pripeljemo v dolino pod Pisco. S taksistom se dogovorimo, da nas v dolini počaka do naslednjega večera, ko naj bi se vrnili.
Naše načrte o lahkem plezanju razblinijo nepredelan sneg, razbit ledenik pod steno in vršne gobe, za katere smo bili še pri opazovanju iz doline prepričani, da so nekakšne »rampe«, ki bodo omogočale enostaven izstop iz stene. Toda strmina proti koncu stene se stopnjuje, razmere pa so vedno slabše. Tako za zadnjih 50 višinskih metrov porabimo kar pet ur in pol, saj moramo kopati mokast sneg (snežne gobe), da pridemo do kolikor toliko trdne podlage, po kateri je možno izplezati na rob stene. Vseskozi nam grozi plaz, ki bi ga lahko sprožili s kopanjem, varovanja pa v zelo strmi steni skoraj nimamo. Po točno desetih urah plezanja in zmrzovanja v 350-metrski južni steni Pisca se le zasliši Jernejev glas, ki naznanja, da je stena premagana. Po 18 urah hoje, plezanja in plazenja po ledeniku smo nazaj v B.C., pripravimo si skromno večerjo, se namestimo v šotor in zaspimo.
Naslednji dan si oprtamo vsak svoj približno 20 kilogramov težak nahrbtnik in utrujeni odrinemo proti dolini. Tam nas naš dirkač »šumi« v zavetju sence in s pivom v roki še vedno potrpežljivo čaka.
Ko se natovorimo, nam v tolažbo pove še, da nima vozniškega izpita. Sledi nekajurna divja vožnja nazaj v Huaraz. Ker so razmere v hribih še vedno slabe, se odločimo, da odidemo na bližnji vrh Vallunaraju, ki smo ga nameravali osvojiti na začetku odprave. V baznem taboru se nam pridruži še Gerard Krebs, ki je bil član druge četverice celjske odpravarske ekipe.
Naslednji dan, 6. junija, Uroš, Gerard in jaz dosežemo vrh 5.686 metrov visokega Vallunarajuja, s katerega Uroš Gračner še smuča. Sašo isti dan osvoji vrh sosednje, 5.200 metrov visoke gore Rima Rima.
Naslednji dan vrh Vallunarajuja osvoji in presmuča še Jernej, ki se je prejšnji dan nesrečno izgubil v temi. Še isti dan se vrnemo v Huaraz, si privoščimo nekaj dni počitka, obiščemo starodavno mesto Chavin in v svojem najljubšem baru Extrem bar organiziramo še slovenski večer, na katerem obiskovalcem predstavimo nekaj slovenske glasbe in kulture. Do jutra se tako pošteno zabavamo.
Vsi štirje člani odprave se 10. junija podamo še v dolino Santa Cruz k našemu zadnjemu cilju, gori Alpamayo. Po dveh dneh hoda proti bazi nas Jernej zaradi vedno slabšega počutja zapusti. Uroš, Sašo in jaz odidemo najprej proti »morena kampu« in naslednje jutro še proti »cool campu« (eden od višinskih taborov, ki v celoti leži na snegu), od koder prvič zagledamo naš cilj, zahodno steno Alpamaya. Precej izmučeni postavimo šotor na višini 5.400 metrov, izobesimo trobojnico, se najemo in zaspimo. V zgodnjih jutranjih urah se z veliko muko spravimo iz toplih spalnih vreč in šotora in se odpravimo pod steno. Temperatura niha nekje okrog -20 °C. V hladnem jutru dokaj hitro napredujemo, ves čas pa nas preseneča naklon stene, saj mest za počitek pravzaprav sploh ni, edini stik s podlago pa so konice derez in cepinov. Kljub temu precej hitro, po šestih urah plezanja po Francoski smeri, stopimo na zelo ošiljen vrh Alpamaya, sledi stisk rok, malo fotografiranja naokoli, nato pa se začnemo hitro spuščati, saj se nam že približuje fronta. Približno petnajst minut pozneje začne snežiti, zato nam sestop tu in tam popestri pršni plazič. Po približno desetih spustih ob vrvi ponovno stojimo pod zahodno steno 5.947 metrov visoke najlepše gore sveta. Sledi ponovni počitek v upanju, da bi se naslednje jutro odpravili še na sosednji hrib, Quiterahu, visok 6.050 metrov, vendar se zaradi utrujenosti (na višini, višji od 5.000 metrov, se telo pravzaprav ne regenerira več) in novozapadlega snega, zmanjkalo pa nam je tudi hrane, odločimo, da se bomo rajši vrnili v dolino in s tem lepim vzponom zaključili našo odpravo.
Sledi ponovno dva - do tridnevno vračanje v Huaraz, kjer se močno okrepčamo in spočijemo. Za konec se Jernej, Uroš in jaz odpravimo še na skalno plezanje v Antacocho, Sašo pa zaradi povišane temperature ostane v Huarazu. Plezamo po Direktni smeri z oceno 6b, 200 m. Lepo vreme nas zavede, saj smo oblečeni bolj poletno, pozabljamo pa, da smo na višini 4.000 metrov. In tako nas tudi med našim zadnjim vzponu v Andih kar pošteno nazebe.
Nato se v nekaj dneh vrnemo v Limo in preživimo čudovit dan na Tihem oceanu. Še isti dan se, polni novih izkušenj in doživetij, po šestih tednih odpravimo na dolg let proti domu, in se 26. junija spet snidemo z domačimi.
Z odpravo smo bili zelo zadovoljni, saj smo kljub slabim razmeram v stenah (takšna je bila na splošno vsa sezona), opravili pet dobrih vzponov. In glede na okoliščine smo bili zadovoljni tudi kljub temu, da smo imeli na začetku zastavljene nekoliko višje cilje.
Matej Knez