AO Idrija: 4. skupna vaja 
3. skupna vaja 5. skupna vaja
10.12.: V nedeljo 6.12. smo se podali orodjarit in se preizkusili v zabivanju klinov.
Najprej nas je Zlate z družino pogostil s kavo in nedeljskimi palačinkami, potem pa s povnimi želodci v skale. Ture se je udeležilo 9 tečajnikov za red in mir pa sta skrbela Jan S. in Zlate G. Trenirali smo izdelavo sidrišč, orodjarili, zabivali kline in plezali.
25.11.: Ob napovedi snega in dežja je na petkovem predavanju alpinistične šole padla odločitev o plezanju na toplem. Namesto v južne kraje pa smo se v nedeljo po kosilu z jeklenimi konjički odpeljali v Škofjo Loko in obiskali plezalni center Bricalp. Najprej smo se temeljito ogreli na manjši temu namenjeni steni, nato pa smo se pogumno premaknili na veliko steno.
Začetniki smo v varovanih smereh ponovili in poglobili osnove, ki smo se jih naučili prejšnji teden v Vipavi. Tako smo trenirali rokovanje z najrazličnejšimi oprimki, vpenjanje ter varovanje in se preizkusili na smereh različnih težavnosti. Bolj izkušeni med nami pa so napadli veliko balvansko steno, ki je pokazala veliko zabavnih in težkih problemov. Ko smo že vsi bili malo utrujeni, smo se za "ohlajanje" premaknili na malo steno, ki smo jo potem okupirali za daljši čas ter izvajali razne neumnosti in akrobacije, predvsem pa delali gužvo otrokom biggrin Kot bi mignil je popoldne minilo, teme še opazili nismo, in z nasmehi na obrazu ter utrujeni smo se Mateja, Meta, Neža, Sara, Blaž, David, Jože, Miha, Nejc, Sebastjan in Rok morali odpraviti domov.
14.12.: V soboto v zgodnjih jutranjih urah smo se (Mateja, Neža, Miha, Matija) s Klavžarjeve domačije odpravili na strokovno usposabljanje v plezališče pod Javornikom.
Avte smo pustili pod smučiščem, na kar je sledil dolgotrajen in naporen vzpon do stene. Pot sicer ni bila markirana, je pa bilo relativno lahko slediti downhill stezicam, po katerih z bicikli rije lokalna fauna. Samo plezališče je super in nudi vrsto lahkih smeri, ter nekaj težjih, katere smo gladko zignorirali. Prav tako ni manjkalo špranj in poči, v katere smo porivali kline in prijatelje. Nabirali smo izkušnje iz prevezovanja, postavljanja štantov, ter vzdrževanja plezalk v dobri kondiciji s pomočjo drugih kosov oblačil. Kot se za štante v decembru spodobi, se je kmalu na gorilniku znašlo tudi vino, kar je hitro zavohala Metka ter malo kasneje še Nejc in sta se nam polna navdušenja pridružila. Naročeno mi je bilo, naj posebej poudarim, da se vina ni pilo med tem ko se je plezalo. Verjetno predvsem zato, ker smo se morali prišparat za občni zbor, ki je sledil v večernih urah.