Vsega po malem, največ pa komentarjev na večno temo iskanja nesmiselnega sveta.
Alpinistične novice
Za spremembo ... pa vseeno ponovno en živijo.
A
Roman Mihalič-Gric (AO Novo mesto) je še pred poslabšanjem vremena poslal spisek svojih aktivnosti. Ker 25.02. ni dobil soplezalca, je kar sam skočil pogledat v Kokrsko Kočno, ker tam baje še ni plezal. Od Suhadolnika je pešačil v vročini, južna stena cel dan v soncu, a je vseeno opravil vzpon v Kokrski Kočni (IV/2, 800 m, 2,5 h). Sestopil je po grapi nazaj pod steno (V, IV/2, 800 m, 2 h, IV+, 60°). Grapa je bila lepa, s kopnimi skoki. V nedeljo 02.03. s soplezalcem Tomažem Kocjanom (AO Novo mesto) preplezal Mladinsko smer (III, 2-3, M, 600 m, 4 h, do 75°), v Storžiču. Sestopita po Petem žrelu, ki je še zelo lepo zalito. Iz zgornjega sicer težko razberem, ampak očitno je novodobnim alpinistom precej vseeno, kaj so plezali. Bistvo je sicer res v plezanju samem, malo spoštovanja tistim, ki so tam hodili pred nami pa tudi ne škodi.
ŠP
Športni plezalci so nekako zaspali v soju velikih dosežkov lanskega leta. Ali pa so se preusmerili na še nekoliko krajše smeri. Kar nekaj vzponov je bilo opravljenih na balvanih. Pri tem ni zanemarljivo, da očitno tudi tako 'svojevrstni čudaki' kot so bolderaši radi sledijo svojim – recimo jim - vzornikom. Jeseni je David preplezal obe varianti Aligatorja (Wrestling & Petting, fb 8b ter 8a+), sedaj je to uspelo še Roku Klančniku. Drugi precej znani bolderaš g. Šeliga je raje zavil v priljubljeno Mišjo peč in zmogel, ne brez težav, Sanjski par (8c). Smeri ne more prehvaliti in pravi, da mu je gotovo pomagal dvigniti nivo kondicije dovolj visoko, da je zmogel še stari dolg v Zalogu. Po dveh letih je nastala smer z imenom Familija fb. 8b. Po vseh mogočih norčijah in 'free lifeu' je že res bil čas za bolj resne stvari. Čestitke Šeliju.
Vesel sem novice, da Martina Čufar zopet pleza, kot pred poškodbo - na pogled do 8a, saj močno navijam, da bi Martina letos vendarle uspela sestaviti klasični prosti vzpon prek ene od smeri v El Capu.
TLP
Ta novice ima že nekaj brade. V švicarskem Saas Feeju se je zaključil letošnji svetovni pokal v lednem plezanju. Skupni zmagovalec svetovnega pokala je postal Simon Anthamatten. Naš najboljši je bil Luka Krajnc na 16. mestu. Matevž Vukotič je postal skupni zmagovalec v hitrosti, Jernej Vukotič pa je zasedel skupno 7. mesto.. V ženski konkurenci, kjer letos nismo imeli svoje predstavnice, je v skupni uvrstitvi zmagala Jenny Lavarda (Italija). Mogoče skozi prizmo časa in tekem letošnjega DP sedaj bolj cenimo dosežke Klemna Premrla in Alajža Anderleta (AO Tržič), čeprav je sedaj konkurenca gotovo hujša. Po drugi strani je opazna ranljivost ženskega dela reprezentance, saj dopust ene plezalke pomeni katastrofo. Se pa ženske očitno ubadajo s pomenom tekem IWC, saj verjetno daleč najboljše Ines Papert ni na seznamu ‘zmagovalk’.
TMA
V Chamonixu poteka sedaj že tradicionalni zimski tabor. Spoznavanje sten in druženje perspektivnih alpinistov brez navlake lažnega junaštva in bleferstva, sta gotovo dobri popotnici za odlične vzpone, če ne danes, pa kmalu v prihodnosti. Zaenkrat nekaj ogrevalnih vzponov v A. Vertes. Več drugi teden.
Podobno bi težko trdil za UIAA tabor za mlade alpiniste z vzponom na Satopant (7075 m) v času od 18. avgusta do 18. septembra 2008, ki ga ponovno organizira Indijska zveza (IMF). Za isti denar bi mladi alpinisti lahko živeli in plezali 3-4 mesece v Chamonixu (Alpah) in v tem času naredili veliko več za svoj napredek. Zadnja leta se tabora udeležujejo ljudje brez bogatih izkušenj v Alpah, Slovenci smo vodje in edini udeleženci tabora, hrib pa tako drugega kot nekaj izkušenj z višino ne more dati. Druga sorodna možnost je tabor v skupini Dhaulagiri (Nepal) z vzponom na Tukuče (Tukuche Peak, 6920 m). Gora sicer omogoča fantastične vzpone, a verjetno SV stena sploh ni na programu. In že ali/ali odločanje med cilji kaže na zavzet pristop UIAA oz. IMF.
Pravkar sem dobil sporočilo Arturja Paszczaka ('načelnika Poljske komisije za alpinizem') v katerem se zahvaljujem za krasen sprejem in gostoljubje izkazano poljskim alpinistom v Sloveniji. Predvsem so bili presenečeni nad razdaljami v naših gorah. Drugo leto gredo naši plezati v Tatre, kot kaže, na območje Kazalnice Kotol ter doline Morskie Oko. Nekaj slik iz Visokih Tater, kjer so se letos potikali Rajko Lotrič, Jure Noč, Marko Kopavnik (vsi AO Mojstrana), in Matej Bizjak (AO Idrija). Malo so plezali, malo turno smučali in hvalijo poljske cene.
.
… kot pika na i. Čeprav sem zaradi šolskih počitnic in smučanja prav tako zamudil predavanja znamenitega Fowlerja in Wielickega, pa ne vem kakšen izgovor ima ostalih 1199 od 1200 registriranih alpinistov. Živi legendi modernega svetovnega alpinizma bi morali biti na koledarju vse slovenskih alpinističnih pripravnikov, tečajnikov (vodje šol/načelniki ne glejte samo v bukve, glejte tudi s srcem in brcnite vsaj tečajce v zasedene in zatečene riti), alpinistov in zlasti vseh tistih plazilcev, ki mislijo, da s svojimi vzponi držijo nekoga za nekaj. Predavanja za prste obliznit so velik zalogaj tudi za IMFFD in veliko takih prilik ne bo, če ne bo obiska (se bomo pa spet čez mejo vozili na spodobna predavanja).
Lep pozdrav do prihodnjič,
Peter Mežnar