Novice z Norveške in Polhovega Gradca
Alpinistične novice
Minuli teden se v Sloveniji veretno ni zgodil niti en sam alpinistični vzpon. V gorah je velika nevarnost plazov in največ kar si alpinisti in turni smučarji drznemo je opazovanje gora iz varnega zavetja zadnjih dreves. Resnici na ljubo ni gori tudi kaj početi. Sneg je spihan, napihan, kložast, skratka neugoden in nevaren za gibanje. Smuka je najboljša po z redkim gozdom pokritih pobočjih, po možnosti severnih, ki se najdlje upirajo skorjasti površini.
Novice se tokrat opajajo s poročilom bratov Česen in malo straješo novico iz domačih logov.
Preklana žnabla
Od slovenskih slapov se bomo poslovili v lepem decressendu. Po velikih in drznih januarskih vzponih v vseh obstoječih lednih zverinah Slovenije, bomo končali z ljubkim mladičem. Davor Rozman je šel nekega lepega zimskega dne na Polhograjsko Grmado in v Hrastenicah (cca 5 km pred Polhovim Gradcem), zagledal na levi strani ceste sivomoder ledni biser. Da bi izkušnjo delil še z nekom, se je v boj, prav na Valentinovo, podal skupaj s sotečajnico AO Matica, Nejco Zdešar. Ključ dejanja je bilo, kot pravita, prečkanje Gradaščice, ki je tam globoka okoli 30 cm. Sam slap sta preplezala hitro in verjetno nekajkrat, saj smer premore le 20 metrov. Plezalca sicer sumita, da je slap že preplezal v svojih otroških letih ledni mojster Pavle Kozjek, navsezadnje je to njegov revir. Če pa ga je slučajno spregledal predlagata ime Preklana žnabla, ki dokazuje, da tudi mali slapiči lahko pokažejo zobe. Ocena 3-.
Norveški slapovi
Brata Aleš in Nejc Česen sta leta 2004 plezala v v Yosemitih in se tam spoprijateljila s Kjetilom iz Norveške. Ob zodbah o mogočnih lednih slapovih na Norveškem jih je povabil, da se o tem prepričata tudi sama. Letos sta se Aleš in Nejc odpravila obiskat prijatelja in hkrati preplezati čim več dobrih slapov in kombiniranih smeri. Ker je Aleševo poročilo lepo berljivo in izčrpno, ga objavljam v prvi osebi. “Na Norveškem sva bila od 27.2. do 6.3. Naša prva destinacija je bila malo mestece Rjukan v ozki dolini, ki zadnje čas privablja vse več lednih plezalcev. Kljub močnem vetru z obilnim sneženjem se nismo dali in vse tri dni smo izkorisili za plezanje. Med slapovi v Rjukanu je prav gotovo najbolj znan 200 metrski slap Lipton, ki smo si ga prihranili za naš zadnji dan v Rjukanu. Slap je ime dobil po svoji značilni rumenkasti barvi, kakršno ima tudi istoimenski čaj. Bolj izpostavljeno plezarijo, kot jo nudijo viseče sveče v prečnici pod velikim previsom v Liptonu, verjetno težko najdeš. Slap je okronan s spoštljivo oceno WI7, tokrat pa je bil po najinem mnenju mogoče za odtenek lažji. (Bravo, takšne pripombe ne slišiš pogosto! op.p.).
Niti ljubitelji naviranja cepinov v granitnih pokah v Rjukanu ne bodo brez dela. Midva sva si za take štose rezervirala le kako urico in preplezala zanimiv mix (seveda z izstopno svečo na vrhu) pod imenom Not only a (n)ice guy M8 (Nejc NP, jaz "flash"). Po sedmih ledenih smercah v Rjukanu smo ubrali pot pod gume in se odpeljali v Hemsedal. Začetni zagon nas je hitro minil potem, ko nam je popolnoma odpovedal Kjetilov avto in smo se tako zadnje dni morali nekako znajti brez lastnega prevoza. Po dvodnevnem visenju v kratkih lednih in kombiniranih smereh v soteski v Golu pa sva z Nejcem le nekako zvohala osebnega šoferja in tako napadla bojda najdalši slap nad Hemsedalom, 250 meterski Grøtenutfossen ( WI5 ). V vodničku je pisalo, da je zaradi sončne lege splezljiv kvečjemu le do polovice februarja in bojda marca tega slapu še nihče ni plezal. No namesto, da bi naju to odvrnilo, nama je dalo samo večji zagon. Led je bil sicer res že precej "zdelan", ampak s pametnim plezanjem prav lepo in razmeroma varno preplezljiv. Lahko rečem, da sem v tem slapu visoko nad dolino užival prav vsak meter, sončna lega pa je bila več kot dobrodošla, saj je termometer pri izhodišču kazal mrzlih -27°C.”
Na Norveškem sta se v istem času zadrževala tudi Klemen Premrl in Aljaž Anderle. Klemen mi je oni dan zaprmej obljubil skorajšnjo reportažo o celi seriji odličnih vzponov.
Srečno !
Tomaž jakofčič