Jana - Dejan Ogrinec: Tudi legende so samo ljudje (9) - Marko Prezelj
Prava legenda našega alpinizma in zelo je še živ, je, kot sem zapisal nazadnje, torej Franc Knez - Franček. Naslednja legenda, ki je tudi še vedno precej v alpinizmu, pa je Marko Prezelj.
On je ne samo naslednik tistega posebnega etosa našega alpinizma, ki se vleče že generacije in plava kot nekakšen duh (pa ni mrtev), ampak postavlja meje celo etike modernega alpinizma po vsem svetu. To pa je res nekaj posebnega. Ne gre več za vzpone in težavnosti. Svoj moto – biti sam ali v dvoje, lahek in odgovoren samemu sebi, pošten v odnosu do stene –, in ki pravi, trpi, sprejmi tveganje, ampak vse to potem zadrži samo zase, saj so to samo delčki tvojega življenja, prenaša Marko Prezelj širšemu občestvu. No ja, pomaga mu tudi fotoaparat, prek katerega se razgalja, in prijatelj Steve House, ki širi iste ideje naprej, a vse to nima tiste ljudske karizme, kot so jo imele besede Tomaža Humarja.
Marko Prezelj je, recimo, prejel že dva zlata cepina. Nagrado je v drugo gladko zavrnil in s tem povzročil nemalo debat po svetu. Kako je mogoče, da alpinist iz majhne, zakotne Slovenije zavrne nekakšno zlato medaljo alpinizma, so interpretirali nekateri, drugi pa so dejali, da je to edino pravo etično dejanje za čisti alpinizem. In morda je ravno s tem nepričakovanim dejanjem Marko Prezelj prestopil mejo, ki ga je še ločila od najboljših alpinistov na svetu, in vstopil med posebneže. Od tam se potem lahko preide le med žive legende, pa čeprav se tole bere, kot da bi imeli mi, alpinisti, neko svojo, prav posebno religijo ocenjevanja človeka in njegovih dosežkov.
Alpinizem kot Vatikan
Alpinizem, to vemo, ni šport. ...
Celotna objava v tiskani Jani (16.02.10) in na spletni strani Jana.si >>>
/.../ »… Sčasoma je postalo poročanje, upam si trditi, za večino alpinistov patetično in praktično nevzdržno. Očitno zadani si stalni dotok informacij iz Pakistana je zahteval poročanje o stvareh, ki nimajo z alpinizmom kot športom niti blage zveze in so nanj metale prej slabo kot dobro luč. Na naših straneh že omenjani 'princ čistosti' ipd. je poskrbel za prenekatero urico pristnega smeha v plezalskih vrstah. Vprašanji, ki se pri tem zastavljata, sta, zakaj in ali je to potrebno. Odgovor na prvo je jasen: denar. Drugi odgovor je že daljši in je zanj treba pogledati okoli sebe in še malo po svetu. Še pred desetletjem so bile alpinistične odprave romantično dejanje. Alpinisti so odšli v človeku neprijazen svet za dva meseca in edina vez z domom so bila pisma, ki so potovala nekaj tednov. Ko so alpinisti prišli domov, so napisali nekaj člankov in kako knjigo, ki so jo potem ljudje brali ob dolgih zimskih večerih, mladi alpinisti pa so sanjarili in se postavljali v vlogo junakov. Ali je bila Tomažu res prva skrb v snežni luknji na višini prek 6000 metrov pediatrična klinika in mir na svetu?...«
Članek je v celoti objavljen na spletni strani gore-ljudje.net/novosti/4062/.
Naslednjič pa naprej …
Tekst: Dejan Ogrinec