V spomin na Janeza, Miho, Pavleta!
11. Memorial Janeza Jegliča Johana
Edino o čemer zmorem napisati nekaj besed je Johanov memorial. Že enajstič zapored odkar je 30.10.1997 za Janezom Jeglič izginila vsakršna sled, bo organiziran memorial v spomin enega najboljših alpinistov vseh časov. Eden najbolj vsestranskih in inovativnih alpinistov si gotovo zasluži prireditev, katere zaščitni znak je kvaliteta udeležencev in predavateljev pa tudi nenehno spreminjanje in prilagajanje novim izzivom. Tudi tokrat je Silvu Karu, Johanovemu dolgoletnemu soplezalcu, uspelo zbrati zavidljivo startno listo. Vabljeni v soboto ob 11. uri v Osp pod veliko steno.
Dame se bodo pomerile v smeri levo od Tržaške smeri, pri čemer je začetek prepuščen tekmovalkam zaključek pa po Tržaški smeri. Dolžina smeri je približno 70 metrov. Tekmovale bodo (po abecednem vrstnem redu): Katja Bajc, Martina Čufar, Tina Di Batista, Lučka Franko, Asja Gosar, Leja Kos, Patricija Levstek in Ana Ogrinc. Moški se bodo pomerili v smeri Magična goba. Ob lanski dosežku Francija se je meni porodila misel: znanstvena fantastika (vprašajte tiste, ki so Gobo preplezali)! Bodo letos nabrušeni fantje – zlasti Klemen, Matej, Miha in seveda vsi ostali pomagali iskati odgovor, kje je spodnja meja? Mojstri vertikale (po abecednem vrstnem redu): Jure Bečan, Klemen Bečan, Luka Biščak, Franci Jensterle, Jernej Kruder, Blaž Rant, Matej Sova, Miha Škof, Anže Štremfelj in Izidor Zupan. Plezalci in plezalke bodo varovani od zgoraj. Spektakel je torej zagotovljen!
Zvečer bo svoje videnje alpinizma in svojo pot predstavil Filip Bence – Ta Črn! Tudi on sodi med Johanove kolege z odprav. Prav neverjetno se zdi, da Filip pleza že 40 let. In to še vedno zelo aktivno. Kar name osebno naredi največji vtis je dejstvo, da je spoznal, da za največja dejanja ni potrebno iti daleč od doma ter da domače stene ponujajo dovolj izzivov in to tudi znal živeti. Njegov opus nad Belopeškimi jezeri je že kar kičast, v Karavankah, za hišo, je pa tako vse preplezal po nekajkrat.
In memoriam
Tokratne novice so mora. V norem ritmu življenja največkrat uspemo odgnati večna vprašanja. A dovolj je trenutek, ko se ustavimo, da zajamemo sapo od podivjanega bezljanja in pojavi se večni Zakaj? Vedno, ko hočem kaj napisati. Cmok v grlu je večji, črke pa nočejo na ekran. Včasih je vsega preveč! Včasih odidejo kot največji zmagovalci po dolgotrajnem boju, zopet drugič hitro, nepričakovano ter na višku moči. Včasih je tam gori na robu sten in vrhov, kjer se nebo dotika zemlje, prehod med Tukaj in Tam zavit v tančico skrivnosti. Kot da ni mišljeno, da se na njih učimo in o njih razglabljamo; bili so enostavno preveč unikatni, da bi jih zmogli posnemati.
Zato tokratni memorial ne bo samo Johanov. Tudi v soboto bodo uhajale misli, pa ne samo k Janezu, tudi k Mihi, Pavletu in še komu. K enkratnim ljudem in vrhunskim alpinistom. Se dobimo, se malo družimo in kakšno rečemo. O Ljudeh, ki so znali in zmogli skakati čez plot. Čez plot omejitev, ki jih postavljata družba in okolica. Predvsem pa čez plotove, ki si jih nevede postavljamo sami. In bili so prijatelji.
Pozdravljeni in nasvidenje v Ospu,
Peter Mežnar