Ko zmanjka razmer in idej
Pa smo na polno zakorakali v obdobje, ko kislo vreme in razmere ne prinašajo dolgih seznamov opravljenih vzponov, temu primerno kratke pa so tudi alpinistične novice.
Nekateri zagreti za skalno plezanje izkoriščajo še zadnje možnosti in plezajo v krajših južnih stenah, kot sta Bela peč in Škrbinska plošča, drugi, ki komaj čakajo zimo, pa so že zakorakali v prve grape. Tako so prve zimske radosti nekateri že okusili v Frelihovem žlebu (IV/II-III (M4), 180 m) v Begunjščici in v nekaterih drugih lažjih grapah. Večina pa se seveda greje v primorskih in istrskih plezališčih.
Medtem ko so se domov vrnili člani odprave Janak 2012 skupaj z novim članom odprave - Modrim dirkačem, o čemer so se že razpisali nekateri mediji, se počasi začenja sezona na drugem koncu - v Patagoniji. Seveda tudi tam redkokdaj mine sezona brez obiska slovenskih plezalcev. Tokrat se prvi (in ne zadnji) tja odpravljajo Rok Stubelj (AO Nova Gorica), Tine Cuder (AO Bovec) in Domen Kastelic (AAO). Tri članska odprava odhaja na pot v soboto, 17. novembra. Njihov glavni cilj je smer Los Tiempos perdidos in nadaljevanje po smeri Ragni di Lecco do vrha Cerro Torreja (M5, AI5, 800 m do sedla; M5, AI5+, MI6, 1500 m do vrha). Smer sta v tej kombinaciji do sedaj preplezala Američana Kelly Cordes in Colin Haley leta 2007. Seveda so cilji eno, realno stanje pa odvisno od tamkajšnjega vremena in razmer, ki bodo še najbolj vplivali na cilje odprave, ki pa so vsekakor na območju Cerro Torreja. Srečno!
Za krajšanje dolgih zimskih večerov in motivacijo pred zimsko sezono si lahko na spletu do 20. novembra brezplačno ogledate film o tradicionalnem plezanju v Veliki Britaniji, višek motivacije pa boste lahko dosegli prihajajoči vikend, ko bo Kranj ponovno gostil Svetovni pokal v športnem plezanju. Glede na dosedanje uspehe Mine Markovič bo v Kranju precej vroče, ob gledanju finala se bodo marsikomu blazinice na prstih pošteno potile.
In ker je dovolj prostora naj dodamo še nekaj za "alpinistično izobraževanje", spomin na Nadjo Fajdigo:
Nadja Fajdiga 
* 4. junij 1926 † 12. november 1989
Delo (1989) - Ante Mahkota: Nepričakovano, tega ni nikoli mogoče verjeti za osvajalce nekoristnega sveta, ki so živeli tolikokrat, kot so gledali smrti v obraz, je po hudi bolezni minuli teden umrla svetovna alpinistka Nadja Fajdiga.
V tej deželi, kjer celo v planinstvu radi (v navidezni skromnosti) posplošimo izjemne posameznike, češ, »bil je eden najboljših«, moramo, pa čeprav šele ob smrti, zapisati, da je bila Nadja Fajdiga skoraj desetletje - od 1956 do 1964 - najuspešnejša plezalka na svetu.
Samo svetovna razsežnost je bila igrišče, kjer se je hotela primerjati. Z željo, da je premalo, če si prvi pod Triglavom, biti moraš najboljši v Dolomitih, Matterhornu in Mont Blancu, je prerasla vse slovenske alpinistične sodobnike.
K dejstvom, ker drugače nikoli ni hotela razpravljati:
Najprej je kot prva ženska - kasneje pa še večkrat, tako za sproti, kot pripravo za velike evropske stene - preplezala vse, kar je bilo najtežjega v Julijskih Alpah. Ko si tja še moški največkrat niso upali, je šla čez steno Travnika, Zajedo Šit in (z rekordno hitrostjo) čez Čopov steber. Zraven seznama »klasičnih šestic« iz naših hribov so v njeni zbirki še znamenite smeri v Veliki Cini, Lalidererju in Civetti.
Po tistem, ko so se tudi v gorah odprle meje, se je utrgal plaz: prva ženska ponovitev najtežje smeri v Dolomitih (Cima Su Alto), prva ženska čez najtežji in najbolj previsni granit o katerem so Francozi pisali knjige in snemali filme (Zahodna stena Druja), junakinja dramatičnega drugega vzpona skozi Herzogov ozebnik v Grands Charmozu.
Takrat je pripovedovala: »Tretjo noč - v viharju, ko so plazovi podirali vse, kar smo bili gradili minule dni - smo živalsko začeli kričati na pomoč. Ustrašili smo se lastnih glasov, bali smo se lastne misli. Šepetala sem, ko sem vprašala, ali bi ne bilo bolje, da se razvežemo in skočimo.«
Niso odnehali. Peti dan je bila Nadja na vrhu.
Poleg mojstrske tehnike - najbolj smotrnega napredovanja drugega v navezi in izjemne vzdržljivosti - tudi tisti, ki jim ni bila zelo pri srcu, so vedeli, da je drugi dan v steni boljša kot je bila ob zarji prvega dne - je po volji in razgledanosti presegala vodje navez. Vsi cilji so ji bili prenizko nastavljeni, izmislila si je zimskega »Čopa«, ko mu še nihče še zdaleč ni bil kos, preplezala je prve raztežaje v Triglavski Sfingi in Orlovi glavi v Špiku, storila je vse, da bi bila prva čez »Morilsko« steno Eigerja.
V jezi, ker je Eiger ni maral, je kot prva ženska preplezala steno enako slavnega imena. Šest plezalcev je bilo tisti dan v severni steni Matterhorna: enega je ubilo kamenje, drugemu zlomilo hrbtenico. »Toda neizpodbitno in nesporno dejstvo ostane«, je takrat zapisa! Miha Potočnik, »prva ženska, ki je uspešno preplezala severno steno Matterhorna je bila in ostane Slovenka.«
Nadjo Fajdigo so bolj kot doma cenili v alpinističnem svetu: »Lexikon der Alpen« ji je med vsemi slovenskimi alpinisti posvetil največ prostora, povabili so jo pod Everest na obletnico prvega vzpona na najvišjo goro sveta.
Doma so ji mimo znamenitih ponovitev ostali prvenstveni vzponi, ki se nikoli ne pozabijo: Kanjavec, Ljubljanska smer v steni Triglava, zimska stena Jalovca.
Tudi drugačne boje je znala dobiti: kot gimnazijka je od 1942 leta sodelovala v NOB, diplomirala za inženirko elektrotehnike, vodila obsevanje rakastih bolnikov z batatronom, aktivno prevajala iz nemščine, angleščine, francoščine in ruščine.
Ko sva zadnjič govorila, je brala Mazeaudovo »Goro za golega človeka«. Dvomila je, kar piše, da so tisti, ki živijo in umrejo v gorah »polni plemenitosti, kakršno srečujemo le pri možeh in pri svetnikih«.
Mislim pa, da smo se, osvajalci nekoristnega sveta skupaj naučili: ko padaš v prepad se, morda, zaradi hitrosti ustavi čas, kot bodo tisočletja v sekundi minila tistim, ki bodo hitreje od svetlobe leteli v neznano praznoto.
ANTE MAHKOTA
Delo, 27. november 1989
Gorenjci.si - Nadja Fajdiga