Uauuu! Zaključek zime v Alpah kot se šika.
Ime smeri, ki alpinista ne pušča ravnodušnega. Ime smeri, ki o smeri sami pove ogromno – nič počitka. Več kot dvajset zelo dolgih raztežajev neprekinjenega plezanja na konicah derez, cepinov, prstov, predvsem pa človekovih psihičnih in fizičnih zmožnosti. In ta na konicah ni tisti iz starih, zaprašenih knjig o junaških dejanjih alpinistov, ampak dobesedno in točno to - praskanje z derezami po kristalčkih granita in iskanje minimalne opore za dereze in cepine.
Smer je nastala leta 1986, kot plod tridnevnega napora dveh Čehov: Stanislava Glejdure in Jana Porvaznika (avantura vzhodnjaškega alpinizma pač: Karo press). Smer poteka v območju med Walkerjevim in Crozovim stebrom, kjer imajo mesto še druge, brez izjeme izredno zahtevne smeri; med drugim tudi legendarna Manitua pokojnega Slavca Svetičiča. Že dobro leto kasneje je zabeležen neverjeten vzpon Toma Česna v idealnih lednih razmerah v samo 14 urah! Potem se je zvrstilo le skromno število ponovitev, a najbolj znana je vseeno tista iz leta 2003, ko sta konec marca, prav tako v treh dneh, Robert Jasper in Markus Stofer opravila prvo zimsko ponovitev in prvo prosto ponovitev smeri. Ocena je iz (VII-, A2, 70-90°, 1100 m) postala (VI+, M8, E5, 1100 m), smer pa ena izmed najbolj kompleksnih in najtežjih prosto preplezanih kombiniranih smeri v Alpah.
No Siesta
Ta teden sta skupaj z idealnim vremenom in dobrimi razmerami pod severno steno Grandess Jorasses prišla Marko Lukič in Andrej Grmovšek (AAO Kozjak), z jasnim namenom – dolgoletne želje spremeniti v 'meso'. Podobno kot številni predhodniki sta smer preplezala v treh dneh. Smer sta ponovila prosto in na pogled in kot se za tako smer spodobi, na koncu doživela pravi alpinistični 'žmoht' v obliki ledenega vetra zadnji dan plezanja. Da stvar vseeno ne bi bila preveč preprosta, sta neuspešno iskanje bivaka zaključila s sestopom v dolino. Smer začne lahkotno s 150-200 metrov visokim snežiščem, potem pa si težave sledijo neprekinjeno. Dve noči v skrajno neudobnih bivakih ter ledeni mraz zadnjega dne še dodatno izčrpajo človeka. Najtežji del smeri pa je šele v zadnji tretjini stene. Fanta sicer poudarjata, da 'najtežji raztežaji niti niso bili ekstremno zahtevni v fizičnem smislu, bolj tehnični, so pa presenetili predvsem lažji, tisti z oceno M5, M6, 70°, 80°', a to izjavo je treba pogledati iz zornega kota alpinistov, ki sicer v krajših kombiniranih smereh obvladata težave do M12/M13.
Najverjetneje sta tako opravila drugo zimsko in drugo prosto ponovitev smeri No Siesta. Dobršen del smeri poteka po ledu in razmere so bile ravno toliko dobre, da je bila smer preplezljiva in od tod najbrž tudi nekaj večje težave v, na papirju, lažjih raztežajih. 'Smer se nama je zdela res nekaj najboljšega in sorodni vzponi opravljeni v minulih letih precej lažji. Smer je skoraj zagotovo najtežja prosto preplezana kombinirana smer v Alpah in v šopku s prosto preplezano smerjo Divine Providence v Grand Pilier d'Angel gotovo predstavlja vrhunec prostega plezanja v Zahodnih Alpah.'
In kaj še pripisati k temu res fantastičnemu vzponu? Za tiste, ki ste blizu sodobnemu vrhunskemu alpinizmu, je vsaka beseda tako ali tako odveč. Za druge, ki ne vedo prav dobro, kam je alpinizem šel oz. gre, pa le to. Človek je s skrajno preprostimi sredstvi začel osvajati neprijazni svet gora - običajno kar bos in z golimi rokami. Zaradi potrebe in kasneje tudi iz radovednosti. Kljub svojim stranpotem in zablodam pa je alpinizem dovolj prvinski šport, da vedno najde stik s svojim izvornim hotenjem in idejo. To, da ljudje danes zmorejo preplezati najtežje smeri v najtežjih stenah prosto, zgolj po zaslugi lastnih sposobnosti in iznajdljivosti, da tokrat v resnično (ne zgolj pesniško) vertikalnih in previsnih ploščah zmorejo svobodo prostega plezanja v alpskem slogu in na pogled, brez utesnjevanja z vpenjanjem v kline, s pripenjanjem na fiksne vrvi ter skrivanjem obraza za kisikove maske, se mi zdi popolno zmagoslavje čiste (izvorne) alpinistične ideje. In ta ideja že dolgo, dolgo ni več vezana samo na Julijce, Alpe, ampak velja tudi v Patagoniji, na Aljaski in da, tudi v Himalaji.
Matterhorn
Ob koncu zime so, 20.03., kar nekaj slovenskim navezam preko severne stene Matterhorna sledili še Anže in Tine Marenče (oba AO Kranj) ter Andrej Magajne (AO Ljubljana-Matica). Ob nedavnih polemikah precej slaven kombinatorec Anže je tako prvi 8c dodal še, upam, da se ne motim, prvi zadnji problem Alp. V svoji šegavi maniri sicer pravi, da so se mu očitno pogosti obiski primorskih plezališč obrestovali pri splošni kondiciji, ki jo potrebuješ v najvišjih alpskih stenah. Ne vem sicer, ali je imel v mislih težave v solidnih snežnih razmerah, veter v laseh ali zgolj veliko vožnje. Bili so trije, pa so rabili samo en dan in upam, da nekaj odličnih Tinetovih kadrov časa do vrha.
Sestop v Slovenijo
Natančneje v 'Cirkna', kjer zimzeleni fantje zimi in pomladi mahajo s šopkom ledenih svečk. Zadnji dan zime, v petek, 20.03., sta Rado Lapanja in Marko Leban preplezala novo smer v Matajurskem vrhu in jo poimenovala Enakonočje (III+, 80/ 45-60, 350 m). Smer je praktično dvojčica Spominske Petra Bevka, ki je bila preplezana teden dni nazaj in tudi zahtevnost je podobna. Na sliki desno je fotografija zahodnega dela južne stene Matajurskega vrha: modra linija je Spominska smer Petra Bevka, rdeča Enakonočje. Jože Makuc in Andrej Likar (oba AO Cerkno) sta v nedeljo, 22.03., preplezala redko ponovljeno grapo, ki ne ponuja dobrih razmer vsako leto. Grapa med Goličico in Germajtom (M3, 90/60, 800 m) nad Zadnjico je obrnjena proti vzhodu. Tokrat je bila v zadovoljivem stanju. Alpiniste je presenetila celo z ledenim skokom (90°). Sledi zahteven sestop, kjer prav pride dobro poznavanje tega konca Trente.
Prijatelj v orožju Krešimir Milas pa je v hudi zagati, kaj vpisati v dnevnik alpinista. Januarja so plezali nekaj v Grebencu (na Vršiču), ampak ne vedo, kaj bi to bilo. Če kdo pozna smer in oceno, se močno priporočajo za informacijo. Dajmo, alpinisti - v znamenje prijateljstva.
Malo sem se razpisal in izpustil tabor v Chamonixu. Do drugega tedna bo tako objavljeno poročilo, kjer bodo opisani vsi detajli, kakšen kratek povzetek pa še sledi.
Lep pozdrav do prihodnjič,
Peter Mežnar