Blagoslovljenje, blago branje knjige na vrhu Grmade in drugačen pristop h gori.
Z zadnjega sedeža vzamem nahrbtnik.
Ampak fotoaparat sem pozabil doma.
Želel sem vendar poslikati dogodek.
Zabeležiti to novo obeležje.
Malo proslavo na vrhu Grmade.
S knjigo, ki sem si jo podaril včeraj.
Imam staro. Nova izdaja bo za nova doživetja.
S Kondorjem, Lelo, Radom in Jarom.
S Pikom, Ladi, Bartom in Butkom.
Bo mobi na tipke pač moral zadoščati.
Škoda.
Spomnim se včerajšnjega branja knjige.
Helena jo je brala v prepoznavnem slogu.
Skoraj matematično natančno in razločno.
Ampak brati sem si jo želel tudi sam.
Po svojem občutku.
Na Setnici me opazuje krasen ovčar.
Poznava se, dobro poznava.
Naredim kretnjo, ki rada vžge.
In že skočiva skupaj. Čeprav je na verigi.
Za hišami stopim v gozd prijetnega diha.
Morda pa bo na vrhu kdo z dobrim telefonom.
Da naredi posnetek in mi ga pošlje po pošti.
Ritem me ogreva, a ne pregreva.
Obleka ostaja suha.
Desno oko močno skeli. Leče morajo ven.
Na vrh pridem istočasno z mladenko.
Njeno gibanje je premišljeno spretno.
Kot pri mačkah, kjer se razlikuje od samcev.
Na vrhu obstane in čaka.
Sončni zahod bo čez tri četrt ure.
Na plano potegnem vseh osem.
Dobro sprašuje, dobro me dopolnjuje.
Nimam fotoaparata, da bi jih slikal, omenim.
"Imate mobi?"
Imam, vendar je bolj tak. In ga pokažem.
"Posodim vam svojega, slike vam pošljem po pošti."
Raje vidim, da jih ustvari sama.
Tako mi je najbolj prav in vse bo drugače.
Veter ni prijeten, a naju ne moti.
Pokaže mi sliko krogle in sonca z Ratitovca.
Kjer sem nedolgo tega doživel slabo izkušnjo.
Rad bi opisal, kaj počnem. Iščem besede.
V naravo ne hodim kot gledalec.
Ampak kot igralec. V njej rad igram svojo igro.
Gre za ustvarjanje dogodka. Soudeležbo.
"Ali boste kaj še prebrali iz knjige?"
Vprašanje me preseneti. Zakaj ne?
Gledam kazalo, izbiram poglavje.
Samodejno izberem Srečanje.
Berem in vmes vsake toliko pogledam v sonce.
V ustih imam še vedno močan okus po čemažu.
Celo pest sem ga pojedel, pomešanega s skuto.
Na svežem zraku bo vonj prišel zelo do izraza.
Naj mi bo nerodno?
Mlada je. Kot Anastasija, ko je nastajala ta knjiga.
In vedno zna izrečenim mislim nekaj pridati.
Pogledam jo v oči in se zavem:
da, tebe je poslala Anastasija!
Posloviva se in obrneva vsak v svojo smer.
Ona proti Topolu, jaz proti soncu.
Krasne kamne pustim postavljene po njeno,
štiri pliškote in knjigo po svoje.
Za nekaj svojih posnetkov.
Še zadnji sončni žarki obliznejo knjigo,
vmes malo ponagaja vetrič. Za dobro voljo.
Da, na Ratitovcu so bili z menoj tudi moji,
a mi niso mogli pomagati. Sedaj vem.
Ljudje hočejo vse razumeti.
A je včasih prebrano dovolj samo začutiti.
Tako, kot se prebira narava.
Iztok
V hribih, nekje visoko - tam je drugače.
Težko je opisati z besedami, saj so te omejene,
ko začnemo opisovati občutke in doživljanja.
Tu, na vrhu gore, občutim popolnost trenutka.
Čisti mir, popolno svobodo, pristno srečo
in lepoto v močni globini njenega pomena.
… občutek, ki ga iščeš, je le tam, v višini, v tišini,
blizu neba in še bližje srcu.
Iztok, hvala za prijetno spoznanje.
Manca