Potepin Tin: Zgodbica za otroke, odrasle otroke, otročje odrasle in za vse, ki so se odločili, da bodo še rasli (niso odrasli). Počitnice v Robanovem kotu.
Iz Tinovega dnevnika
Takole je anTon naročal Tinu, ko so se za več dni vozili na Solčavsko: »Ko boš odrasel, si v dnevnik zapisuj pomembne misli in otroci tvojih pravnukov te bodo lahko spoznali skozi besede. Ta teden bova to vadila in vodila dnevnik doživljajev.« In Tin je tiste dni zabeležil:
Dedi je pri večerji povedal, da bom spoznal gore na drugačen način. Videli bomo, kako gore doživijo tisti, ki nanje ne gredo, ampak hodijo le po gorskih dolinah. Pravi, da gore s svojo podobo pomembno vplivajo na videz pokrajine. Na vrhovih še nisem bil velikokrat. Zaenkrat tudi odrasle gledam od spodaj navzgor.
Čez dan smo šli gledat konje, krave in koze. Konjev sem se majčkeno bal. Oče je bil smešen, ko je tudi on hotel vse živali videti od spodaj. Zaradi čmrlja na rožici se je celo ulegel na tla. Na kmečkem turizmu smo, pa smo vseeno po večerji dobili celo torto. Razveselila se je je tudi Katarina, ki je letos prišla z nami. Gospod Andrej je praznoval svoj 56. rojstni dan. Z mamo že več let zapored zavzameta isti kot sobe. Gospod je visok samo 155 centimetrov. Deda je rekel, da je poseben človek, oče pa je dodal, da dela na pediatrični kliniki.
Z dedijem sva šla na planino gledat Ojstrico. Pokazal mi je, kje smo stali, ko smo od kapelice Metoda in Cirila gledali sem dol. Dobil sem nalogo: poskusim naj začutiti, ali je vpliv gore sredi doline drugačen kot ob kapelici zgoraj, različen od tistega na kateremkoli vrhu. Tega še ne znam ugotoviti. Dedija sem slišal, da ga malo skrbi, saj oče in Katarina hodita na izlete posebej.
Oče se je po dolini ponovno peljal s kolesom. Dedi mi je povedal, da se oče ni vozil z gorskim kolesom vse od takrat, ko sem se jaz rodil. Nisem ga razumel, zakaj se mora vsak dan voziti s kolesom, zakaj ne more iti z nami peš. Drugih kolesarjev v Robanovem kotu ni. Dedi pravi, ker je tam vožnja s kolesom prepovedana.
Tik pred planino je za nama z dedijem prikolesaril oče. Tu je spraševal stare gospe, ali je še daleč do cilja. Rade so nam povedale, da se koča vidi takoj za ovinkom. Ampak oče še vedno ni bil videti srečen. Pohitel je do roba gozda in zavpil: »Juhuhu, koča!« Šele potem, ko so se tiste gospe zvonko zasmejale, je vesel postal tudi oče. Dedi pa je samo zamahnil z roko in rekel: »Otročarije«. Tako sem opazil, da ta teden oče ponavadi ni videti zadovoljen.
Dedi je rekel, da nečesa najbolj ne razume in da bo to leto za očeta leto sprememb. Domov je odpeljal Katarino, namesto nje pa pripeljal drugega dedka, Mihaela. Ta je že zelo star, a je vseeno prišel peš v Robanov kot. Spet smo na planini obiskali Andreja in njegovega sina Andraža. Tam skrbita za kravice, prašičke in goste. Na kmečkem turizmu semo se pri večerji presedli v Andrejev kot sobe, tako da se je Mihael lahko pogovarjal z Andrejevo mamo.
Šli smo k slapu pod steno. Za nami sta z dvema odraslima prišla tudi dva fanta, Marko in Peter. Skupaj smo raziskovali okolico slapu. Marko živi z mamo Slovenko in očetom Italijanom v Rimu, v Sloveniji pa ima še vedno živo prababico. Ko je Marko rekel ali naredil nekaj, kar mami ni bilo prav, mu je rekla: »Pojdi kakat, gotovo te tišči. No, pojdi že, ko si tako siten.« Marko mi je povedal, da mu prav tako govori tudi njegova babica.
Dobil sem novo nalogo: opazovati sem moral ljudi. Veliko je bilo tujih turistov, domačih sprehajalcev in družinic z majhnimi otroki. Vsi so bili zadovoljni. Oče mi je posebej naročil, naj bom pozoren, koliko planincev bomo videli. V tednu dni smo videli vsega tri planince in eno žensko s planinskim psom.
Tudi danes je bilo vroče. Konji so se skrili v hlev, koze so iskale travo le pod krošnjami dreves. Dedi se je tako veselil, ko smo šli spet pod vrhove! Govoril je o veliki privlačni sili teh gromozanskih mas kamnine. Sredi dneva smo srečali starejšo gospo. Smejali smo se, ko je povedala: »Domačini na Kornatih so rekli, da samo osli in Slovenci hodijo opoldne po soncu.«
Tu smo zadnji dan. Oče se je kot vedno pripeljal s kolesom. Pripeljal pa se je en velik gospod s še večjim avtom in očetu povedal, da se s kolesom tu ne sme voziti. Oče je bil videti osramočen, dedi pa je menil, da je to stvar gospodarja: ta doma lahko hodi v čevljih in vseeno lahko od gostov zahteva, da hodijo bosi. Meni bi se zdelo imenitno, če bi gospod na planino prijahal na konju. Preden smo se s kmečkega turizma odpeljali domov, je dedi držal obljubo in naju z Andrejem peljal pogledat skriti kotiček Robanovega kota.
Tu je še nekaj dedijevih vtisov iz vpisne knjige s planine:
27. 7. Leto je naokoli. Greh bi bil ne pojesti kislega mleka, kajti narejeno je pod »božjim« nadzorom kraljice Ojstrice.
30. 7. Na planini biti pred ploho, priti pod streho in potem dež zašumi po krošnjah dreves, vse to na planini je res.
1. 8. Tik pred dežjem. Prve debele kaplje so napovedale močno ploho. Po pričakovanju me je dež prehitel čez Krofičko in čez Ute.
2. 8. Kraljica Ojstrica ima vsak dan novo obleko, druge čipke. Ko pa pride oblak nad grofičko Krofičko, v Kotu ni več šale!
3. 8. Zjutraj je bila kraljica Ojstrica še brez obleke, sedaj pa že ima belo pokrivalo na glavi, vratove pa ji tudi že hladi vetrič.
4. 8. Sedmi dan je najlepši, ker je zadnji dan, pred slovesom. Vedno se kaj novega razkrije v Kotu. Pokaže pa se tistemu, ki želi videti.
Iztok Snoj