Jeseniški zbornik 2004 - Elizabeta Gradnik: Kar nekaj črnila in besed je že steklo na rovaš Joža Čopa, legende slovenskega gorništva. Nihče ne more mimo tega, da ne bi vsaj na kratko omenil njegove šegavosti in neizčrpnega humorja, saj je le-ta predstavljal velik, včasih celo pretežen del njegovega značaja.

Zato sem poskušala zbrati čim več anekdot, ki so se ohranile v zapisih ali spominu njegovih svojcev, prijateljev in znancev.

Jožov praded Štefan Čop je bil premožen kmet v Plavškem rovtu pod Golico. Njegov deveti sin Jernej se je preselil v Bohinj, ko je dobil službo strojnega mojstra pri Zoisu v bohinjskih fužinah. Za njim je tu delal tudi njegov sin Anton. Leta 1890 se je zaradi ukinitve bohinjske železarske dejavnosti preselil in se zaposlil v železarni na Jesenicah. S hčerjo tovarniškega mojstra Markizetija Marijo sta imela dvanajst otrok. Sedmi, rojen 27. marca 1893, je bil Joža Čop. Sam je kasneje vedno rad poudaril, da sta on in Slovensko planinsko društvo (ustanovljeno 27. februarja 1893) iste starosti. Prav tako je zaradi bohinjskega porekla večkrat povedal, da je »bohinjskega plotu kol«.

Tako je odraščal v številni družini z brati in eno sestro. Živeli so skromno, a jih je družilo prijateljstvo in spoštovanje, k čemur je veliko prispevala mama, marljiva in dobrodušna ženska, s katero seje Joža odlično razumel. Nekoč seje, po lumpanju s prijatelji, sredi noči bosonog previdno pritihotapil v spalnico, kamor pa mu je mati zvečer pred posteljo postavila stol. Joža se je seveda zaletel vanj in s tem povzročil precejšen ropot. Hitro se je usedel na tla in nad seboj razpel dežnik. Ko je prihitela mati s petrolejko, ga je vprašala, kaj vendar počenja, pa je odgovoril: »Ja, mati. na ploho čakam!«
Ko mu je nekoč zaradi podobnega »prekrška« spet prišla brat levite, je vstal iz postelje in se postavil v pozor. Na vprašanje, zakaj tako strumno stoji, je odvrnil: »Pri pridigi še nobeden ni ležal!«

Večina Čopov je delala v jeseniški železarni takratne Kranjske industrijske družbe in tu se je s štirinajstimi leti zaposlil tudi Joža, potem ko je ‘štiri leta hodil v prvi razred ljudske šole’. Delal je v žični valjarni, kjer je več kot petdeset let tudi po šestnajst ur na dan s kleščami lovil švigajočo razbeljeno žico. Nevarno in naporno delo, ki je zahtevalo izredno gibčnost in natančne reflekse - vse to je Joža imel in s svojimi sposobnostmi je marsikaterega sodelavca rešil pred poškodbo ali invalidnostjo. Tudi njemu je razžarjena žica ožgala kožo po trebuhu, prebodla nogo, prevrtala hlače. Ko mu je preluknjala žep, je dejal: »Nič ne de! Je imel te luknjo. Praznega žepa ni škoda.« Ko pa mu je ožgala trebuh, je menil: »Žica namesto klobase in grenkega v črevih je presneto nerodna stvar.«

Nič čudnega ni, da je že v mladih letih po tako napornem »šihtu«, zadušljivem zraku in ropotu, odkril v gorah popolnoma drugačen svet. Pri sedemnajstih je začel nositi hrano na planino Belščico in tedaj prvič začutil lepoto in moč gora. Sprva je hodil po Karavankah, na Golico in Stol. Plezati je začel leta 1921, ko sta se skupaj z Janezom Kvedrom v Vratih po naključju srečala s Klementom Jugom in Lojzetom Volkarjem. Jug je s svojo sugestivno osebnostjo na Čopa naredil močan vtis, vendar pa mu njegova filozofija ni bila preveč blizu. V intervjuju leta 1973 je njune različne poglede Joža takole opisal:
»Jug je bil filozof. Je prišel k meni, je rekel: Joža, zdaj sem pa jaz eno drugo smer pogruntal. Sem rekel, kje? Pravi: Tukaj, bolj proti koncu Luknje dol pride ravno na Bambergovo pot ven. Tja gor bova šla. Sem rekel: Ti, meni še niso repetnice zrasle. Kam tja gor, porkafiks, saj vidiš, da ne moreš nikamor zabit. To je gladka stena. Je rekel: Pa moraš prit. Ti moraš voljo prepričat, da moraš čez steno. Ja, hudiča, jaz ga gledam nekaj časa: Ti si pa malo čez les. Je rekel: če se ti nekam zagrizeš, pa nekaj misliš, pa svojo voljo postaviš pred sabo. pred skalo - prav tule gori bova šla - pa moraš priti. Sem rekel, Klemen, kolikor sva prijatelja, lahko greš, jaz bom pa doma ostal.
Jug je bil res človek ampak on je imel fiksno idejo ... Saj je bil fejst mož. vsa čast in slava njemu, ampak tisto njegovo filozofijo jaz nisem mogel sprejeti.. Da moraš naravnost gor ... Saj nisem muha!«
Ko smo že ravno pri »drobni golazni«, lahko omenimo tudi Joževo prepričanje, da pajek prinaša srečo: kadarkoli je zagledal pajka, je bila zanj še tako težavna in zapletena zadeva s tem že vnaprej rešena. Miha Potočnik opisuje njuno skrajno nevarno in naporno plezanje v Triglavski steni (prvenstvena Gorenjska smer): »v najbolj kritičnem trenutku je Joža počakal, da je pajek, ki se je po naključju znašel na njegovem klinu, splezal stran, šele nato je nadaljeval z zabijanjem klina.«
To prigodo je poznal tudi Julius Kugy in je Jožu zato v svoji slabi slovenščini večkrat vzklikal: »Pauk, pauk«.
Joža Čop se je v nekaj letih razvil v odličnega in pogumnega plezalca. Bil je prvi, ki je po 1. svetovni vojni začel z zimskimi pristopi na naše gore. V slovenskih stenah je preplezal okrog trideset prvenstvenih smeri, ves čas pa je imel v mislih osrednji steber v Steni. Med drugo svetovno vojno so ga, kot zavednega Slovenca, gestapovci aretirali. Bil je zaprt v Celovcu, Begunjah in Šentvidu. Od tam mu je uspelo pobegniti v Ljubljano, kjer je preživel vojna leta. čim pa je vihra minila, je v strahu, da bi mu ga kdo ne »pobral«, s Pavlo Jesih hitel osvajat osrednji steber, ki se še danes imenuje po njem in je za kasnejše vrhunske plezalce postal merilo njihovega znanja in poguma.

Njegova najljubša gora je bil Triglav. Steno je preplezal več kot tristokrat. Rad je podražil naveze, ki so plezale v Kamniških Alpah: »Kaj pa tiste vaše krtine, reveži, nimate Triglava in ne Škrlatice, še približnega Jalovca in Špika ne!«
Veliko je plezal tudi v tujih gorah in naslednja zgodbica se je odvijala v Grenoblu po vzponu na nekatere vrhove Zahodnih Alp. Francoščine ni znal nihče, Joža pa je dejal: »Imam tri jezike, enega v gobcu, dva v čevljih, meni ni težko. Pa pojdi po vžigalice! Joža jih je. seveda, prinesel. Kako pa si jim dopovedal? Malenkost! Ustavil sem prvega, pokazal sem mu s prstom na cigareto in ga prosil: Francelj, mau pržgi!«
Šegavost ni zapustila Joža čopa niti v najbolj nevarnih trenutkih. Nekoč so s prijatelji doživeli in preživeli plaz v Severni triglavski steni. Ko je bilo konec in so bili vsi bledi kot stena, je Joža glasno obžaloval, da nima pri sebi šminke, s katero bi se lepo rdeče namazal in dražil soplezalce s strahopetci, ki jim takale reč vzame vso kri z obraza, češ, mene poglejte, kako se nisem nič ustrašil.
Z Miho Potočnikom sta se nekoč zaplezala. Joža je zdrknil v neko temno luknjo, Miha, ki je bil na isti vrvi, mu ni mogel pomagati in obema je precej trda predla:
»Tri dni sem se prebijal ob kruhu in vodi. Kamen je bil mrzel in odeje se moje prehlajene okončine ne bi branile. Pa sem se ulegel na trebuh in se z ritjo pokril!«

Ko so reševali hudo poškodovanega Vovka iz Severne triglavske stene, ga je Joža vprašal: »No, Francelj, devetdeset kil te je. Ali naj te prenesemo naenkrat ali na dvoje?« »Kakor veste,« odvrne revež s prvim nasmeškom po nesreči.
Ponesrečenci v gorah so tako sveto zaupali Joževim sposobnostim, da je zadostovalo samo, da se je pojavil. Aktivno je sodeloval v reševalnih akcijah od leta 1923 do 1960. Z njim je nastopila doba, ko nobena stena ni bila pretežka in prenevarna, da s tovariši ne bi mogli rešiti ponesrečenca iz nje. To svojo lastnost je prenašal tudi na vse poznejše reševalce. Bil je izvrstna mešanica reševalca, vodnika in plezalca. Dr. Amošt Brilej je v svojem Priročniku za planince iz leta 1939 najprej priporočil Jožo čopa, Jeseničana, ki vodi po vseh plezalnih smereh v Julijskih Alpah od Triglava do Jalovca in Ponc ter na zimskih turah v navedenem okolišu.

Zelo znan je Joža Čop tudi kot član zlate naveze, v kateri sta poleg njega plezala še Miha Potočnik in Stanko Tominšek. Za slovenske alpiniste je dejal: »Taki smo, da bi lahko hudiča pretrgali!«
V gorah si je rad malo sposodil planince, ki niso bili ravno alpinistični geniji. Ko je peljal Fanny Copeland čez Špikove grebene, se je, zaradi goste megle, ves čas pretvarjal, da sploh ne ve, kje hodita. Miss Copeland je bila prestrašena in je naskrivaj molila. Joža jo je »navižal« tako, da je izgledalo, kot da je sama našla pot in je potem vpila od navdušenja. Ko ji je ponudil čaj, ga je odklonila, rekoč: »Ne, sline požrem, pa je dobro. Iz želodca gor pokličeš, pa nisi nikoli žejen.« Joža pa si misli: »Glej jo no, babo, ta je pa tako lakomna, da še slino špara.«
O Hrvatih, ki jih je vodil v gore, pa je menil: »V steni pri plezi so precej redkobesedni. Tu pa tam slišiš ponižno besedo: Gospodine, pazite, molim, izvolite. Ko pa po srečno prestanem vzponu prispejo na Joževi vrvi v kočo, se jim razveže jezik, okrepi glas: Čop sem , Čop tja, e brate moj .. .in pokroviteljsko me potreplja po rami kakor izkušeni očanec fantiča!«
Nek ‘plezunček’ se je hvalil v družbi. »Težka smer, gladke stene in previsi. Pa sva kar zavrtala za kline.« Joža: »Jaz pa kar špranjo s sabo prinesem.«

Tudi lenuhov, milo rečeno, ni imel ravno v čislih. Kadarkoli so s prijatelji naleteli na kakšen tak primerek, je bil vedno zraven, ko so jim v nahrbtnik podtikali težke kamne ali jim v čutare ožemali prepotene nogavice.
Zelo pa je cenil svojega prijatelja Andreja Moreta - Gandija, na katerega se je zanesel kot na sebe. Gandi je bil spreten in žilav plezalec, a bolj majhne in drobne postave. Ko so plezali Osrednji steber, je nad njimi začel krožiti velik orel in Joža je dejal Potočniku: »Miha, na Gandija počepni, da ga ne bo orel vzel.«
Nekaj simpatičnih prigod je imel tudi z župnikom Aljažem, o katerem je menil, da je bil »fejst možakar«. Večkrat je bil pri njem in nekoč je v farovžu celo prespal, pa je zato moral k maši. Znana je anekdota, ko je Aljaž vprašal Čopa, če gre res v steno. »Res.« »In če se popelješ dol ven.« »Mije vseeno, če pridem do pekla.« »Pomisli, če bi bilo zares!« »Bom kupil retur karto.«
Drug pogovor med njima pa se je odvijal takole: Aljaž: »Joža, jaz ti pa samo nekaj povem. Če bom jaz tebe moral pokopati, ko sem jih že toliko, te bom z lopatico po riti usekal! Zdaj ti to povem, ker, če se boš ubil, me ne boš mogel slišati.« ’ Joža pa nazaj: »Vsaj pogreba ne bo treba plačat!«

Bil je ponosen na svoje proletarsko poreklo in še slišati ni maral o tem, da bi ga povišali v mojstra. Znal pa je povedati marsikatero zabeljeno kakšnemu preveč modremu intelektualcu. Imena Joža ni izdal, a moral je biti nekdo iz tropa manj skromnih, ki mu je dejal: »Veš fant ti si premalo izobražen za plezat, to je za inteligenco.« Joža pa mu je odvrnil: »Saj jaz pa zato plezam, da jo bom gori našel. Sicer je pa triglavska stena široka, pa dobite drugo smer, ki bo inteligentna!«
Nekoč so s prijatelji na Kredarici čakali še Franceta Avčina, ki je bil znan po tem, da se je rad predstavljal s svojimi nazivi. Joža je zaklenil vrata in, ko je zunaj potrkalo, vprašal: »Kdo pa je?« »Doktor profesor inženir France Avčin,« se oglasi pred vrati. Joža pa nazaj: »Ne, za toliko ljudi pa ni več prostora!«

Veliko prijateljev je imel med Bohinjci, ki so cenili njegovo odrezavost, šegavost in sprotno izmišljanje novih šal. Niso mu zamerili, čeprav si je izmislil tudi kakšno »bohinjsko« in jih zlasti rad dražil z njihovim sporedom za neko živinorejsko razstavo: Dopoldne: ob 10h: dogon goveje živine, ob 11 h: prihod slavnostnih gostov, ob 12h: skupno kosilo!
Popoldne: ob 15h: brizganje gasilcev ob 17h: streljanje rezervnih oficirjev.
Na račun njihove iznajdljivosti pa si je izmislil naslednjo: Oče in njegov sinček na črno lovita ribe v Savici. Ker ju zalotijo, morata v Radovljico pred sodnika. Ta si misli, da bo najbolj enostavno, če se najprej loti nebogljenega sinčka: »Ti, fant, zakaj pa si lovil ribe?« Sin se obrne k očetu: »Ata, kaj pa so to ribe?« Oče z začudenim obrazom k sinu: »Gospoda vprašaj!« Sodnik se razjezi in se spet obrne k starejšemu: »Vaš fant ne ve, kaj so ribe. Morda pa vi veste. Zakaj pa ste jih lovili?« »Gospod, seveda vem, kaj so ribe. Lovil sem jih pa zato, ker so hotele uiti!«
Nekoč ob Bohinjskem jezeru sreča fanta, ki nekaj išče pod rušo.
»Ti, poba, kaj pa počenjaš?« »Sem iz Ljubljane. Ribe lovim.« Joža iz nahrbtnika vzame par rokavic in jih pomoli fantu. »Gospod, čemu pa rokavice?« »Kar vzemi jih, da si ne boš rok umazal, ko boš en drek ulovil!«
Kljub svoji odrezavi domiselnosti in vedno pripravljenemu odgovoru pa Joža ni bil dober govornik, kadar je moral nastopiti pred množico. Po letu 1955 sta z ženo Mojco urejala Šlajmerjev dom v Vratih, Joža je vodil tudi alpinistične in reševalne tečaje. Zvečer je rad hodil v Aljažev dom in tam s svojimi domislicami zabaval ali zafrkaval zbrano družbo; na večer pred vzponom na Triglav je »pomembnim« beograjskim študentom Visoke šole za šport dejal, da niti na vrhu Triglava niti v Postojnski jami, kamor so prav tako nameravali iti, ne bo dovolj prostora za vse in se bodo morali razdeliti v skupine in v obrokih zlesti gor in noter, čeprav jih ni bilo več kot trideset. Ko pa je naslednji dan, zelo nerad, moral skupini mladih povedati nekaj besed o svojem plezanju, o Triglavu in liku pravega planinca, je ves skrepenel povedal nekaj splošnih fraz kot »slovenski planinec ne jodla ampak vriska« in predavanja je bilo konec.

Še ena anekdota govori o njegovem naravnem odporu, da bi ga prisilili v neko resno, uradno držo, kjer bi moral upoštevati predpisane vzorce vedenja in govorjenja: Kmalu po drugi svetovni vojni sta ga kot enega najboljših alpinistov, gorskih reševalcev in obenem preprostega železarskega delavca doleteli čast in slava, da preda štafetno palico predsedniku takratne države Josipu Brozu. Naučil se je sicer govora, ki mu ga je nekdo drug pripravil, a v trenutku, ko bi moral Brozu to tudi povedati, je le nekaj zamomljal in po trenutkih tišine, ki je nastala zatem, izjavil: »Tovariš Tito, želim ti, da si živin zdrav kakor planinski kozel!« Kasneje je sam dejal: »Jaz nisem govornik. Če bi bil govornik, pa plezalec ne bi bil!«
Bil pa je zato velik ljubitelj narave, vedno odprtih oči za vsa čudesa in lepote, ki jih ponuja: »Čut za naravo sem imel vedno razvit. Rože in živali sem v naravi vedno občudoval in gledal. Bil sem sicer petnajst let lovec, vendar nisem nobene živali ustrelil. Pustil sem jih na miru in sem jih samo gledal. Veš, jaz hodim z očmi po tleh, ne z nogami.«
Čudoviti razgled, ki se na triglavsko pogorje ponuja z Babe v Karavankah, je opisal čisto po svoje: »Sem na Bab ležov pa skoz Lukno v Zadenco gledov.«
Tale njegov domislek je ravno pravšnja iztočnica, da povemo še nekaj o tem. kako je Joža gledal na ženske. Hribovska druščina ni preveč veselo sprejemala oznanil o porokah, saj so le-te redčile njihove vrste. Zato Joža ni bil ravno srečen, ko se je njegov plezalski tovariš Miha Potočnik »okretil« in se odločil za zakonski stan. So pa že pol leta pred tem po malem fantovali, na koncu pa se le odločili, da naredijo eno »ornk fantovšno«. Zbrali so se v ponedeljek po službi v hotelu Pošta na Jesenicah in se zabavali do naslednjega jutra, ko so morali na delo - Joža seveda v žično valjarno. Enako je bilo naslednji dan pa naslednji pa naslednji ...vse do sobote, ko je ob štirih zjutraj popustil tudi Joža, ki je do takrat še vedno po malem nasprotoval tej poroki. Nenadoma je pokleknil pred Miho, sklenil roke v priprošnji in rekel: »Miha. lepo te prosim, oženi se že enkrat, jaz tega ne zdržim več!«
Kljub temu da je vedno govoril 'babja dlaka te naredi siromaka', je tudi on klonil pred ženskim svetom in se, sicer resda šele pri dvainpetdesetih, tudi sam oženil. Ko so ga prijatelji dražili, da ni več najmlajši, je odvrnil: »Nkol ni prepozn, prej pa časa ni blo!«
Rodila sta se mu sin in hčerka in zlasti na račun slednje je vedel povedati kaj zabavnega: »Čudno, sadil sem korenje, zrasla je češplja. Saj je rodila fanta, preklicana ženska, potem ga je pa na peč dala, da je počil!«
Nikoli pa mu nista bila odveč, ko je bil čas za hribe, zdaj enega zdaj drugega je posadil v nahrbtnik, da je ven kukala samo mala kodrasta glavica in se odpravil na pot.
Bil je kremenit, pokončen Slovenec in nadvse rad je imel našo ljubo deželico. Ko so mu nekoč očitali, da je lokalpatriot, se je znašel: »O ja, po lokalih pa rad hodim!«

Sicer se za politiko ni kaj dosti brigal, a naravno inteligentnemu mu čas socializma ni bil ravno po volji in ni si mogel kaj, da bi tudi na tem področju kakšne ne zasolil. Nekoč je, že upokojenec, na cesti srečal precej zajetnega direktorja Železarne, ki ga je pobaral: »No, Joža, kako je?« Ta pa je spustil pogled na njegov obilni trebuh in odgovoril: »Ja, ja, nekaterim gre socializem na špeh, drugim pa na živce!«
Tudi gorenjska navada priprave žgancev, ko po njih polijemo zaseko z ocvirki, mu je prišla prav, da je povedal eno na račun politike: »Prava in dobra politika je tista, ko spodnji žgane ve, kako se onemu na vrhu godi!«
Ker je v družbi pripovedoval politične vice, je moral k sodniku za prekrške. Ta mu je dosodil pet tisoč dinarjev kazni in ga na koncu vprašal: »Joža, a še kakšnega veš?« »Vem, ampak tisti je pa za deset tisoč!«
Nekoč si je sposodil tudi nekega jeseniškega policaja oziroma tedanjega miličnika. Hodil je okoli banke, policaj pa za njim. Ko ga je dohitel, ga je vprašal: »Joža. kaj pa delaš?«
»Pššt,« mu odgovori Joža. In sta šla še en krog, pa še tretji, končno pa mu le odgovori: »Poslušam, kako obresti rasejo!«

Veliko anekdot je povezanih tudi z gostilnami. Če pri postrežbi ni dobil polnega kozarca, je vprašal natakarico: »Kolk pa pouhn košta?«
Včasih se je pridušal: »Žejnega me nobeden ne vidi, pijanega pa vsak!«
Nekoč je prišel v Kazino k zbrani druščini in rekel: »Kozo prodajam, ampak je huda.«
»Kako huda?« »Včasih jo dva težko držita.« Pa je kljub tej hudosti prodal kozo za liter vina. Ko je kupec prišel ponjo, pa mu je Joža dal kozo za žaganje drv.
Bil je poln domislic, s katerimi je marsikomu popestril dan. Nekoč je v nahrbtnik naložil petelina in ga nesel skozi Jesenice. »Kam pa greš s tem petelinom?« ga vprašajo mimoidoči. »K urarju ga nesem, mi dve uri prezgodaj poje!«

Ob njegovi osemdesetletnici je izšel biografski roman Stena Toneta Svetine. Na tiskovni konferenci ob izidu je Svetina dejal Jožu: »Bil si v filmu, zdaj si v knjigi, ne vem, kam bi te še djali ...« Pa pravi Jože: »V tisti rom, ki gre v tla«.
Še v visoki starosti in bolezni je znal biti duhovit. Nekoč je sorodnikom dejal, da ga morajo pokopati s krsto pokonci. »Zakaj pa tako?« »Zato. da ko bo Vstajenje, bom ta prvi gor na Golico letel!«

Zagotovo obstaja še nešteto takšnih in podobnih iskric, s katerimi je Joža prižigal luči smeha in dobre volje, kamorkoli je prišel. Ne le njegovi vrhunski dosežki v alpinizmu in gorskem reševanju, tudi te iskrice so pripomogle, da se je Joža Čop trdno zasidral v slovensko zgodovino in ostal v narodovem spominu.

Elizabeta Gradnik

LITERATURA
Planinski vestniki
Miha Potočnik: Posušeni rožmarin, Ljubljana 1996
dr. Miha Potočnik: Srečanja z gorami, Ljubljana 1966.
Evgen Lovšin: Gorski vodniki v Julijskih Alpah. Ljubljana 1961
Evgen Lovšin: V Triglavu in njegovi soseščini. Ljubljana 1944.
Marijan Krišelj: Zlata naveza, Maribor 1985.
Več avtorjev: Stoletje v gorah, Ljubljana 1992,
Gorska reševalna služba Jesenice 1924 -1984, Jesenice 1984.
Čopov Joža, starosta slovenskih planincev: raziskovalna naloga Gimnazije Jesenice. 2003.
USTNI VIRI:
Mojca Čop -Joža Čop ml. -Avgust Delavec
Katarina Dittrich
Maks Dimnik