Po ferati "Ovest de Catinaccio d'Antermoia" čez vrh nenavadno oblikovanega tritisočaka v sosednjo dolino.
Dolomiti - Catinaccio/Rosengarten
Po fantastični turi v sredo (reportaža na G-L), se v četrtek zgodaj zjutraj odpravimo iz koče Vaiolet (2243 m) proti severu na sedlo Principe na 2599 (2601) metrov nadmorske višine.
Lahkoten vzpon po široki nadelani poti vse do v skalo vzidane koče ni bil hudo naporen, zato pa nas je na zračnem sedlu nad njo konkretno prepihalo. Zadnjih nekaj višincev v desno, nas po strmem drobirju pripelje pod navpične stene impozantnega Kesselkogla.
/.../ Razvajeni od kvalitetne skale prejšnjega dne smo se tu počutili kot pri nas v Kamiško Savinjskih Alpah. Vstop v ferato je bil še nekoliko višje, do tja pa se je po nadrobljeni in razpokani skali bilo potrebno prebiti nevarovano. Najprej skoraj kleče (zaradi strehce nad glavo) po kotalkarski polički naokoli skale, nato pa še nekaj višincev navzgor prav tako nevarovano (II-III), do prehoda na JV stran stene, kjer se pot nadaljuje po izraziti poševni zajedi - levi rob stene na sredini (gornja slika), po višini. Sprva neprijetni občutki na tako izpostavljenem in zdrsljivem terenu, sčasoma pa se drobirja nekako privadiš.
Nadaljna pot je potekala večinoma manj adrenalinsko. Varovani odseki so se menjavali z nevarovanimi lahkimi plezalnimi (I-II) in tudi pohodnimi. Kot bi pihnil smo premagali štiristo višincev in v daljavi zagledali križ postavljen točno na sredini vrha te nenavadno oblikovane gore. Do tja sta nas ločila samo še dva zelo izpostavljena (nezavarovana) grebenska skoka na tritisoč metrih.
Na vrhu pa gneča, večina jih je prišla gor po vzhodni, nekoliko lažji plezalni poti. Tudi mi kmalu začnemo sestopati v tisto smer. Pot je še vedno sesuta in mestoma nevarovana. Ker ne moreš sestopat kot bi lahko v kompaktni skali, dobiš občutek, da sestopne poti ni in ni konca. V "ravnini" pod steno si 
privoščimo malico, malce poplezamo po bližnjih balvanih, nato pa nadaljujemo naprej mimo ledeniškega jezera Lago d'Antermoia do koče Antermoia in sedla Dona v smeri vasice Mazzin, ki se nahaja okoli 1700 višincev pod vrhom na katerega smo zlezli ta dan. Za nami je bilo slabih 25km poti po gorski skupini Rosengarten, kar se je poznalo tudi na utrujenosti.
Ta dva dneva smo imeli res fantastično vreme, to je botrovalo tudi velikemu številu obiskovalcev v Dolomitih. Povsod je bilo živo, tako pohodno, na feratah, kot tudi alpinistično. Koče pa tudi skoraj polne. Kljub večji premagani razdalji, utrujenim nogam smo se domov odpeljali zadovoljni in polni prijetnih doživetij.
Ferata na Kesselkogel je enostavna, vendar velja vzeti v zakup dejstvo, da je precejšen del poti nevarovan in mestoma resno izpostavljen, na kar so opozarjale tudi spominske plošče preminulim. Na drobno razpokana skala je drugačna od običajne Dolomitske, to se bo občutilo tudi pod nogami.