Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Iztok Snoj 01.03.2009 06:30 3017 0

Ata Jur

Gore in judje: Katero goro bi mi svetoval za v nedeljo? »To je stvar posameznika.« Mislil sem: tako, za vsakega. Prijetno obljudena, a ne tudi oblegana. (Pomišlja). »...atajur.« Kje pa stoji ta ata Jur? (Ve, da ga dražim.) »Ni ata. Je 'M' kot mama: Matajur. Tata-mata Beneških Slovencev.«

Nedeljski obisk

Kdaj si bil na njem? (Ne ve! Brska po dnevniku.) »Prvikrat 17. 10. 1999, z Ano in Barbaro. Punca je takrat imela devet let. S parkirišča pod italijansko kočo smo do vrha gore imeli le dobrih tristo višinskih metrov.« Govoriš o otroškem izletu. Kako naj bo potemtakem primeren za alpiniste? »Od ceste je le slabe pol ure sprehoda do plezalnega vrtca, z naravnimi igrali. Tam se lahko prosto obešajo po skalah zanimivih oblik.« Si visenje po rokah omenil v kaki povezavi z Darwinom? »Na kaj vendar namiguješ! Moj pra- pra- pra oče že ni bil opica. Alpinisti tudi ne plezajo po drevesih, tako kot sem že enkrat slišal za tebe. Dolgotrajno prijemanje za skale je lahko odlična masaža akopresurnih točk rok.«

Nisem mislil biti specifično alpinističen. Na kakšen način je gora primerna za gornike? »Iz Stupice ob Nadiži je do vrha več kot 1400 metrov višinske razlike. Blizu opuščenega mejnega prehoda Robič začenja, sodeč po oznakah na zemljevidu, celo zelo zahtevna pot.« Omenjaš samo italijansko stran. Gotovo gre kaka pot na goro iz Kobarida. » Prednja stran gore je obrnjena k Teru in drugim mnogoterim Nadiškim dolinam. Hrbet ji krije Krn. Po zadnji strani gore pa še nisem hodil.« Kaj se ne reče severna? » Za pesem Daneta Zajca, Zadnja stran gore, sem prvič slišal konec lanskega leta in naslov mi je bil takoj všeč. A ni zanimivo, da nam je Danetovo poezijo prišel v Slovenijo prepevat Seattlečan Chris Eckman?« Tudi to se mi zdi zanimivo, da se je znan ameriški alpinist 'Štef' nad gorami navdušil prav v Sloveniji.

So planinske poti dobro markirane? »Če greš iz Marsina, ne potrebuješ posebnih označb na poldrugem metru široki in dobro tlakovani stezi do gornjih planin. Krav ne ženejo več gor, tako da na prave 'markacije' ne moreš več stopiti.« Bi se našlo tudi kaj za ljubitelje brezpotij? »Po prostranih travnatih pobočjih te zlahka zanese počez ali po dolgem. Ni bojazni, da se ujameš v neprehodno borovje, tam naletiš kvečjemu na kako večje borinje. Če nižje namerno zaideš v skriti graben Skrile, se lahko zaneseš, da se ti bo med lazenjem preko kraškega skalovja prebudila raziskovalna žilica. Vendar tu ni govora o kakem gorniškem brezpotju. Kvečjemu bo le eden izmed tisoč in enega načina pastirskega vandranja.«

Si že hodil po tej poti iz Marsina, ali si samo načitan? »Tole izhodišče je bilo srednje višine in obetalo je razgledno pot. Z Ano sva se z Gustijem in Zoro dobila v Logu na italijanski strani meje le nekaj mesecev pred odpravo mejnih prehodov z Italijo. Miličnik na meji ju je zasliševal, zakaj vendar želita na Matajur po italijanski strani, če lahko gresta po 'naši'. Južna stran je narodnostno tudi slovenska. V zadnjih 150 letih so tu slovenstvo močno izkoreninjevali, vendar jih je nekaj kljub vsemu še ostalo.«

Je bila planinska koča odprta? »Katero si imel v mislih? Dvesto metrov nižje so Italijani sezidali veliko planinsko kočo. Planinska družina Benečije, ki upravlja Dom na Matajure (tu imajo veliko spoštovanje do svoje narečne govorice), pa ni dobila dovoljenja za obratovanje. V malem domu so zato le družinski prostori. V njih se lahko zadržuje vsakdo, ki se drži njihovih družinskih pravil. Gostom postrežejo tudi s hrano in pijačo. Izven sezone pridejo gor dežurat ob nedeljah, če le ni preslabo vreme. Zdi se, da Beneški Slovenci hodijo na goro tudi kot čuvarji njihovega simbola slovenstva. Njihov reden nedeljski gost je tudi Božo iz Špetra Slovenov. Iz doline pride takoj po nedeljskem delu. Naš 'Čedermac', je enkrat z nasmeškom pojasnil drugi, tudi reden obiskovalec. Ti ljudje imajo Matajur radi. Je kot njihov zavetnik.«

Stoji na vrhu križ? » Tistemu na vrhu bi rekel božje zavetišče. Postavili so kapelico v čast Kristusu Odrešeniku in Mariji Brezmadežni. Njeno preddverje daje planincem zasilno zavetje. V njem je tudi vpisna knjiga.« Misliš zvezek z na gosto natlačenimi imeni vpisnikov? »Ne z našimi ne drugimi tujimi vpisnimi knjigami se ne more primerjati. Razkošna ja, kot bi šlo za krstno ali poročno knjigo. Posamezen vpisnik ima na voljo toliko prostora, da v svojo vrsto lahko zapiše celo zgodbo. Tu so ljudje zgovornejši kot na Gorenjskem in znajo vpisati tudi kak vtis s poti, ne samo svoje ime in kraj bivanja. No ja, in še kateremu planinskemu plemenu pripada.«

Koliko je bilo med obiskovalci Slovencev? »Zelo redko sem slišal slovenski pozdrav. Praviloma so vsi po vrsti pozdravljali s 'salve', 'buon giorno', 'buon dì' ali po furlansko 'mandi'. Kar naenkrat sem se začel obremenjevati, kako naj odzdravljam. Slovensko ali italijansko? Poskusil sem dvojezično. Nisem bil zadovoljen, ker mi slovenski pozdrav kot prvi ni šel dovolj sproščeno z jezika. Po različnih poskusih mi je bil zvokovno najlepši, rahlo zapeti 'buon-dì-do-ber-dan'. Večina Italijanov je pogledala prav prijazno. Ena gospa se je naredila, kot da me ne vidi in sliši, potem pa – naključje – je morala opazovati, kako je njena prijateljica sprejela ponujeno ji slovensko roko med sestopom na drčljivem snegu. Naknadno se je razkril tudi kak Slovenec. Dobil sem tudi topel odziv Beneškega Slovenca. Leta hudega italijanskega pritiska so naredila svoje. Slovensko besedo skrbno hranijo v srcu in je ne izpostavljajo po nepotrebnem.«

Kako je na Matajurju pozimi? »Kako je bilo prejšnja leta, ne vem. To zimo je bilo lepo. Videle so se smučine, na spihanem in pomrznjenem snegu tudi sledi krpelj. Eden je prišel na vrh celo s pravimi derezami. Za večino obiskovalcev gore sva bila s polovičkami že prava carja.« Ha, ha, carja, praviš. A si malo matast? »Simon Rutar omenja v Zgodovini Tolminskega: Hacquet imenuje Matajor Matalus, kar baje u frijulščini 'norca' pomenja.« Nehaj brit norce. Kakšen je razgled? »Seveda pogled v vrha vleče na Krn in na Kanin. Ob lepem vremenu se odlično vidita tudi Mangrt in Jalovec. Zadaj štrli ven špička Triglava. Lep je kontrast med belimi in visokimi Julijci na eni strani in bleščanjem sonca v morju na drugi strani. Zlahka določiš kraj, kjer se Soča zlije z morjem. Kar prime te, da bi se po dolgem grebenu spustil vse do Špetra Slovenov.«

Kaj bi zanimivega videl na tem položnem in dolgočasnem grebenu? »Ni videti, da je do tja deset kilometrov zračne razdalje. Tak izlet je najbolje opraviti v kombinaciji – z družino ali večjo druščino. Družico sem enkrat poprosil, da gre zadnji kos poti do vasi nazaj sama in odpelje avto v dolino. Bila je jesen. Pohajkoval sem skozi obsežne in lepo rjavo obarvane kostanjeve gozdove. Obiskal sem sv. Jura in razvaline sv. Kocjana. Kako visoko so na vzpetine postavljali cerkvice! No ja, na koncu se mi je res že malo vleklo. Ampak z mislijo, da te nekdo čaka na parkirišču pred špetrsko cerkvijo, gre lažje. Res pa je, da se verjetno za dolg sestop ne bi odločil, če takrat na Matajur ne bi bil primoran iti v tekaških copatah. Tu lahka in hitra obutev prav pride.«

Zakaj priporočaš pot iz Marsina? »Poleg nekaj variant iz vasi Matajur je edina, ki jo poznam!« Kdaj si bil tam nazadnje? »Nazadnje sva ga šla obiskat za letošnji Prešernov praznik. Bilo je tik po sneženju in zato je imel povsem novo praznično obleko. Severnik naju je nad gozdno mejo zlahka prepričal, da tokrat na vrh nisva šla. Drevje je dajalo dobro zavetje, sem ter tja pa se je le belo pokadilo skozi njihove gole krošnje. Imela sva čas tudi za sprehod do sv. Lovrenca. Cerkvico so postavili na imenitnem in zelo prijetnem kraju. Kot bi tu dobra energija neznanega izvora ali kipela iz zemlje ali nevidno tekla visoko nad dnom doline Nadiže. Vsak del Matajurja ima kaj zanimivega. No ja, šele začel sem ga spoznavati.«

Če ti praviš, da je to posebna gora – Kugy je v knjigi Iz življenja gornika nikjer ne omenja. »Zato pa je o njej v Planinskem vestniku (Gore in ljudje) objavil svoj potopis Henrik Tuma.« Za objavo bi potreboval nekaj slik. Jih imaš kaj? »Ha, ha! Če smo Slovenci dejansko s čim obsedeni, je to fotografiranje vsega in česarkoli, je v knjigi Preprosto Slovenija zapisala Shirlie Roden. Veš, da sem.« Nekaj tvojih slik je dolgočasno rjave barve. Kaj lepega si videl v motivih? »Skalce. Male pokončne stolpiče različnih oblik. Žal mi je le, da nisem naredil kake slike lepe smaragdne barve narasle Nadiže. Spominjala me je na Sočo, ki teče na drugi strani gore. Nekaj nedoločljivo skrivnostnega je v njej. Si prebral, kaj je o Nadiži napisal Henrik Tuma?«

V podgorju Jalovca (Monte Maggiore 1615 m) se zbirajo pritoki Bončiča, Belega in Črnega Potoka, pod Srednjim brdom se stečejo, kjer močni izvirki napolnijo strugo in ji dajo ime Nadiža … Nadiža po pomenu besede je voda, ki z močnim virom privre (dega) na dan. Istega imena in pomena je tudi izvir dolinske Save v Planici. Nadiža je pristno slovensko ime in se ne da razlagati iz drugega jezika. Na zemljevidu je imenovana Natisone, pod Oglejem, kot močan izvirek talne vode, pa nosi ime Natissa. To ime je znano še izza časa starih Rimljanov. Nadiža je takrat bila glavna reka vzhodne Furlanije, v njo se je po mnenju geografa in zgodovinarja Czörniga stekala tudi Soča. Nadiže v današnjem teku stari Rimljani niso poznali. Plinij jo našteva med rekami, ki se izlivajo med Timavom in Plave [Piave] v morje, pa ne pozna imena Sontius (Soča). Pavel Diakonus opisuje veliko povodenj iz l. 585 po Kr. Po vsej severni Benečiji. Takrat je mnogo rek menjalo svoje struge. L. 1490 je bila druga velika povodenj in menda je šele takrat Soča med Villessse (V lesi) in St. Petrom [St. Pier d`Isonzo] obrnila na jug, pomaknjeno od pritoka Tera v Nadižo. Stara struga Tera v dolnji Furlaniji sedaj ni zdržema vidna nikjer več. Le zadnji izliv, še danes imenovan Natissa, spominja na močno plovno reko, ki je tekla pod velikim rimskim emporijem Aquileia proti Gradežu v morje. Stara Soča, ki bi se bila iztekala v Nadižo, je za časa Rimljanov tvorila meje Italije. Na njenih bregovih so se vršile velike bitke za premoč med zahodom in vzhodom. Vendar dr. Gregorutti (Archeografo Triestino) po ostankih rimskih zgradb, cest in mostov verjetneje dokazuje, da je Soča vedno tekla po lastni strugi od Gradišča doli tik vznožja Krasa, ter se iztekala v 'lacus Timavus' danes močvirje pod Tržičem (Monfalcone) ob Lokavcu. Ter in Nadiža sta takrat tekla naravnost proti jugu v današnjo strugo Natisse. Ime Nadiže bi torej kazalo, da so slovenski pastirji in poljedelci starodavno pleme, ki je še pred Rimljani in pred Oglejem bivalo od Karnijskih Alp pa do morja. (Henrik Tuma, Izza velike vojne)

Iztok Snoj