Grega Kresal: V 11 dneh bivanja v bazi, na ledeniku Gallerbreen, sva opravila štiri prvenstvene vzpone. Ponavadi sva en dan plezala in cel naslednji dan ležala

ATOMSKA VERIGA

Arktični krog I. – Svalbard

Z eno nogo sva bila že skoraj na avionu, ko mi je Poljak Irek, ki nas je lani gostil v mali arktični postaji na Kaffioyi sporočil, da ima njegov kolega Glowatzky, ki bi naju s Klemnom moral sprejeti, tokrat v mnogo večjem »centru,« v Hornsundu, strašne težave in da niti sam ne more več priti od tam nazaj v mesto, kaj da bi šele naju dva, s 150 kg opreme spravil tja. Strašne težave!? Če je Glowacky, ki je vodja v Hornsundu že 15 let zatrdil, da je čista štala, potem je moralo biti res zajebano. Letošnja zima je očitno dodobra premešala Arktiko. Fjordi niso dobro zamrznili, snega je bilo ogromno in ves čas ta veter. Na koncu so jih morali evakuirati s helikopterjem in srečali smo se šele zadnji dan odprave.

Rekel sem Klemnu, naj si sposodi vsa puhasta oblačila, ki jih imajo v njegovi domači Zgornji Besnici, pa še kakšen veliki euro bankovec več naj vtakne v denarnico, ker naju bo plan B, sedaj prišel malo več kot prvotno načrtovana pot, ko sva imela v načrtu plezanje na goro Hornsundtind.
»Malo bolj mrzlo bo tam, kamor greva zdaj;« še rečem Klemnu.
»Ej, Ta Star! Kolk to misliš, mal več;« zajamra Klemen, ki ga mraz prav nič ne zanima.
»Cirka sto procentov« mu rečem mirno, ker vem, da odprave itak ne moreva več preklicati.
»Pa kakšen plan B je to, Ta Star,« spet zanima Klemna?
»Saj veš, sem ti enkrat pokazal fotke iz Atomfjelle. Tja bi že itak od samega začetka morala iti, a le če bi imela na kupu zbranega zares dovolj denarja. Ta najboljše in najvišje stene na Spitzbergnu so tam. Čist hudo! Mraz bo kot prasica in plačala bova, da naju zvlečejo do tam, da potem še za kruh ne bova imela;« mu počasi odgovorim in raje pogledam fotografijo nagice na steni, kot pa njega.
»Ej Ta Star, men je uredu, ti sam zrihtaj;« je presenetljivi Klemnov odziv.

Potem se je začela norišnica. Nemudoma sem zatežil Stefanu, prekaljenemu svalbardskemu vodniku z lastno agencijo, ki ga poznam od lani, če namerava letos morda koga peljati v Atomfjello in da bova midva gor prišla 16-ega?
Odgovoril mi je bliskovito!
»Seveda, 17-ega peljem italijansko odpravo! V eno smer te na osebo pride 4000 kron, (t.j.120 jurjev). Povej takoj, če greš!«
»Mater vola,« si rečem! »To bi bil maksimalni izkoristek časa, če bi midva že drugi dan odprave prišla tja, kamor sva namenjena!«
A me je minimalna (iz)računica hitro pripeljala do brezglavega preklinjanja. Niti ne zaradi denarja…
»Midva priletiva v Longyearbyen 16-ega popoldne, oni gredo 17-ega zjutraj, vse trgovine so, do vključno 18-ega zaprte, ker je Velika noč. Se pravi, ujela jih bova, ne bova pa imela ne hrane, ne orožja in ne guvernerjevega dovoljenja, da sploh lahko kamorkoli greva. Krasno!

Odprl sem si dva pirčka hkrati in se usedel za računalnik, s telefonom v roki. Iz guvernerjevega urada so mi še kar hitro sporočili, da mi izjemoma stvari lahko uredijo po internetu, vendar jim moram nujno povedati cifro (svoje) satelitske postaje, ki jo moraš nujno najeti za primer reševanja…

»Ja kako zdaj to, če jo bom dobil, šele ko bom enkrat tam,« sem se drl v računalnik, takoj potem ko sem odložil slušalko! Poleg tega pa na Svalbardu tako ali tako ne morejo organizirati reševanja iz stene! Potem sem kar nekaj časa tuhtal kaj in kako. Zelo počasi se mi je zasvitalo. Varianta je bila samo ena. Poklical sem Rental servis ing. Paulsena, kjer smo lani dobili orožje, naj mi za božjo voljo še tega dne do 15., vse rezervirajo... Seznam orožja in municije za medvede, plina in raket ter ostalih »malenkosti« sem mu zdrdral na brzino, saj sem se vsega še dobro spomnil od lani. In da naj mi predvsem takoj sporoči številko »satelita,« ki mi ga »misli« posoditi, če ne ne bom dobil dovoljenja za pot.

Ob 14.55 je bilo vse urejeno. Jeeah! Ob 15. pri Guvernerju zaprejo urad… Kotičke ustnic mi je že vleklo proti ušesom. Vendar, nisva še imela hrane, to pa bi znalo spremeni barvo še kakšnemu mojemu lasu več. V ognju sem imel k sreči še eno železo. Poklical sem Milana, tudi njega sem spoznal lani, ki že več let dela tam gor v rudniku, čeprav mi je, z mojimi željami, bilo nerodno, da mi je kar kapljalo od čela. Že itak bova pri njemu spala, itd, itd.

»Ej Milane, pa dal bi ti meni mogao… znaš, ne možemo nikako… pa da ti meni nabaviš… i ja ti onda dam pare..?« sem jecljal v telefon in nisem bil ravno prepričan, če me je povsem razumel. Namreč, da želim, da mi še isti dan, ko so trgovine še odprte, nabavi 50 kilogramov hrane in da je spisek dolg in zapleten.

»E, teško je sad Gregore, puno je ljudi tu... Norveški kralj dolazi u posetu… sve su ti trgovine izpraznjene…! Ja ču reči mojoj Mici, pa da vidimo!« je končno zaključil Milan.

Zvečer ob 19. se je izkazalo, da je bila Mica prava rešilna biljka. Dela v največji prehrambeni trgovini v mestu in je pred iztovarjanjem dobesedno prestregla zadnji kamion, ki je pripeljal hrano v mesto…

Tako sem po telefonu opravil praktično vse. Nato sem zelo ponosno sporočil Stefanu, da sem opravil, za kar mi je dejal, da je nemogoče in da mi bo kolega, seveda Milan, celo posodil dva skuterja, da bova s Klemnom lahko peljala sama in da upam, da bo vse skupaj zato kaj ceneje.

»Seveda bo! Za pol;« mi odvrne. »Vendar morajo biti skuterji vsaj 750 kubični, pa za vsakega rabita tovorne sanke za opremo in dodatnih 80 litrov goriva v kantah. In dobro je če bi imela oba skuterja montiran velik GPS in bila oba kasko zavarovana;« mi odvrne. »Grega, je že res, da ti morda poznaš Spitzbergen od lani poleti, toda to sedaj je zima, tukaj se ne moreš zezat, boš že videl. Itak pa v Atomfjello sam ne smeš peljati, ker nisi prebivalec Svalbarda«, je še dodal.
Še kako prav je imel glede zime, sva s Klemnom občutila že čez nekaj dni…

»Pa kaj je temu človeku;« sem se tokrat drl sam nase, ko sem prebiral njegov e-mail, kjer mi je odgovoril. »Milan ima 350 kubične skuterje, en je celo nekaj zagorel pred dnevi. In kakšen GPS neki in kakšen kasko, če je najdlje kamor se pelje, 800 metrov, do trgovine?! Pa sanke? Ene polomljene ima…
»Mah nič, greva s tabo;« sem popoldne odgovoril Stefanu.
»Ja, težko bo Grega, jaz sedaj nimam dovolj skuterjev, bi moral zjutraj povedati;« mi je odvrnil on.

Počasi se mi je že mešalo od vsega skupaj, ko sem tlačil zadnja »jajca« v transportko. Jutri imava avion in ko prideva gor bom imel točno štiri ure časa, da najdem kakšen skuter. K sreči so vsaj izposojevalnice odprte za praznike, saj sta april in maj top meseca za raziskovanje Svalbarda.

Milan in njegov brat Savo, ki tudi dela v rudniku, sta naju točno ob 14. pobrala na letališču. Mraz je bil ko pes in pihalo je za znoret. Naslednje štiri ure smo se, po pričakovanju vozli gor in dol po tistem ne ravno velikem kraju, kot da bi iskali zlato žilo, lokalca pa sta morala uporabiti vsa svoja poznanstva in balkansko spretnost, da sva si s Klemnom uspela rezervirati dva skuterja za transport do Atomfjelle, za naslednji dan in še dva druga, ki naju bosta čakala rezervirana, čez štirinajst dni, ko bo Stefanova ekipa odšla nazaj po nas. Potem smo šli na pivo.
To je tukaj bistveno cenejše od tistega v Oslu. Kozarec te pride med 1000 in 1500 sit.

Tik pred polnočjo, me je poklical Stefano.
»Grega, mislim, da je prišlo do nesporazuma. Kdo bo tvoje skuterje pripeljal nazaj iz Atomfjelle? Jaz za jutri nimam dovolj vodnikov;« me je mirno vprašal.
Kasneje sem ugotovil, da je na nekatera moja e-sporočila odgovarjala kar njegova sestra Ester, ki pa je na razne malenkosti seveda pozabila. Vse bi bilo čisto v redu, če bi midva za vseh štirinajst dni skuterje lahko obdržala kar tam. No, najem za dve mašini, za tako časovno obdobje, v najvišji sezoni bi naju prišel 1,3 mio sit in o tem seveda nisva razmišljala…

»Ma ne vem, Stefano, boš že koga našel, oštja;« mu poskušam hudomušno nakazati.
»Ja, pa kaj si ti predstavljaš?! Tipi so doma, ob svojih družinah, praznik je, žrejo purana, pijejo pivo, ura je polnoč, komu naj zdaj zatežim, da bo moral že čez nekaj ur za petnajst ur na skuter« mi je precej na glas povedal nazaj in v trenutku mi je postalo jasno, da je vse kar smo uredili tekom dneva, bilo zaman.
Spil sem še pet kozarcev vode in šel spat. Vstala sva zelo zgodaj, vendar nama nikakor ni bilo jasno kako bi rešila problem.

»Ta mladi Henningsen mi je za naslednji dan sposoben najti dva vodnika;« povem Stefanu.
»Ma ne, mi gremo zdaj, saj vidiš, da so Italijani že spakirani;« je že izgubljal potrpljenje.
»OK, pojdite, bova že nekako, saj bi bilo res preveč idealno, če bi odšla že danes;« mu rečem, oni pa so se seveda nemudoma odpeljali.

Cel dan sva potem porabila za to, da sva »vrnila« prejšnji dan najete skuterje in z veliko sreče nazaj tudi dobila večino denarja. V Longyearbyenu zelo neradi vrnejo kar si že plačal in odpeljal. Po večerji sva se vrgla na žimnice v čisto praznem Savovem stanovanju in razmišljala koliko bova prihranila pri nastanitvi, ker imava tu tako dobre prijatelje. Prenočevanje te tukaj zna priti tudi po 500 eurov na noč.

Klemnu sem ravno omenil, kako fino bi bilo, če bi vreme danes, za pot na sever ne bilo dobro, ko me je poklical Stefano.
»Nismo mogli nikamor. V »centralnem« Spitzbergnu je tako vreme, da je nemogoče narediti en sam meter naprej.
»A res?« Odgovoril sem mu prisiljeno resno. V očeh mi je takoj zasvetila hudomušna iskrica.
»Italijane smo pustili kar tam, na tretjini poti. Za njih je bivanje v Longyearbyenu čisto predrago, da bi tukaj čakali na vreme. Čez dva dni, pravi napoved, bo bolje in znova poskusimo. Takrat gresta lahko z nami, sedaj je dovolj časa, da vse uredim,« je zaključil.
S Klemnom sva se spogledala in šla, namesto v spalne vreče, v prvi lokal kjer sva na stroške lokalcev ostala do jutra.

Naslednji dan je res steklo kot namazano. Vreme je bilo bistveno boljše. Pihalo je samo 80 km/h in vidljivost je bila mestoma tudi deset metrov. Oblekel sem si tri velur kombinezone, čez dvojne nogavice dal še puhaste, tiste za v spalko in se obul v debele visoke škornje. Zgoraj sem imel še debel windstoper, čez vse pa poseben, kombinezon za skuter. In podkapo, pa nagobčnik, veliko čelado in dvojne rokavice.
Vprašanje o tem, če me je morda zeblo je sicer umestno, vendar me je, tako da sem se komaj premikal. Vodniki so na mestih, kjer se je malo bolje videlo, terali mašine tudi po 100 km/h, pri tem pa so bila gotovo najbolj bolna prečenja, že rahlo odmrznjenih fjordov in želja po tem, da se ja ne bi zaleteli v kakšnega tjulna.

Na mega ledeniku Lomonosovfonna je bizarnost poti dosegla vrhunec. To je kraj, kjer je beseda slabo, če govorim za vreme, dobila zame čisto nove razsežnosti. Ne vem kako, vendar tipi so še vedno vozili vsaj 40 km/h, vidljivost je bila nič, nasprotni veter pa je dajal občutek, da se vozimo dvesto na uro. Vse zgolj po GPS koordinatah.

Po skoraj desetih urah smo se končno približali Atomfjelli. Kot bi zapeljali skozi zaveso, smo se zaleteli v popolnoma jasen dan, prečudovitih barv in osupljivih oblik narave. Menda je tak vremenski »preobrat« tukaj običajen. Na ogromni beli ravnini, sva s Klemnom, z odprtimi gobci, do kolen v pršiču, obstala in zijala naokoli.
»A je to kdo narisal;« sem si mislil.
Najini zamrznjeni riti pa sta bili v naslednji uri, ko smo iztovarjali robo sposobni, izgovoriti eno samo besedno zvezo. To sva, vsak po enkrat, ponovila na kakšnih 15 minut: »Piiizdo mater!«

Svalbard 2006

Klemen Zupanc (AO Jesenice), Gregor Kresal (AO Lubljana.- Matica). Od 15. 04. do 05. 05. 2006.

Otočje Svalbard je trikrat večje od Slovenije. Atomfjella leži 1000 km od severnega tečaja in 150 km severno od edinega večjega kraja na Spitzbergnu, Longyearbyna. Tam je množica visokih in strmih sten nepregledna in še povsem nedotaknjena. To so najvišji vrhovi na Svalbardu, stene dosežejo do 1200 m višine. Zaradi geoloških premikov v preteklosti so daleč naokoli tudi najbolj strme. Izjemen kraj za plezalce, ki si želijo plezati na trd in mrzel način, daleč stran od vsakršne civilizacije in z le zelo malo možnostmi, da bi ti v težavah kdo lahko zares pomagal.
Na območju visoke Arktike poznajo le dva letna časa. Zima traja od decembra do konca maja, le izjemoma se zavleče v junij. Dostopi pod smeri so zelo različno dolgi, trajajo pa lahko po nekaj ur. Ker moraš, za »primer« severnega medveda ob sebi vedno imeti puško ter veliko raketno pištolo in cel kup municije in ostalih pripomočkov, ki so dokaj težki, sva opremo večinoma vlekla za seboj na sankah – pulkah.
V 11 dneh bivanja v bazi, na ledeniku Gallerbreen, sva opravila štiri prvenstvene vzpone. Ponavadi sva en dan plezala in cel naslednji dan ležala v šotoru in jedla ter pila.

Perriertoppen (1717 m); 20.04.06
Freezer: IV/3, M, 1000 m, 12 h, prvenstvena; -38 ° C
Kolosalna piramida gore Perrier je skupaj z Newtontoppnom, z enako višino, tudi najvišji vrh Spitzbergna in hkrati ena najbolj mrzlih točk arhipelaga Svalbard. Smer poteka v vzhodni steni, ki je visoka preko 1000 metrov. Vzpon je bil opravljen v hudem mrazu, celotno turo, kot tudi vse ostale pa sva opravila brez postankov ali bivakov. Svetlo je 24 ur/dan.
Sestopila sva na S, prečila SV steno in se po ozebniku spustila v vznožje, nedaleč od vstopa. Med vzponom sva dobila lažje ozebline, ki se pri meni še niso povsem pozdravile. Veličastna tura.

Irwin East (1568 m); 22.04.06
Snus Couloir: IV/3, M, 600 m, 5 h, prvenstvena; -25 ° C
Irwin je eden najboljših vrhov na področju. Sosed Malloryja, po imenih, na Everestu izginulih alpinistov z začetka prejšnjega stoletja. Vrh je že bil osvojen z druge strani, (Italijani), vse njegove stene pa so bile, tako kot tudi vse ostale, še povsem nedotaknjene. (Bila sva sploh prva, ki sva na Svalbardu resno plezala.) Vzpon sva opravila v zelo mešanih razmerah. Večino dneva je bilo, ob dokaj močnem vetru, vreme precej slabo, vendar za vzpon še primerno.

Shine Fjellet (1513 m); 24.04.06
Isbjørn: IV+/M6+, M5, 350 m, 7,5 h, prvi pristop, prvenstvena; -20 ° C
Smer sva si podrobno ogledala in jo poslikala iz stene Irwina. Šele po dolgi debati, sva se odločila za linijo, ki je pomenila najtežjo možnost vzpona na vrh. Ker je stena, kjer sva se navezala malo krajša, sva si to lahko privoščila. Zelo strm in zelo ozek, večkrat s previsi prekinjen žlebič, je bil najin cilj. Pod vrhom je sledilo nenavadno strmo »pobočje,« kjer je bila nevarnost plazov na vsej odpravi največja. Zahtevna smer, ob zelo provizoričnem varovanju. To je bil tudi prvi vzpon na vrh. Opravila sva ga v najslabšem vremenu na odpravi, čeprav je bila temperatura tega dne »najvišja.« Uporabila sva dva kompleta frendov, najmanjše zatiče, 10 klinov, dead-man.

Irwin East II (1580 m); 26.-27.04.06
Družabnik; V+/M6+, M5+, 600 m, 16 h, prvi pristop, prvenstvena; -25 ° C
Steber skrajno zahodnega vrha Irwina sva si z daljnogledom ogledovala že od začetka. Tukaj si nisva smela privoščiti nobene napake. V steno sva se podala na koncu, ko sva malo že vedela kako se stvari streže. To je bila najina najzahtevnejša smer in Klemnova najtežja do sedaj. Povprečna naklonina stebra je 75 stopinj! V steno sva odšla z vso opremo, ki sva jo prinesla s seboj. Na vrhu sva bila ob dveh ponoči in takoj tudi začela sestopati. Želela sva opraviti prečenje gore, vendar se je vreme tako poslabšalo, da na to ni bilo misliti. Sestop v razvijajočem se viharju, zataknjene vrvi, plezanje nazaj, spusti, ki sva jih nekatere, ker ni šlo drugače morala opraviti na dva centimetra zabitih klinih, vleka težkih sani nazaj v bazo in še cel kup ostalih stvari, so iz naju izpili dobršen del energije, ki nama je ob koncu bivanja v bazi še ostala. Tudi to je bil prvi vzpon na vrh. Uporabila sva dva kompleta frendov, zatiče, 16 klinov, 5 specialcev, dead-man, 10 gurten, cel kup vrvic, itd.

Gregor Kresal

Za konec pa še film(ćek), ki ga je tudi pripravil Gregor. Snemi: 18,5 MB, WMV