Planinski glas: Pašna sezona je končana, zdaj prihajajo na planino bajtarji!
V letošnjem letu bajtarji praznujemo 80-letnico bajtarstva na Veliki planini. To je res poseben jubilej!
Pastirji so zapustili planino. Pred nekaj dnevi jo je že pobelil sneg in živina je začela kar sama uhajati proti domu. Zato so se pastirji in kmetje odločili, da odženejo v dolino. Planina pa ne bo dolgo samevala, saj bajtarji komaj čakamo, da so koče prazne in spet lahko obiskujemo planino.
Nekoč
Po pisnih virih, naj bi bil človek prisoten na Veliki planini pred več kot 3500 leti. Arheološke najdbe (dve bronasti sekiri iz poznega halštata, najdeni za Maklavcem) iz leta 1963 pričajo, da so staroselci pohajali ali občasno tudi bivali na planini. V Dovji griči so pastirji že pred prvo svetovno vojno našli lobanjo in kosti jamskega medveda.
Spor zaradi planinskih pašnikov med pastirji Andeških grofov iz Kamnika in pastirjev gornjegrajskega samostana na razvodju med Savinjo in Kamniško Bistrico, se omenja v listinah že v 13. stoletju. Pozneje se je tu ustalila kranjsko-štajerska deželna meja. Po njej potekajo tudi današnje meje Velike, Male in Gojške planine.
Zemljiška odveza je 1848 leta kmete rešila tlake in po ustnem izročilu je tedanja »pwaninšna« to je pastirska skupnost, dobila pravico do pašnikov na Veliki in Mali planini. Gojška planina je nastala šele leta 1913 z novo delitvijo planine. Planine so ločili s kamnito, leseno in žično ograjo.
Začetki bajtarstva
Rajko Gregorc, je kot prvi turist najel kočo na Veliki planini (Hauteževo planinsko kočo) in s tem postavil temelje bajtarstvu. Da bi mu bilo pri tem bolj udobno, je notranjost obdal s kartonom in časopisnim papirjem in iz doline prinesel, čez Pasje peči, gašperček za boljše vzdušje in toploto. Za njim so začeli najemati koče tudi drugi turisti, smučarji, ki so si zaželeli zimske prelesti naše lepe Planine. Prvi so zarezali smučino na Veliki planini pionirji Drenovci. Zima na planini je nekaj posebnega. Preživljati jo ob smučanju in lepih razgledih je veselilo marsikoga.
Nad Vovkovo jamo je imel kočo dr. Karel Schmidinger, notar v Kamniku. Podaril jo je Slovenskemu planinskemu društvu v letu 1910. Društvo je preurejeno »Turistovsko kočo« začelo uporabljati. Turisten-haus je služil svojemu namenu. Čez zimo so hodili smučarji, poleti tudi drugi.
Od Kamnika, kamor so prispeli z vlakom, so se peš podajali do Stahovice, preko Sv. Primoža, čez Sušave, Pasje peči na Malo in Veliko planino, kasneje še na Gojško planino in Konjščico.
Hodili so tudi od Jurčka (gostišče v Črni), pa preko Podkrajnika na Kisovec, kjer so se ustavili v novozgrajenem Železničarskem domu in jo nato mahnili naprej na Malo planino.
Planinske »drušne« so tako prihajale na planino ob koncu tedna, pa tudi drugače. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je bila na planino potegnjena tovorna žičnica iz doline Črne. Pričela se je gradnja več domov, s tem pa je bilo tudi več prostora za druženje.
Vse koče na Planini so imele do leta 1930 odprte vhode v ovalne lope, v strešini svetlobno lino z zapiralom »na smuk«. V ovalni lopi je bil prostor za živino, v sredini pa je bilo pravokotno bivališče pastirja. Tla so bila ilovnata, nasproti vrat pa ozek pograd, v kotu pri vratih odprto ognjišče, na stranski steni police za mleko, pod njimi pa stesano korito za snežnico.
Med vojno so bile koče na planini požgane, tudi koča SPD, prav tako kapela Marije Snežne. Le dve koči, ki sta bili pod snegom, sta ostali. Obnova se je začela po vojni in kmetje so spet oddajali svoje bajte Turistom – bajtarjem.
Kasneje je oblast želela graditi zadružne hleve in bajte porušiti. Dobro, da so se končno dogovorili, da je potrebno zaščititi to avtohtono dediščino naše Planine. Pri tem imajo zasluge dipl. ing. arh. Vlasto Kopač, velik ljubitelj planine, dipl. um. zgod. Olga Zupan, tedanja direktorica Zavoda za kulturno dediščino v Kranju in dipl. etnolog Silvester Gaberšček.
Pri obnovi Preskarjeve bajte so že sodelovali tudi bajtarji. Pri postavitvi temeljev za kapelo Marije snežne prav tako. Zdaj je na Velikoplaninskem stanu ohranjena Peskarjeva bajta, kot edina avtohtona planinska koča in je na ogled vsakemu, ki želi videti, kakšna je bila koča v davnih časih.
Bajtarji smo tako vseskozi prisotni na planini, takrat, ko ni pastirjev. Tudi turizem se je razvijal in zgradili so se domovi: Železničarski dom na Kisovcu v letu 1952, Domžalski dom 1953, Jarški dom 1954, Gostišče na Zelenem robu 1963, Črnuški dom 1970.
Leta 1963 so se na planino z gondolsko žičnico pripeljali prvi obiskovalci. Žičnica in objekti so bili zgrajeni po načrtih arh. Vlasta Kopača. Tako je obiskovalo planino vse več ljudi. Marsikdo bi si rad najel tudi kočo, a skoraj vse so bile tedaj oddane.
Bajtarji smo veseli ljudje in bajtarske drušne so bile dobrodošle v vseh domovih po Planini. Z obilico iznajdljivosti in prostovoljnega dela, smo bajtarji vsa leta ohranjali običaje, organizirali druženja, tekmovanja. Sodelovali s kmeti in pastirji pri delu na planini.
PD Bajtar
Sredi sedemdesetih let se je bajtarstvo kot sekcija priključilo PD Kamnik. V letu 1989 pa smo ustanovili svoje planinsko društvo na podlagi sklepa na občnem zboru dne 2. 1. 1989. na Veliki planini. Naš sedež je v Stahovici 20. Z drugimi planinskimi društvi pa smo združeni v Planinski zvezi Slovenije.
Bajtarji smo družabni in v našem programu je vedno tudi koledovanje, ki ga izvedemo prvi dan novega leta. S tem ohranjamo staroslovanski običaj, ko v vsaki koči zaželimo srečno in uspehov polno novo leto, ponudi se bajtarski koledar.
Med zimskimi počitnicami organiziramo pastirčkove igre, pusta preganjamo s Pustnim smukom, katerega se tradicionalno udeležijo dobre pustne maske. Prvomajski kres in prvomajsko tekmovanje na turnem smuku na Veliki planini, je v našem programu že desetletja. Turni smuk, ko je treba obiti na starih smučeh (pa naj bo sneg ali kopno) celo Velikoplaninsko naselje v boju za prehodni pokal in plaketo. Žene in dekleta pa se spustijo v lavorju in smeha je obilo.
Kmalu pa se sneg umakne pomladi, odcvetijo podleski, planina dobi zlato ogrinjalo regratovih cvetov in takrat bajtarji vemo, treba bo v dolino. Pripraviti je potrebno prostor za pastirja, ki prižene čredo in je spet kralj planine!
V maju se čisti tudi planina. Bajtarji imamo vsakoletno akcijo čiščenja, preden pridejo na planino pastirji s svojo čredo. Želimo si, da bi bili planinci osveščeni in ne bi toliko smeti odvrgli v naravo. Letos smo jih več kot tono odpeljali v dolino.
Naši markacisti vestno skrbijo za poti, ki so nam zaupane.
Ko pridejo pastirji, jim simbolično predamo leseni ključ planine, z željo za dobro pašo v celi sezoni. Poletni meseci nam hitro minejo, imamo kakšno turo, pa Miholov pohod, v spomin na našega dolgoletnega člana Miha Habljana - Mihola, piknik pred začetkom šole in že se začne naša sezona.
Prvo soboto v mesecu oktobru imamo naše praznovanje z bajtarskim golažem na planini. Od pastirjev spet prejmemo »ključ planine« in jim obljubimo, da bomo skrbeli za koče in planino v njihovi odsotnosti. Koče, ki dihajo tudi čez zimo, ko jih vetrijo bajtarji, so vedno bolj trdne in v njih vlaga nima prostora.
Po kulturnem programu, v katerem sodelujejo naši prijatelji in znanci, so podeljene bajtarske značke in priznanja za preteklo delo.
Tudi »bajtarski farovž« ima posebno opravo in je prepoznaven na planini in drugod, ko pripravi kakšen krst (pri smučanju starosvetnih smučarjev na Veliki planini) ali na kakšnem izletu, pa ob krstih novih članov društva. A najbolj važno je, da na naši jesenski prireditvi »požegna« golaž, ki se nato prične deliti v veselje vseh prisotnih.
Tako naša Velika planina utripa skozi čas! Naj bo še dolgo tako. Poleti zvončkljajo zvonci, jeseni do pomladi pa bajtarji z vriskom in pesmijo obujamo običaje in navade. Druženje v bajtah in domovih, kjer smo vedno lepo sprejeti je prijetno in naj tako tudi ostane.
Bajtarje spoznaš po bajtarski znački in bajtarskih pesmih. Naša himna Na Veliko planino, avtorja Mira Repiča je med bajtarji že ponarodela.
Ob 60 letnici bajtarstva je bila izdana bajtarska pesmarica, ponatis že za 65 letnico, ob 70-letnici bajtarstva je izšla knjiga avtorice Teje Hlačer »Ko se planina preobleče«. Našo 75-letnico smo obeležili z mašo nadškofa msgr. Alojza Urana in postavitvijo razgledne ploščadi, Rože vrhov na Gradišču 1668 m.
Letos, ob našem praznovanju 80-letnice bajtarstva, pa smo veseli, da je Vilko 
Rifel ob izdaji svoje knjige »Velika planina v odsevu časa« dal prostor tudi za objavo o našem praznovanju. Na tem mestu se mu iskreno zahvaljujem.
Zahvaliti se moramo Pašni skupnosti, ki nam odstopi Parlament za naš praznik in prireditve na planini. Tudi družba Velika planina-Zaklad narave priskoči na pomoč, če je prevelik sneg za naše igre v februarju. Hvala jim!
Tako naše planinsko društvo »BAJTAR« Velika planina začne svojo sezono. Želja nas bajtarjev je, da ohranjamo to Veliko planino, edini biser, kakršnega ni na vsem svetu! Naj še naprej ostaja povezava med bajtarjem, kmetom in pastirjem na način, ki se je dolga leta razvijal in ostal do danes! 
Le tako bomo s svojo skupno prisotnostjo na Planini prispevali k njenemu življenjskemu utripu. Tega naj bi popestrili mlajši bajtarji, otroci le-teh, pa vnuki, ki bodo še prihodnjim rodovom pripovedovali o ljudeh, ki so s svojo zagnanostjo in medsebojnim prijateljstvom tkali močne vezi med kmetom, pastirjem in bajtarjem, ki je užival Veliko planino v jeseni, pozimi in spomladi.
Ob vznožju Grintovcev, naj ostajajo zelene planjave, ostaja naša kraljica VELIKA PLANINA, ki si ta naziv vsekakor zasluži!
V letošnjem letu bajtarji praznujemo 80-letnico bajtarstva na Veliki planini.
To je res poseben jubilej.
Našim bajtarjem želim lepo praznovanje 80 letnice, dobitnikom značk in priznaj izrekam čestitke, pa tudi vsem ostalim obiskovalcem Planine priporočam, naj jo obiščejo v vseh letnih časih.
Kot vsako leto, bomo tudi letos pričeli svojo sezono z bajtarskim golažem prvo soboto v oktobru, torej 2. oktobra se vidimo!
Helena Plahuta
Foto: Helena Plahuta, Vilko Rifel, Boris Štupar