Gore in ljudje: Septembra sem na Veliki planini lovil Vrabca po telefonu, potem pa je on mene ujel v zanko »Kako občutimo naše gore«. V tretjem poskusu sem ugotovil, kje je tičal pred dnevi. Visoko, najvišje, na Grintovcu! Po naključju me je opozoril na neko zanimivost ...
Novoletna planina
Kam naj bi bila šla v takem mrazu, na Veliko in sončno? Če ne bi bilo Ane, bi na ledeno mrzlem parkirišču kar obrnil; morda pa prav zaradi nje. Kasna ura je vsaj malo pomagala, da sva dihala manj leden zrak. Na stranski potki sva srečala presenetljivo veliko ljudi. Ko pa se je svet odprl in izravnal, so se obiskovalci razkropili po prostrani širjavi. Širše poti so krasila pisana oblačila. Le redki so izbrali obrobno in balkonsko potko po robu planine. Posamezni oblaki, ki so lebdeli nad mejami planine, so poudarjali prazničnost dneva. Obrnila sva na Gradišču. Na mestu, ki ima nekaj skupnega z Grintovcem in tudi Ojstrico.
Hlad naju je gnal, da sva se do koče kar najmanj ustavljala. V njej je močno narasla gostota ljudi. Obenem se je krepko razredčila količina kisika. Veliko jih je iskalo kanček toplote in košček domačnosti. Naj se ustaviva? Sonce je bilo nizko in vedela sva, da se bo z zahodom spustila temperatura teme. Samo šla sva. Po eni od cest, primerni za sankanje. Lep izlet je bil, še posebej v dvoje. Istočasno sem vedel, da bom kmalu ponovno šel gor.
Ljubezni nikoli ne bi smeli odpreti ali zapreti kot pipo. Ljubezen nikoli ne izključuje, nikoli si ne lasti. Oklepaj se je in izgubil jo boš. Pusti jo, naj gre, in vrnila se ti bo tisočkratno ter postala radost in blagoslov vsem, ki jih zaobjema. (*)
Skrita planina
Čez štiri dni sem bil spet na Volovljeku. Med hojo po zasneženi cesti sem razmišljal o slovenskem jeziku. Kako lahko izbiram različna zaporedja znakov in s tem oblikujem zven melodije jezika. Lahko je rok ali jok, balada ali oda, ritem srca ali nesrečna vest. Miselni tok je zmotil lesket nedoločljivega. Krošnje listavcev so zasijale v rahli meglici. Videlo se je vse več podrobnosti, dokler niso v popoldanskem soncu zaigrale barve narave v polno.
Ko se razkrije narava in razgrne svoje tančice, se vzbudi radost v srcu! Svetlo modro nebo je zavalovilo v čisti svetlobi. A tako hitro, kot je čistost prišla, je tudi odšla.
Mimo Male planine sta hitela dva bajtarja. Prihajala sta z druge strani in gnala ju je nenadna megla. Poznala sta planino, a ju je vseeno malo skrbelo. Nista vedela, da so traso poti že označili s rumeno-rdečimi cestarskimi koli. Bi moralo mene začeti skrbeti? Zanesel sem se, da se bom na križiščih različnih sledi znal pravilno odločati kljub mraku in megli. Od daleč glasen nemški ovčar se je od blizu izkazal za prijaznega psa. Pred kočo je smeje se pozdravljal Aronov gospodar: »Notri vas že čakajo!«
Nikoli, niti za hip, ne zapri svojega srca in uma. Nikoli se ne boj novega, tujega, nenavadnega. Bodi pripravljen in voljan prisluhniti intuiciji, navdihu, ki ti odkrije kaj tako novega, da mogoče še nima niti oblike niti vsebine, in boš moral sam poskrbeti za ubeseditev. (**)
Planino je pokril nov oblak. Po slabi sledi sem odhitel naprej, ne da bi šel v kočo pogledat, s kom so me zamenjali. Do mraka sem hotel stati na skalah Gradišča. Pot je zavijala preveč v desno. Po eni od večjih skal sem ugotovil, da sem šel skozi severni del bajtarskega naselja. Vedel sem, da bom po stopinjah naletel na traso od vlečnice. Vrh sem zlahka zadel. Do vpisne knjige bi moral prehoditi le nekaj metrov, pa nisem čutil potrebe. Raje sem skušal občutiti povezavo Gradišča z Grintovcem in tudi Ojstrico.
Vseskozi sem si predstavljal, kako se bom vračal po robu planine. Na sveže sem stopil v izbrano smer.
Tavanje v temi in megli ni cilj tega izleta! Nemudoma sem obrnil in se vračal po istih stopinjah. Vedel sem, da bom izgubil orientacijo za prostor. A tudi to, da bom na križiščih slabo uhojenih potk vedno izbral pravo. Do koče sem prišel, ko so se oblaki ponovno umaknili s planine. Ko bi prej vedel … dan je bil spolnjen, stal sem na zaželenem mestu! Nič več se ni mudilo v dolino. Na četrtkov večer je bilo v koči vseeno nekaj ljudi.
Intelektualni ponos je lahko ovira na duhovni poti in lahko pomeni hudo zapreko pred resnico. Ne potrebuješ intelekta; potrebuješ intuicijo in navdih. Intelekt prihaja od zunaj, navdih in intuicija pa izvirata od znotraj in nanju ne deluje nikakršen zunanji vpliv. (**)
Velika planina
Med vožnjo v deželo galebov me je doletelo prijetno presenečenje – bil je nenadejan klic Vrabca. Zanimal se je za zimsko Veliko planino. Kot na krilih ga je nanjo ponesla sončna sobota. Tudi sam sem želel dopolniti mozaik vtisov s planine. Poleg tega sem si po visokih gorah zaželel izrazito vodoravne razsežnosti. Tako ponuja Velika planina.
Izberi manj naporen izlet in hrbtenica ti bo hvaležna. Kako drugačna je bila planina, ko je bila brez ljudi. Ni bila lepša, samo drugačna. Osamele skale nenavadnih oblik sem želel videti v novih snežnih razmerah. Za vsak primer sem naredil odvečen ovinek.
Meja prijetnega vpliva bi lahko bila že na robu Male planine. Po njenem južnem obrobju sem se nerodno prestopal po starih smučinah in redkih stopinjah. Naenkrat se mi je začelo muditi. Zahajajoče sonce se je že poigravalo z barvanjem do pred kratkim belih oblakov. Skoraj bi zamudil najlepše! Ko sem se bližal Gradišču, sem preverjal občutke: se bo tu začutilo kaj nenavadnega? V stari strojnici zgornje postaje sedežnice sta me presenetila dva žičničarja. Nehali so voziti smučarje, začelo se je nočno sankanje.
Med počasnim oblačenjem in občasnim klepetom v toplem prostoru so zunaj ugasnile skoraj vse barve. Pohitel sem na najvišjo točko, od koder so se še vedno ponujali skorajda brezbarvni razgledi. Odgovor na vprašanje, kaj imata Grintovec in Ojstrica skupnega z Veliko planino, je preprost (če ga poznaš): vsi trije so enako oddaljeni od izvira Kamniške Bistrice. Izvir je celo v ravni liniji z Grintovcem. Zanimiva so naključja narave. V kakšni povezavi je Velika planina z Mrzlo goro, ki se vidi nad Jermanovimi vrati, je že težje vprašanje. Vprašanje je tudi, ali se sploh še od kod drugod vidijo vsi najpomembnejši vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp, od Kočne do Raduhe.
Zakaj se ne bi potrudil in prisluhnil tistim notranjim, nejasnim glasovom, ki jih je mogoče slišati le v popolni tišini, ko se uglasiš s stanjem duha? V tem stanju popolnega miru se spremeniš, izžarevaš globok notranji mir in vedrino. Postaneš eno s celotnim življenjem. Počutiš se povzdignjenega, saj je vse tvoje bitje prepolno božje svetlobe. Ne dojemaš z umom, ampak z višjo zavestjo in s srcem. (***)
Naslednji dan sem na spletu poiskal Borisovo sliko in prebral sporočilo: »Lep pozdrav z Velike planine. Če je kje raj na zemlji, je to tu.« Velika planina je nekaj posebnega tudi po ljudskem izročilu. Zmago Šmitek v knjigi Mitološko izročilo Slovencev navaja: »
Po izročilu prebivalcev izpod Velike planine je dvoboj med Pegamom in Krištofom Lambergarjem potekal na tej planoti: Pegam je napadel Lambergarja in ta je šele skupaj s kmeti, ki jih je prosil za pomoč, premagal velikana. Za zahvalo je kmetom podaril del planine, ki se še danes imenuje po njem.«
Eileen Caddy, Odpiranje notranjih vrat:
(*) 3. januarja
(**) 7. januarja
(***) 28. januarja
Iztok Snoj