Planinski vestnik (1960) - Ciril Debeljak: ... Ko je v klinu obvisela naša zastavica, prav na vrhu, zabita v edini granitni blok, je izrekel Tenzing misel nas vseh. Veljala je več, ker jo je izrekel on: »Prvi maj, prvi vzpon, prvi uspeh!«
Nemo smo stali pod južnimi pobočji gore. Vsak se je bal besede, odločilne, ki naj potegne za seboj vso odpravo v strme soteske Kail gange. Prvič smo gledali nad seboj resnico, ob kateri nam je postalo malce nerodno, kot da spadamo sem. Kradoma smo gledali v steno in zopet drug drugega, daljnogled je romal iz roke v roko. Pogled je drsel pod ledenimi lomi platojev, iskal prehodov in variant. Bilo bi jih skoraj preveč, če bi gledal z alpskimi očmi in bi se ne nehal vrh vseh na 6000 in bi vmes ne ležalo tisoč metrov ledu in razpok Na koncu smo gledali le še v eno smer. Za spoznanje manj strmo se je dvigal ledeni slap prav na sredi in vsak trenutek se je pokadilo med stolpi. Svarilen glas, ki je odmeval stokrat v krnici in odbijal do piramide Tarkota, ki ta venec zapira na jugu. Opomin in napotek, blagor za živce in prebujno domišljijo, saj smo pred tednom z Gwaldama risali z rokami po zraku smeri m si bili svesti zmage ne samo tu, po tem vzponu na Trisul še kam drugam. Kako hitro nas vzame in postavi ob sebe takšne, kot v resnici smo mi in vsi, ki so stali do danes pod Himalajo.
»No, kaj naj napišem?« pretrga Ante ogled, »danes mora kurir do onih!« In napisala se je kot recept za zdravila: »Našli smo prehod čez južno steno.«
Ko smo odhajali navzdol, nas je počasi postajalo strah. Kaj če se plazovi ne uletijo, kaj če je slap više gori, na mestu, ki ga je danes zastirala megla, neprehoden, prenevaren?
»Če primerno vsi, bo šlo« - in še nekaj takih je padlo vmes, bodrilo samemu sebi in pravkar napisanemu - na ramena je leglo breme odgovornosti.
Šest dni hoje, spustov, vzponov in razočaranj po soteskah nad reko Kail je bilo za nami. V sestop smo se zibali utrujeni, naša prva pot je končana. Privoščili bi si počitek z veseljem in pravico, pa nam nekaj ni dalo miru. Prav pred nami je bilo videti, kot da zapira pot, je stal deviški vrh Baroltholi. V popoldanskem soncu je stal še višji, edini na svetlem - okrog nas senca in moreča tema izpod zahodne stene Maightunija. Že med stoletnimi gozdovi in bambusom smo govorili o tem, da vse dni čakanja ne pustimo vnemar.
Po nekaj dneh počitka poskusimo nekaj, da dobimo na višini, da spoznamo našo veljavo v tem svetu. K temu še srčno vabilo strme piramide Baroltholija naslednji dan je prvi maj – praznik v domovini, delavski, torej tudi naš, toda počitek? - Prihranimo ga za naslednje dni. Morda nam uspe, da podarimo našim in nam samim nekaj velikega, dar, zaradi katerega smo tu in proslavimo po svoje, kot nam pritiče.
Tenzing je bil navdušen. Kuharskih umetnij tistega večera ni bilo konec »jemo na rezervo, drugače lahko ostanemo v šotorih«, je svetoval ob tretji polni skledi. - Lepemu vremenu je sledila nevihta, tista prava, ob kateri se počutiš himalajca, sneg in voda pred šotorom, v njem in naših porcijah, hlad in udarci vetra z ledenika. Zaman smo vpili ta večer v naše aparate: »Stane, javi se, Stane javi se!« Odgovora ni bilo danes in nikdar do njihovega prihoda. Spet ena tistih ugank, ob kateri tehnika ne najde odgovora. Sijajno so delovali aparati na ladji, na carini in ob našem prihodu domov, tu, za kar so bili namenjeni, pa so stali brez glasu. Naslednji dan, ko je Tenzing med šotoroma pripravljal čaj, smo čuli njegov samogovor: »Stane, javi se, Stane javi se!« To je zapel z visokim glasom nepalske melodije. Prve slovenske besede, ki jih je odnesel s seboj v domovino.
Postalo ga je sram ob našem gromkem smehu, obenem je bil vesel, ker smo ga rešili neljube dolžnosti sirdarja, da bi budil sahibe, saj smo v naslednji minuti že sedeli na paketih pred kuhalnikom in čakali na zajtrk. Nebo je bilo umito, prvi žar je svetil na Trisulu 3 in grebenu Baroltholija.
Po mesecu lenarjenja zopet vrv na ramah in čudoviti glas ostrih zobov grivelk po zmrzli skorji ledenika. Po dveh urah morene in kotanj smo obstali pred piramido in iskali prehod. Prvič smo tokrat delili mišljenja in zasekali vsak po svoje. Aleš in Tenzing v vzhodni greben, strm in naložen, varen pred plazovi, midva z Antejem v odprto snežno pobočje severovzhodne stene. Kdo bo potegnil ta kratko? Ob šestih nas je našlo sonce sredi strmine. Onadva sta izginila za rob, od daleč sva začula tanek glas lednega kladiva. Sneg se je udiral, postajalo je nevarno, vsak čas sva čakala na votli glas nad seboj in prečila v silno strmino proti stebru v zavetje sence in varnega snega. Sto metrov pod sedelcem se je zasvetil led. Ante je sekal stopinje, počasi je šlo navzgor. Noge so postajale težje šest dolgih dni in naporov je pustilo sled. Teh sto metrov do vrha pririnemo v vsakem primeru. Odločitev in zaupanje v naše moči je pojemala v strmih metrih sedla, o tovariših ni bilo glasu.
Z glavo na kolenih sva počivala, brez besed in zanimanja za svet okrog sebe in čakala, da se pokaže Aleš preko roba. Za hrbtom je padala južna stena dva tisoč metrov globoko v soteske, pod nama komaj vidna tanka sled najinih derez. V presledkih, kot po voznem redu, je zagrmelo v Trisulu – takrat sva dvignila glavi in pogledala tja, nato drug drugega, in počivala naprej. Čez uro ko sva stala že na nogah in je jezo nad čakanjem zamenjala skrb, je pogledala kuštrava glava izza naloženih skladov grebena. Prišla sta izmučena, Tenzing je nerodno prestopal v silni strmini in čez ramo pogledal najine stopinje na desni.
Načeli smo zadnjo etapo, strmo in krušljivo grebensko rez. Počasi je Ante puščal za sabo meter za metrom, obstal, ko je zagrmelo, pogledal navzdol in se zasmejal: »Lepo bo na oni strani!« - Točno opoldne mu je zmanjkalo strmine, na majhnem stožčastem vrhu je obstal in razširil roke, na vse štiri strani je padalo samo še v globel.
Zmagoslavje? Morda! Saj smo stali prvič nad streho Evrope, prvič nad pet tisoč in smo bili prvi tu. Zanos, ki ni enak onemu, ko prelezeš težko steno pri nas, nekaj več, nekaj novega, nepozabnega, da le ne bi tako žgalo in pogled zaman iskal nekaj zelenega. Daleč spodaj megle, nad nami sneg in Trisuli, tako lepi, tako blizu, pa vendar skoraj nedosegljivo daleč.
Ko je v klinu obvisela naša zastavica, prav na vrhu, zabita v edini granitni blok, je izrekel Tenzing misel nas vseh. Veljala je več, ker jo je izrekel on: »Prvi maj, prvi vzpon, prvi uspeh!«
Vračali smo se nazaj, opotekali v mokrem, odjuženem snegu, opečeni v obraz, s krastami in vneto kožo, utrujeni - vendar veseli! Dali smo sebi nepozabno in darovali domovini, kar je bilo v naših močeh - prav za praznik!
Ciril Debeljak
PV 1960