»Vi planinci ste popolnoma brezobzirni, ko s čevlji delate luknje po smučarski progi! Tam zadaj imate cesto!« Na srečo se mene to ne tiče, ker se nimam za planinca.
Četrtkova zgodba
Begunjščica
V prijetni družbi na zimske oglede in vaje
Nakladača na parkirišču. »Dobimo se v Šenčurju nasproti bencinske črpalke.« Predlagal je primeren kraj, na nevtralnem terenu in tudi ob poti h goram. »Še ena gre zraven.« Ni me presenetil. Na ture nikdar ne hodi brez Irene, brez nje v gorah ni več cel, celosten. Takole me je z njo presenetil le prvič. Osel gre samo enkrat na led in danes je drugič. Na parkirišču Vlado predstavi: »To je Maja. Zadnji hip se je odločila, da gre z nami.« No, pa me je! V tem se pripelje Irena. »Na Kraljevski špici si se za gaženje dobro obnesla. A je zato Vlado danes s seboj vzel celo dve?« jo vprašam v smehu. V Majinem avtu dela napoto otroški sedež. Ker sem v preoblačenju prepočasen, zamudim dodatno prelaganje opreme v Vladov karavan. Kaj pa kupuje avte s tako velikim prtljažnikom… Odpeljemo se. Ali sva midva glasnejša ali punci tišji, rezultat je enak.
Odjuga pa taka!! Na avtocesti se počasi tanjša nizka oblačnost. Na vožnji mimo Tržiča nas po licih oplazi žametna toplina zimskega sonca. »Odjuga je. Zunanja temperatura je kar tri stopinje nad ničlo.« Nihče se ni zmenil za Vladovo opombo. »Tu kaže že štiri!« V glasu bi lahko imel kanček vznemirjenosti. V svojih mislih ostajamo tiho. Na senčnem Ljubelju je hladno. Sonce je za Begunjščico, ki obvladuje dolino. Turna smučarja sta pravkar končala spust s Palca. Hvalita dobre snežne razmere. »Za na sedežnico oblecite vse, kar imate,« je Vladov nasvet. Blagajna je prazna, žičničar pa ne najde blagajnika. »Saj gremo lahko kar gor,« poskusimo srečo. »A greste potem peš?« »Ne, smo mislili kar gor - na sedežnico.« »Bo takoj prišel« reče in ga že gre poiskat. Med visenjem na sedežih žičnice se nad nas spušča dobro ohlajen severozahodnik. Po desetinkah stopinje enakomerno pada temperatura podkožja. Kdor more, menja na končni postaji rokavice za najdebelejše. V tistem kotlu mrzlega zraka nas najdejo trije zaporedni mobilni signali. Oh, no! Prepričan sem bil, da sem telefon izklopil, dokler globoko pod obleko ne zaigra tudi meni.
Osrednja grapa v Begunjščici
Nenadno se jima povrne kondicija. Tudi čevlji, ki se mi na poseben način ugrezajo v napihano kložo, mi niso najbolj topli. Hladno mi je v konice vseh dvajsetih prstov in upam, da se ogrejem z močnejšim korakom. »A želiš, da grem naprej?« vpraša Irena. Ne bi jo smel spustiti naprej tako lahkomiselno. Nisem je več mogel loviti. Vsak drug korak občutim večjo razliko v najini teži, ko se dodatno ugreznem. Šele po Vladovem preboju na čelo postanejo stopinje stabilne. Tudi njega ne morem loviti. Ne vem, ali je to kakšna splošna alpinistična navada, vendar sem ga v avtu večkrat slišal zatrjevati, kako sta uboga v kondiciji. »Počakam vas pod steno.« In že se zmanjšuje v perspektivi. Njune noge so očitno preslišale, kaj so v avtu izgovarjala Vladova usta.
V zatišju Osrednjega grabna. »Kaj pa timing, je še pravi?« se mi smeje Vlado. Po moje bi šli eno uro kasneje. »Ti si šef ture. Važno je, da smo šli ob dogovorjenem času. Potem ne preverjam več časa, razen ure, ko je zadnji čas za povratek,« bolj momljam kot govorim. Obrit z vetrom težje premikam čeljusti. Odlično podkapo ima. Iz nje me gledajo le odločne oči. Niti sedaj se ne spomnim, da imam doma protivetrno masko za obraz. To se bom spomnil šele za konec tedna, ko bom zaradi prepihanih in podhlajenih čeljusti zdravil vnete in zagnojene dlesni. Blizu skal imamo zatišje. Vsi so že slekli anorake, le meni prija povečana toplota. Nekdo hiti za nami s smučmi na nahrbtniku. »Medtem, ko se bomo na vrhu dvakrat obrnili, bo on že v dolini.« »Mogoče pa o današnjem izletu napišem zgodbico,« navidezno brezbrižno rečem mimo njega v gore. »Zakaj pa misliš, da te danes peljem po grabnu?«, se mi na desni smeje nazaj. »Hahaha, hehehe,« tiho zabrundam v brado. Ali je ali ni izrečeno naglas, vse je povezano.
Na Možeh v soncu, Palec že v senci
Začetna nerodnost. V natikanju derez nisem spreten in kot ponavadi počasen. V prvem koraku z zobom rahlo zataknem v gamašo. No! »Oklo pa si obrni navzven,« je opozorilo Irene. Na prvi pravi zimski turi v tej sezoni se počutim začetniško. Mogoče tega nihče ni opazil. Ugotovim, da sem le malo neroden. »Ne smeš biti neroden,« si rečem v mislih in gotov vase odpikam navzgor. Z levo roko se naslanjam na sneg, za boljši otip in stik z goro. »Hodi malo bolj zravnano,« zaslišim od spodaj, izpod nog. Prav ima, varneje je, tudi lažje, a ne več tako prijetno. Poteg fotoaparata iz toka za pasom je moje orožje za ustavitev koraka in lovljenja sape. Poleg Irene spustim mimo tudi Majo, ki v strmini vseskozi molče in natančno odmerja korake. Kjer steni belo podlago najbolj stisneta skupaj, za vsak slučaj malo počakam. Če bi se občutilo kaj posebnega. Lijak se razširi in po zmanjšani naklonini jim sledim na vrh, ki je zelo blizu.
Kriki na vrhu gore. »Mukat!« tuli Vlado na vrhu gore. »Kaj si zavpil?« Slišal sem nekaj zelo podobnega. Smeji se mi. Na vrsti je šola razgledov. Na široko mi prikazuje obširno poznavanje slovenskih vrhov. »Tam zadaj se kaže Porezen.« A tisti zadaj, za Ratitovcem? »Ja res je tisto Ratitovec. Ono, kar sem kazal prej, je Črna prst,« popravi prvo razlago. V najbližji okolici poznam le nekaj vrhov, Vlado pa ve ime za vsako špičko in kucelj. Lahko njemu, ko pa je povsod tod že bil! Kmalu spet pridem v ta konec, večkrat... Iz zamišljenega motrenja Julijcev me zdrami glas. »Moramo iti. Kdaj se boš javil?« Misli, potopljene v navideznem morju atmosferskega zraka, sem povlekel v ohlajeno glavo. »Šele po peti je nekdo notri. Pa ne bom klical z vrha.« Na izstopu iz Ipsilona si razdelimo delo. Vlado gre preverjat izstop, Irena in Maja se zamotita s slikanjem sončnega zahoda, mene pa z občudovanjem zaposlita Vrtača in Palec.
Sestop po Šentanskem plazu; zadaj Vrtača in Palec
Posebna tehnika spusta. Tik pred sončnim zahodom veter ponovno potegne skozi mirno ozračje. Na robu Šentanskega plazu čakamo zadnje trenutke zahajajoče ognjene krogle, potem pa se spustimo v hladno globel, ki je že dlje časa v mraku. Seznanjajo me z novo modo, ritnim spuščanjem. Ne spomnim se, da bi mi kdo omenil, naj s seboj vzamem polivinil. Blago na riti in stegnih me močno ustavlja. Na srečo je sneg zelo suh in se hlače ne zmočijo. Med dričanjem poskušam narediti sliko pršenja snega izpod nog. Delovanje bliskavice ustavi šele izpraznjena baterija. V roko me zebe in ponovno si nataknem debelo, v očeh tako toplo rokavico. »Auuuuu!« zatulim, da bi me kdo slišal. Rokavica je polna sipkega snega. Ogledujem si prste, kot bi žarele v temi. A mraz ne žari, niti se ga ne da videti. Vsi trije so že spodaj, na smučišču. Vidim jih, kako se pogovarjajo z voznikom teptalca snega. Mogoče jim je ponudil, da jih spotoma pelje v dolino.
On ve, od kod smo! Medtem, ko se na smučišču po riti zadričam za njimi, mi luči stroja osvetljujejo največjo strmino. Zakaj se ne premakne? Nekaj je narobe. Kot bi me čakal v izteku. »Vi planinci ste popolnoma brezobzirni, ko s čevlji delate luknje po smučarski progi! Tam zadaj imate cesto!« Na srečo se mene to ne tiče, ker se nimam za planinca. Le rad zahajam v naravo, tokrat v gore. Stopim bližje, da se mu ne bo treba tako dreti. Poslušam in čakam, kdaj si bo olajšal dušo in bo iz njega šlo vse. »Ali ste razumeli?«, je nejeveren, ker mu nisem hotel uiti. »Seveda sem razumel,« odgovorim mirno. »Prav gotovo ste iz Ljubljane! Ljubljančani ste zelo brezobzirni! Zjutraj me bodo pa gnjavili smučarji, ker ne bo povsem gladko poteptano.« Teptanje smučišča mu je zelo priraslo k srcu. Za njegovo vnemo so vedeli vsi gostje gostilne, kjer smo proslavili uspešen izlet.
Slike na desni: 5., 6. in 8. - Vladimir Habjan