Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Bela peč (2146 m)

Ime V žlebeh je že davno pozabljeno, dandanašnji vsi hitijo le še na Sello Neveo

Naključni popotnik, ki zaustavi svoj korak na Nevejskem sedlu (starodavno slovensko ime V žlebeh je že davno pozabljeno, dandanašnji pa vsi smučarji hitijo le še na Sello Neveo) in se radovedno ozira v visoka, strma skalovja, ga bolj kot očesu komaj dosegljiva mogočnost Kaninovih grebenov na jugu in Poliških Špikov na severu, vznemiri samotna, z navpičnimi stenami obdana pečina, ki obvladuje vso južno pokrajino nad Nevejskim sedlom in strmo pogleduje na zakrasele Male police pod seboj in na gostoljubna kočo Gilberti na njihovem gornjem robu. Tam se v zasneženih časih razprostirajo širna smučišča, segajoča visoko pod kaninska ostenja, zdaj z lepimi obeti o povezavi s sedlom Prevala na vzhodu, onstran Prestreljenika, ter z južnimi, bovškimi smučišči.

Bela peč (2146 m)


Bela peč izpod Pobiča. Foto: Mitja Košir

Pečina, ki jo občuduje naš popotnik, ima tudi pravšnje ime – Bela peč (na italijanskih kartah Bila pec – gre morda za ime furlanskega izvora?). Na vzhod, k Nevejskemu sedlu, se grezi navpično, celo previsno ostenje, ki ga imajo posebej radi drzni plezalci, na sever z globokimi, sem ter tja prepadnimi pobočji obvladuje zgornji del doline Reklanice, z zahodnimi in južnimi skalnimi planjavami pa se stika z osrednjo Kaninsko verigo.

Naša gora je eden izmed osamelih vrhov, pomaknjenih na severni rob kaninskega pogorja, ki slovijo zaradi svoje razgledne radodarnosti. So kot balkoni, kot prižnice s stoterimi darovi. Glejmo z njih na jug ali sever, na vzhod ali zahod, vsepovsod eno samo obilje lepega, bolj v resnobni gotski kot sproščujoči baročni maniri, a vse še kako sprejemljivo za dušo in srce.

Naše izhodišče je na Nevejskem sedlu, kamor pridemo z mejnega prehoda v Ratečah mimo Rabeljskega jezera in po Jezerski dolini. Kdor se bo odločil za gondolsko potovanje, bo od zgornje postaje žičnice do koče Gilberti (1850 m) potreboval le nekaj korakov (deset minut), komur pa je več do lastnega truda, bo moral od izhodišča na Nevejskem sedlu (1142 m) premagati dobrih sedemsto višinskih metrov. Po razoranem smučišču v kopnem precej neestetsko in naporno, po udobno speljani mulatjeri proti Prevali in izpod Pobiča (Monte Poviz, 1987 m) skorajda vodoravno k Gilbertiju pa zelo, zelo naokrog v žep.

Od koče krenemo odločno na zahod, navzgor, vendar po lepo, človekoljubno speljani poti na sedlo Bela peč (Sella Bila pec, 2005 m), od tod pa proti severu, po označeni, vendar manj udobni stezici, ki na njej ni nikakršnih varoval, je pa ponekod izpostavljena in zato velja manj veščim priporočiti strokovno spremstvo. Gremo mimo komaj opaznih ostankov nekdanje koče, po razbitem, krušljivem robu v drobljivo škrbino in iz nje po zahodnem, manj prepadnem pobočju ter preko strmih trav in skalnih skokov nazaj na greben in po njem na vrh razglednega odličnika. Kamor koli se od tod ozre oko, nam je julijsko veličastje kot na dlani. Na jugu mogočna gmota Kanina, na zahodu dolga grebenska hrbtenica Žrdi in daleč za njo Karnijske gore ter še dlje drzni dolomitski stolpi, na severu pa seveda veličastni Montaž s svojimi vazalskimi Poliškimi Špiki, s Strmo pečjo na zahodu Montaževe verige in onstran reklaniške doline pa si soimenjaško segamo v roke. Dovolj vsega lepega za en sam dan.

Več o naši gori boste prebrali v knjigi Andreja Mašere Zahodne Julijske Alpe (Sidarta, 1998) poglejte pa tudi na zemljevida Canin – Valli di Resia e Raccolana 1:25.000 in Bovec z okolico 1:25.000.

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 43944

Novosti