Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...
Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Marko Renčelj 1364 0

Bela peč, razglednik pod Babo

Večer, 09.02.05 - Jože Praprotnik: S snegom skopa zima in poledenele poti nas silijo k premišljenim turam in predgorje Karavank je kot nalašč za lep zimski izlet

NARAVA, GORE IN LJUDJE

Manj znane planinske poti in vrhovi

Bela peč, razglednik pod Babo

S snegom skopa zima in poledenele poti nas silijo k premišljenim turam in predgorje Karavank je kot nalašč za lep zimski izlet


Tokrat vas vabim na eno od treh sončnih razgledišč nad vas Dovje, to je na Belo peč, z južne strani belo krušljivo skalovje, teme Bele peči je poraslo s smrekami in macesni, severna stran pa z bukvami, ki očem skrivajo poglede na krušljive Plevelnike in na kopasto Dovško Kepo, ki od tod zakrije skorajda vso Kepo. Bela peč je visoka 1460 metrov, le malo višje sta razgledišče Borovje (1476 m), kamor sem vas vabil pred časom, in sosednja Planica (1503 m), a prav Bela peč je najlažje dostopna v zimskem času.

Pogled z Bele peči: levo pobeljena pobočja Vajneža s Stolom, v sredini Storžič in Tolsti vrh z Dobrčo, spodaj pa megleno morje. Foto: Jože PraprotnikAvto pustimo na parkirišču nasproti male vodne elektrarne Mlinca nad vasjo Dovje. Namesto naravnost v breg za markacijami, ki vodijo na Dovško Babo, se podamo lahkotno po cesti navzgor. Prejšnje zime je bila tod imenitna sankaška proga, zdaj so le še ostanki snega na ledu, zato hodimo v umirjenem tempu in se mimogrede razgledujemo po gorah očaka Triglava onkraj savske doline. Nekaj višje cesta pride prav pod impozantno Blažčevo skalo (1007 m), kamor radi zahajajo alpinisti, mi pa si jo le radovedno ogledamo. Med potjo si pasemo oči tudi na senikih in stajah, ki krasijo to pobočje, na katerem se, začuda, ne bohotijo počitniške hišice, ki marsikje kazijo gorsko krajino. Po kakšni urici hoje pridemo do prostranega križišča, nad katerim je pašnik, še više gori pa pobeljena Baba. Tod jo mahnemo levo, pa spet polagoma navzgor, preko Raven, kakor se imenujejo pašniki, ki so zdaj že precej zaraščeni, nekdaj pa so tod veliko pasli. No, mi se kar držimo ceste, ob kateri opazimo nekaj povsem podrtih staj, zgoraj v gozdu, ko se cesta zravna in nekajkrat ovije okoli bregov, pa namesto ostro desno odidemo levo, prav do prvega manjšega rovta na levi strani. Bolj na zgornjem koncu tega pašnika bomo na desni opazili stezo in na smreki gozdne meje markacijo. Zdaj se nekaj časa držimo te markirane poti, in če smo v nahrbtnik vtaknili med malico in pijačo kak par lažjih derez, nam zdaj lahko pridejo prav. V tem južnem in toplem pobočju se vzpenja pot rahlo desno in polagoma navzgor, zgoraj tudi prek melišča, iznad katerega se beli skalovje peči, nato pa se steza spet priključi k cesti, ki se pne na desni precej strmo v klanec. Ko naj bi stopili na cesto, smo že na severni strani Bele peči in namesto na cesto zavijemo ostro v levo in po grebenu skozi bukovje na vrh, ki je le kakšnih 50 metrov višje. Ko je kopno, se tod vije komajda vidna stezica navzgor, vendar bolj v levo in šele čez kakšnih sto korakov desno in na greben ter na vrh. Tod bi zdaj lahko bilo precej ledeno, tako je bilo vsaj okoli 10. decembra. Na vrhu je sicer bolj malo prostora, a ravno prav, da se nekaj ljudi posede, da jim noge bingljajo malodane v praznino, nad vasjo Dovje. Razgledi so kot se za imenitno razgledišče spodobi in jih ne bom opisoval, saj sedimo na skali prav nasproti dolini Vrat. Sonca je obilo in toplo je tudi, čeprav smo šele v začetku februarja. Vračamo se kajpak po isti poti, vse poti z vzponom in spustom ter z enournim sončenjem je za približno pet ur.

Jože Praprotnik
Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti v2 Večer

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

Prejšnja objava 49. občni zbor Planinskega društva Domžale
Naslednja objava V 16 urah čez Divjega lovca
  • Število objav: 46086

Novosti