AK Črna - Igor Radovič: Kljub mojemu dolgoletnemu plezalnemu stažu sem se v ta lep konec Zahodnih Julijcev včeraj zjutraj prvič podal v prijetni in dobrovoljni družbi ...
... Boštjana Juriča – Boškota, Boštjana Naveršnika, Gašperja Stoparja in Primoža Toplerja. Po temeljiti pripravi smo se tam, še predno smo prišli do koče Brunner, počutili že povsem domači. Za dva dni smo si izbrali štiri smeri v prepričanju, da bomo naše cilje tudi uresničili. A vse le ni teklo tako, kot smo načrtovali in si želeli.
Kljub temu, da je bilo pobočje levo od Lepe glave proti bivaku Gorica zasneženo, mi pa – razen Boštjana – v poletnih obuvalih, smo se zapodili proti bivaku Gorica z namenom, da v Mali Lojtrci preplezamo smer Ive-Piemontese. Ko smo premočenih nog bolj žalostno pogledovali proti zaželjeni smeri, smo se kljub vsemu povzpeli do bivaka, se malo okrepčali in naredili nov strateški načrt. Ekspresni spust pod Lepo glavo in po Srednji rampi na vrh. Tuširanju v prvem raztežaju je nato sledilo lepo plezanje. Prvotni načrt, da bi se spustili po Vzhodni rampi smo zaradi pozne ure opustili in se pod steno spustili kar po smeri vzpona. Po dvanajstih urah kalvarije, v kateri se nam je udiralo tudi krepko preko zadnje plati, smo končno pristali pod steno. Do zaklenjene koče Brunner, kjer smo bivakirali pod nadstreškom, smo prišli že v trdi temi.
Za danes smo si izbrali Direttissimo (Boško in Gašer) ter Jugozahodno grapo (ostali trije) v Visoki polici. Po Tinetovem opisu smo jo uspešno mahnili proti škrbini in značilnim rogljem levo od nje. Tam pa nismo našli poti do Promontorio Verde, ki podpira Visoko polico. Malo gor, malo desno, malo dol, …. in ko smo končno pogruntali v bistvu enostaven pristop pod željeno steno, je bila ura že tako pozna, da smo glede na večerne in jutrišnje obveznosti skoraj soglasno sprejeli odločitev, da to baje zelo lepo plezanje prihranimo za prihodnji obisk teh gora.
Kar nekaj kritik sem že prebral na Tinetove opise in celo popravke smeri, ki jih je vrisal. A sem tudi kar nekaj smeri preplezal po njegovih opisih in nisem imel večjih težav.
Danes smo bili enotni v ugotovitvi, da smo se kljub samo eni preplezani smeri imeli lepo in kar podrobno spozanli gore nad potokom Bele vode, katerega šum te spremlja skoraj ves čas poti do koče Brunner in te na povratku v temi opozori, da si že blizu cilja.
Enotni pa smo si bili tudi v tem, da je alpinizem vendarle avantura, pot v neznano, izziv znajdenja, iskanja, včasih tudi čaranja in na koncu posebno doživetje; pa malo sreče moraš tu in tam tudi imeti. Nam danes pač ni bila naklonjena. Pa nam ni nič žav. Dvodnevno potepanje po gorah od Visoke bele špice do Visoke police nam je razkrilo marsikatero skrivnost gora, ki jo bomo s pridom izkoristili ob prihodnjem obisku tega lepega in mirnega (vsaj v tem času) kotička Julijcev.
Pa da ne bi Tinetu in njegovim nasvetom naredili prevelike krivice in pretirano popravljali romantičnega namena njegovega pisanja samo skop nasvet vsem, ki se boste prvič podali plezat v Visoko polico. Kake 100 m pod Forcella d. Ometti opusti željo po vzponu do omenjene škrbine in jo mahni ob možicu, ki smo ga postavili danes desno skozi prvič lažje prehodno rušje po komaj opazni stezici. In prišel boš naravnost do prehoda čez skrotasto vznožje Visoke police do zaželjene smeri.
No, trenutno so razmere dobre za plezanje v Lepi glavi in Visoki polici. Za ostale gore v tem koncu bo potrebno počakati še kar kak teden ali več.
LP iz Črne, Holmeca, Dravograda in Vuzenice.