Revja SV - Miha Pavšek: Žrtve v snežnih plazovih med prvo svetovno vojno v Alpah

V decembrski številki revije SV smo se ob stoti obletnici začetka prve svetovne vojne seznanili z nekaterimi značilnostmi takratnih snežnih plazov. Predstavili smo tudi edine, kartografsko dokumentirane tedanje plazove pri nas z italijanskega dela soške fronte. Po nekaterih ocenah so bili snežni plazovi na zahodnem delu italijansko–avstrijske fronte v Alpah vzrok za tretjino vseh žrtev, drugo tretjino je zahteval mraz, zadnja tretjina pa so žrtve spopadov z orožjem. Tako vzdolž frontne črte kot tudi v zaledju so bili med lavinskimi žrtvami civilisti in vojni ujetniki, ki so oskrbovali vojaške enote, vzdrževali prometnice ter zagotavljali njihovo prevoznost. Na širšem območju tedanje soške fronte je bilo skoraj 40 lavinskih nesreč, v katerih je po različnih podatkih umrlo nekaj manj kot 1400 vojakov, od tega najmanj 1000 na današnjem slovenskem ozemlju, in ujetnikov različnih narodov ter narodnosti obeh neposredno vojskujočih se sil in njihovih zaveznikov. Med njimi so bili tudi številni Slovenci. Žrtve so najprej pokopavali kar ob kraju nesreče, pozneje, po pojavu tovorne žičnice, pa že v najbližji dolini. Prva večja lavinska nesreča avstro-ogrske vojske na Slovenskem se je zgodila na božični večer leta 1915 v dolini Lepene, med poznejšimi pa naj omenimo še zasutje madžarske delavske enote nad Krnskim jezerom konec februarja 1916.

Zaradi vsakoletne državne slovesnosti pri ruski kapelici pod Vršičem so pri nas ob navajanju žrtev zaradi snežnih plazov med prvo svetovno vojno največkrat omenjeni tam umrli ruski vojni ujetniki. Manj znano je, da je bilo mnogo več žrtev med vojaki na soški fronti in v sosednjih Zahodnih Julijskih Alpah. Kljub skopim virom in tedanji cenzuri tiska je z digitalizacijo arhivskih virov iz leta v leto več podatkov ter podrobnosti o nesrečah, povezanih s tako imenovano belo smrtjo. Ta je bila na nekaterih delih frontne črte vzdolž Alp v posameznih obdobjih vojne tako množična, da so ponekod vojskovanje imenovali kar z besedno zvezo bela vojna. Kako zavajajoči so ob snežnih plazovih odtenki beline oziroma bela barva, ki sicer simbolizira mir in nedolžnost. Ko je govora o tem, sicer slikovitem naravnem pojavu in človeških žrtvah, ne najdemo ničesar od prej naštetega.

Plazove le redko vidimo, pogosteje slišimo, zato pa toliko bolj občutimo, če jim pridemo preblizu. Najhujša od vsega je prav gotovo tišina po tem, ko se še malo prej hrumeča in premikajoča se gmota snega ustavi. Plazovina hipoma zmrzne, in sicer je to tako imenovana regelacija. Posledica tega je, da je videti plazovina podobno, kot bi zalili vse, kar odnese oziroma zajame s tekočim in hitro sušečim se betonom. Novi in napihani sneg, odjuga, sončni žarki, klože, opasti, vmesna nestabilna plast ali zunanji dejavnik, najpogosteje je to dodatna obremenitev snežne odeje zaradi teže človeškega telesa, so tisti dejavniki, ki povzročijo na neporaščeni ali slabo (redko) poraščeni in zglajeni strmini z naklonom 30–45 ° zdrs nestabilnih snežnih gmot.

Nekatere stare gorske legende iz Alp naštevajo kot možne vzroke za sprožitev snežnega plazu celo močne glasove, kravje zvonce, jodlanje, petje itn. Danes večino usodnih plazov sproži človek sam. Precej drugače je bilo med prvo svetovno vojno, ko so bili deli visokogorij stalno poseljeni, posebno ob obilnih snežnih padavinah v razmeroma kratkem času nekaj ur ali dni. Intenziteta sneženja v visokogorju je lahko tudi do nekajkrat večja kot po dolinah in nižinah. Urni 10–15 centimetrov veliki prirastek snega, krajevno lahko tudi še nekaj centimetrov večji, ni nič posebnega kot tudi ne dnevni več kot metrski porast skupne višine snežne odeje. V takih razmerah so najpogostejši pršni plazovi nesprijetega snega, ki so bili najbolj usodni tudi med prvo svetovno vojno, posebno v snežni sezoni 1915/1916. V sezoni 1916/1917 so jih deloma nadomestili plazovi mokrega, sprijetega snega, predvsem pa visoka snežna odeja, kar nam kaže tudi rekonstrukcija največje sezonske višine snežne odeje za Triglavski ledenik. Pri pršnih je uničujoč že piš oziroma udarni val pred plazovino ter na njegovih bokih, ki podira drevje, stavbe in ljudi. Smrt je največkrat hipna zaradi zlomov, največkrat tilnika, poškodb notranjih organov ali zadušitve v prvi uri po zasutju.

Reševalci, če so ti na voljo, najpogosteje niso nič bolj spočiti in večinoma snega nevajeni soborci. Iskalci praviloma ne slišijo glasov zasutega in nasprotno. Zasuti in še živ človek precej dobro sliši svoje morebitne rešitelje. Za preživetje v lavinski nesreči ponesrečenec potrebuje veliko sreče in to so morali imeti mogoče v še večji meri tudi pred stoletjem. Nič čudnega, da je v marsikaterem viru iz tistega časa omenjeno, da so bile že snežne razmere v gorah bolj nevarne oziroma hujši (naravni) sovražnik kot resnični sovražnik na drugi strani fronte. Ob visoki snežni odeji je bil tedaj neposreden spopad bolj ali manj nemogoč.

V prvem prispevku smo omenili plazove, ki naj bi jih prožil sovražnik z namernim proženjem plazov oziroma kot smrtonosno orožje, vendar pa nekateri vojaški strokovnjaki in poznavalci zgodovine dvomijo o tem, saj so se tovrstne razlage pojavile šele v študijah po drugi svetovni vojni. Pomisleki glede tega izvirajo iz dejstva, da so se na nekaterih delih front nasprotniki poznali že od prej, torej iz predvojnega časa, saj so se srečevali pri vsakdanjem delu in opravilih. Le kdo izmed teh bi lahko sprožil »ubijalski« plaz nad svojega soseda? Danes se zdijo mnogo bolj verjetne zgodbe o medsebojni pomoči vzdolž frontne črte pri reševanju zasutih izpod plazovine. Pri statistiki od 50.000 do 60.000 lavinskih žrtev in žrtev zaradi mraza v celotnih Alpah med prvo svetovno vojno je treba upoštevati, da je bilo največ »naravnih smrti« v le dveh snežnih sezonah, pri čemer je bilo v prvi izmed obeh sezon v vzhodnih Alpah še mirno. V sezoni 1917/1918 tam ni bilo več italijanskih vojakov, ki so se po porazu pri Kobaridu konec oktobra 1917 po 12. soški bitki umaknili v Furlansko in Beneško nižino.

Po avstrijskih podatkih je le njihova 10. armada, ki se je borila na Bovškem, zaradi snežnih plazov v snežni sezoni 1915/1916 izgubila približno 600 mož. Preživetje v snežnih razmerah na visokogorskem bojišču zahteva uporabo številnih metod oziroma prilagoditev, in sicer od lociranja vojaških barak, skrbnega načrtovanja poteka poti do natančne preučitve vremenskih in snežnih razmer. Teža snežne odeje zahteva ojačitev strešnih konstrukcij, najbolj varno pa je, kadar je bivališče vklesano v skalo ali led. Razmeroma varno je tudi na strmini z naklonom, večjim od 50 °, saj se tam sneg sproti osipa že med sneženjem, zato na takih strminah praviloma ne plazi.

Najhujša nesreča s snežnimi plazovi med prvo svetovno vojno se je zgodila avstrijskim vojakom v petek, 15. decembra 1916, pod vrhom Gran Poz na Marmoladi v italijanskih Dolomitih. Vojaki obeh vojsk so se takrat šele dobro prilagajali na visokogorsko bojevanje in preživetje nad drevesno mejo. Pred tem je v le dveh dneh zapadlo približno štiri metre novega snega. Približno 200.000 ton snega in ledu je pokopalo več kot 500 mož, našli pa so le 40 trupel.

Snežna ujma se s tem še ni končala, saj je v dneh od 17. decembra zaradi plazov v Alpah umrlo še okrog 10.000 vojakov na obeh sprtih straneh. Uničene so bile številne zgradbe, napeljave, stalne lestve in pritrjene vrvi. Odneslo je celotne vojaške čete z orožjem in tovornimi živalmi, njihove ostanke pa so našli šele spomladi leta 1917, mnoge tudi še v naslednjih desetletjih.

Med prvo svetovno vojno so v bojih na soški fronti in v sosednjih Zahodnih Julijskih Alpah v avstro-ogrski vojski sodelovali tudi Slovenci, ki so se zaradi svojega poznavanja gora zelo izkazali (večino danes neprecenljivih informacij smo povzeli po knjigi Franceta Malešiča Spomin in opomin gora - Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah, Didakta, 2005, 495 strani, za katero nam je avtor odstopil številne popravke in dopolnitve, ter po portalu soške fronte http://prohereditate.com/portal/, na katerem je največ uporabnih podatkov prispeval Tomaž Ovčak).

Vojaki so že kmalu po italijanski napovedi vojne 23. maja 1915 zasedli Viš, kjer se je med sestopom vojakov v sotesko zgodila prva nesreča z desetimi žrtvami že konec oktobra 1915. Novembra je na tem območju 20 mož zmrznilo, 268 pa doživelo hude omrzline.

24. decembra oziroma na božični večer tega leta je v dolini Lepene v plazu umrlo 58 avstrijskih vojakov, ki jih je zasul plaz s kote s 1776 metrov, ki leži severovzhodno od Vršiča (1897 m). Še danes nanj spominja ledinsko ime Hudi plaz zahodno od planine Zagreben. Sredi noči se je vreme poslabšalo, med obilnim sneženjem se je bliskalo in grmelo. Okrog polnoči je pršni plaz zasul tamkajšnje barake, poleg umrlih vojakov pa je bilo še več kot 40 poškodovanih.

Naslednji dan je osem avstro-ogrskih vojakov iz Ljubljane umrlo pod snežnim plazom na položajih na planini Duplje pri Krnskem jezeru. Med desetimi žrtvami snežnih plazov, ki so jih pokopali na tamkajšnjem pokopališču med 25. in 28. decembrom, so bili tudi vojaki s slovenskimi priimki. Štirje vojaki so ta dan umrli tudi pod bližnjim Krnom.

V zgornjem delu doline Gracija na Komni je na božični večer zasulo topniško baterijo s konji in njihovimi spremljevalci, ki so bili tam na poti iz Bohinja.

Naslednja večja nesreča s snežnim plazom se je zgodila 25. februarja 1916, ko je madžarska delavska enota avstro-ogrske vojske v gosti megli pod Šmohorjem pri Krnu kopala pot v snegu proti bližnjim Peskom. 150 Madžarov je kopalo nekaj metrov globok in stopničast jarek, pri čemer so bili v vpadnici oziroma drug nad drugim. S pobočij nad njimi so pridrveli nadnje plazovi mokrega, sprijetega snega v skupni širini skoraj dveh kilometrov. Pod plazovino jih je umrlo kar 80.

Več nesreč v začetku marca 1916 je napovedovalo poznejšo veliko in najbolj znano pod Vršičem. Prva manjša nesreča 2. marca s štirimi žrtvami se je zgodila na italijanskih položajih pod Čuklo (1756 m), vrhom severno nad Bovcem.

Naslednjih 17 avstro-ogrskih vojakov je izgubilo življenje v plazovih 3. marca severno pod Voglom, zahodno od Velikega Lemeža (2035 m) nad zatrepom Lepene. V Lepeni je pozneje nastalo vojaško pokopališče, na katerem je pokopanih približno 300 avstro-ogrskih vojakov, večinoma umrlih v snežnih plazovih. Na to pokopališče nas danes opozarja le še skalni balvan z nekaj vklesanimi napisi o tedanjih bojnih enotah na teh položajih.

Le dan pozneje, 4. marca, ob 18. uri je nekoliko stran od tod zasul plaz s stolpa blizu Visoke Bele špice (2257 m) v Zahodnih Julijskih Alpah spremljevalca in skupino tovornih živali. Med močnim sneženjem ga je iskala ekipa vojakov reševalcev, ki so bili večinoma s Koroškega, ko je približno ob 9. uri prihrumel nov plaz in jih 22 vrgel nekaj sto metrov niže ter jih zasul. Izkopali so jih pozneje, tri izmed njih čez mesec dni, zadnje pa zaradi velikih snežnih gmot šele poleti 1916. Iz te noči groze je znana zgodba, ko je sneg do prsi skupaj z rokami zasul nekega moža. Ta je moral nemočen in v trdi temi vso noč doživljati pekel grmečih plazov, saj ga je šele naslednji dan v hudem šoku našla vojaška patrulja.

Nesreče pod Vršičem in drugod na območju soške fronte v nadaljevanju vojne oziroma od marca 1916 bomo predstavili v naslednji številki revije.

Besedilo: Miha Pavšek, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU