Revija SV - Miha Pavšek: Žrtve v snežnih plazovih med prvo svetovno vojno na širšem območju soške fronte
V februarski številki revije smo se v okviru praznovanja stote obletnice začetka prve svetovne vojne seznanili z žrtvami snežnih plazov v Alpah, med drugim tudi z najhujšo lavinsko nesrečo v Dolomitih decembra 1916. V tem prispevku nadaljujemo pregled nesreč. Zaradi žrtev ruskih ujetnikov v zaledju fronte marca 1916 in maja 1917 na obeh straneh Vršiča so pozneje poimenovali to pomembno prometnico ruska cesta. Za nesreče na tem območju imamo številne opise, še vedno pa nista znana natančno število žrtev in poškodovanih ter ocena škode. Po razsežnostih podobna vršiški je bila tudi lavinska nesreča italijanskih vojakov decembra 1916. Zgodila se je na južnih pobočjih Krna in sosednje Batognice, skoraj hkrati pa tudi avstro-ogrskim vojakom na sosednjih položajih med Golobarjem, Lipnikom in Kalom. Pozneje so večji plazovi povzročili smrt še med ruskimi vojnimi ujetniki v Trenti in med avstroogrskimi vojaki nad Klužami. Precej manj znana je zadnja večja tovrstna nesreča, ki se je zgodila maja 1917 ruskim ujetnikom v južnem taborišču na primorski strani Vršiča.
Tokratni pregled nesreč zaradi snežnih plazov med prvo svetovno vojno nadaljujemo s smrtonosnimi plazovi v začetku marca 1916 v zaledju soške fronte, natančneje na Vršiču. V sredo, 8. marca, ob 13. uri je velik plaz s Šitne glave zasul veliko naselbino (severno taborišče, nemško Nordlager) z ruskimi vojnimi ujetniki in avstrijskimi stražarji (večino danes neprecenljivih informacij smo povzeli po knjigi Franceta Malešiča Spomin in opomin gora - Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah, Didakta, 2005, 495 strani, za katero nam je avtor odstopil številne popravke in dopolnitve, ter s portala o soški fronti http://prohereditate.com/portal/, na katerem je največ uporabnih podatkov prispeval Tomaž Ovčak). Štiri dni pozneje, 12. marca, so se sprožili še novi plazovi in med drugim uničili tudi dvajsetmetrsko ogrodje spomenika nadvojvodi Evgenu na vrhu prelaza ter zgornji postaji tovorne žičnice. Do takrat ni bilo prav veliko snega, niti plazov, v začetku marca pa je zapadlo zelo veliko novega suhega snega. Zaradi bližnje soške fronte je moral promet potekati neprekinjeno, zato so ujetniki sproti kidali sneg. Po nasvetu gozdarskega nadzornika in poznavalca plazov na območju Vršiča Franca Urana, ki je svaril pred nevarnostjo plazov, so dale poleti 1915 vojaške oblasti zgraditi velike in močne lesene protilavinske strehe in obrambne opaže od Močila čez vrh prelaza do današnje Tičarjeve koče. Nad barakami so zgradili zelo velik leseni most, ki naj bi plazove preusmeril mimo barak. To je Uran opisal v članku Kako se je delala cesta na Vršič (Planinski vestnik, št. 3, 1957, str. 151–163). O gradnji ceste čez naš najvišji cestni prelaz Vršič (1611 m) vemo precej, manj pa o nesreči s snežnim plazom, ki po številu žrtev ni bila največja, zato pa najbolj opazna, saj se je dogajala blizu Kranjske Gore.
Po uradnih podatkih naj bi v njej umrlo 110 ruskih vojakov ujetnikov, nekaj je bilo tudi povolških Nemcev, in avstrijskih vojakov stražarjev. V kranjskogorski župnijski kroniki je zapisan podatek o 210 žrtvah, med njimi naj bi bilo 170 ujetnikov in 40 stražarjev. Nekateri podatki omenjajo skupno celo več kot 300 žrtev. Dan po prvem plazu so našli pod plazovino živega peka pri krušni peči, edinem zidanem objektu, ki ga plaz ni podrl. Zadnje mrtve so izkopali šele spomladi, ko se je začel taliti sneg, saj so bili nekateri zasuti tudi do več deset metrov globoko. Žrtve so pokopali v Kranjski Gori, v grobnici pri Ruski kapelici, na vojaškem pokopališču v Trenti in posameznih grobovih blizu kraja nesreče pod Vršičem. Med žrtvami je bil najmanj en Slovenec, in sicer Franc Peternelj, po domače Peternelc, iz Kranjske Gore. Pravo število žrtev še vedno ni znano, saj jih je avstrijsko poveljstvo najbrž zaradi svoje krivde že v času reševanja in poznejše sanacije zadržalo v strogi tajnosti.
Mogoče ne bi za to nesrečo niti dobro vedeli, če ne bi nad osmo serpentino vršiške ceste ruski ujetniki svojim sonarodnjakom v letih 1916 in 1917 ob kamniti grobnici zgradili še preproste kapelice s čebulastima zvonikoma. Danes jo poznamo kot Rusko kapelico in je spomeniško zaščiten kulturnozgodovinski spomenik ter ena izmed 23 postaj slovenskega dela poti evropske kulturne dediščine. Najbolj obiskana je vsako leto na zadnjo julijsko nedeljo, ko je ob njej spominska slovesnost, ki se je udeležujejo najvišji predstavniki Rusije in Slovenije.
Po lavinski tragediji pod Vršičem je bilo do konca te zime le še nekaj manjših nesreč. 12. marca 1916 je pod velikim snežnim plazom na južnem bojišču na soški fronti umrl tudi korporal patrulje Anton Zorčič, sicer trgovec iz Kapel pri Brežicah. V zimi 1915/1916 je po navedbi tedanjega časopisa Slovenec plaz na južnem bojišču poleg več tovarišev zasul tudi četovodjo Valentina Dovjaka iz Nove vasi pri Viču. V istem viru najdemo, da je plaz v Ukancu v Bohinju zasul 40 ljudi. V tej zimi je zasulo tudi barako v taborišču Bogatin na Komni, ki je bilo pod Bogatinskim sedlom (Vratca, 1803 m), v njej pa so stanovali nosači ranjencev.
V snežni sezoni 1916/1917 so bile izgube zaradi snežnih plazov na avstro-ogrski strani kljub obilnim snežnim padavinam za desetino manjše kot zimo pred tem. To je bila zasluga dobro organizirane oskrbe in upoštevanja preteklih slabih izkušenj. Prva nesreča v tej sezoni je bila 13. decembra, ko je v plazu nad Rutom nad Baško grapo umrl avstro-ogrski vojak Simon Bizajl. V petek, 15. decembra 1916, na dan, ko se je zgodila največja lavinska nesreča na tirolski fronti pod Marmolado v italijanskih Dolomitih, ponekod pa je napačna datumska navedba petek, 13. december, je po večdnevnem močnem sneženju, v katerem je zapadlo več metrov snega, nastopila odjuga. Utrgal se je zelo velik plaz, ki je zajel pobočje Krna in sosednje Batognice ter pokopal italijanska barakarska naselja na planini Kuhinja. Zasutih je bilo kar 400 italijanskih vojakov, podatkov o številu žrtev pa nimamo. Naslednji dan so plazovi severno od tod, natančneje s Kozjega brega in Golobarja, Vršičev, Srednje špice, izpod Lipnika ter z Vršiča in pobočja nad Šumnikom, prizadeli na položajih številne skupine avstro-ogrskih vojakov. Skupaj naj bi bilo kar približno 100 mrtvih.
Omenimo še 60 ruskih ujetnikov, ki jih je leta 1916 odnesel snežni plaz v Trenti, v tej nesreči pa je umrl tudi Janez Rosič, doma v Logeh pri Breginju. 3. aprila 1917 je snežni plaz s Plemenic v Rombonu (2208 m) nad Klužami pri Bovcu zasul približno 150 avstro-ogrskih vojakov. Potrgal je vse vezi, s katerimi so bile barake pritrjene k steni, zato jih je odneslo v dolino skupaj z vojaki. Prekop skozi velika plazova z obeh strani doline, ki sta 6. aprila 1917 zasula cesto med Pustino in Klužami ter zajezila Koritnico, človeških žrtev pa na srečo ni bilo, smo predstavili v članku o snežnih plazovih v 12. številki revije SV leta 2014. Znan je podatek, da so 8. aprila 1917 pokopali 59 žrtev snežnih plazov na vojaškem pokopališču v zgornjem delu doline Slatenik vzhodno od Bovca (Kapellental) na severovzhodni strani območja med Golobarjem in Kalom. Že pred tem so pokopali 19 žrtev, 24. aprila 1917 so jih pokopali 24, 27. aprila pa še 23. Posamezne žrtve so našli in pokopavali še vse do 9. junija tega leta. Skupno so na tem pokopališču pokopali skoraj 150 žrtev snežnih plazov. Žrtve so bili predvsem pripadniki zalednih enot, ki so vsak dan oskrbovale poti in enote na Kalu ter v okolici. Pri izbiri poti niso imeli drugih možnosti, saj je bila planina Slatenik z zahodne strani izpostavljena Italijanom, višje v Doliču pa so prav tako grozili plazovi.
Tudi zadnja večja lavinska nesreča je povezana z Vršičem. 12. maja 1917 je bil lep, sončen in precej topel dan, tudi v južnem taborišču (nemško Südlager) na primorski strani prelaza. Okoli 11. ure se je z Mojstrovke proti Drevesnici sprožil snežni plaz in zasul precej delavcev, ruskih ujetnikov ter nekaj avstrijskih stražarjev. Nemudoma so jih začeli reševati, vendar so dela zaradi obilice plazovine, pomešane s skalovjem in drevjem, potekala zelo počasi. Vse žrtve tega snežnega plazu so odkopali šele 8. junija 1917, umrlo pa je 30 ruskih vojnih ujetnikov in šest stražarjev.
Za prvo svetovno vojno imamo na voljo še podatek o zasutem vojaku na kraju Pri križcu, približno uro hoda iz Bovca na Rombon, in omembo smrti Franca Trojerja iz župnije Podbrdo, ki ga je zasul eden izmed številnih snežnih plazov na Vršiču.
Kot zanimivost, čeprav zunaj alpskega območja, omenimo na koncu še podatek o tem, da se je v tem času med Zagorjem in Trbovljami sprožil snežni plaz, ki je potisnil v Savo vojaški brzi vlak, pri čemer je bilo sedem mrtvih in štirideset ranjenih.
V prvi svetovni vojni je po do zdaj zbranih podatkih na soški fronti in v njenem zaledju zaradi snežnih plazov umrlo najmanj 1000 ljudi, verjetno pa je ta številka še precej višja. Za primerjavo naj omenimo, da je bilo med drugo svetovno vojno 27 nesreč z le 65 žrtvami. Primerjava med svetovnima vojnama kaže, da so se v naslednji krvavi moriji že precej bolj zavedali nevarnosti snežnih plazov, na srečo pa so bile tudi zime nekoliko manj snežne, zato pa nič manj mrzle. Zanimivo je, da se še vedno pojavljajo ostanki velike vojne, še posebno na nekdaj najvišjih delih bojišč zaradi taljenja tamkajšnjih ledenikov, v posameznih primerih pa tudi ostanki trupel … To, kar se je v tistem času dogajalo v visokogorju Alp, ni bilo bojevanje izurjenih vojakov gorskih enot, temveč zaradi kratkega poletja v gorah časovno zelo omejen pokol, podoben celotni vojni. Na srečo se je ta končala še pred začetkom naslednje snežne sezone 1918/1919.
Stoletni zgodovinski premislek nas danes lahko privede le do spoznanja o tem, da je šlo za večinoma nepotrebne žrtve vojakov in vojnih ujetnikov, ki so bili z vidika lavinske preventive ob nepravem času na nepravem kraju, saj so bili v to prisiljeni. V času, ko je bila na tleh snežna odeja, je bilo malo neposrednih bojev in premikov. Glavni boj je bilo preživetje v surovem naravnem gorskem okolju, ki v času snežne odeje ni gostoljubno in še manj blizu bogovom, kakršno prispodobo navajajo nekateri pisci, pri čemer pa gre le za romantično videnje oziroma pogled na gore iz dolin oziroma nižin. Obisk in pregled vojnih arhivov na Dunaju ter v Rimu ali pa njihova digitalizacija in možnost pregledovanja na daljavo bosta v prihodnje odkrili še marsikatero skrivnost o podrobnostih lavinskih nesreč med prvo svetovno vojno. Tovrstne nesreče nam morajo biti v poduk pri današnjem usposabljanju vojaških enot v gorskih predelih, kjer morajo biti poveljevanje, premikanje in bojevanje še toliko bolj preudarna, sicer se lahko narava hitro obrne proti nam in postane naš največji sovražnik.
Besedilo: Miha Pavšek, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU