Nedelo - Grega Kališnik: Gorski vodnik in reševalec, zadnji dve leti strokovni delavec na Zvezi gorskih reševalcev Dušan Polajnar se s snegom sporazumeva od leta 1975, del diplome na elektrotehniški fakulteti je posvetil širjenju zvoka skozi belo tvarino.
Petinpetdesetletni Dovjan ve o snegu vse, o snegu in njegovih barabinskih otrocih, plazovih.
Zmenila sva se pri Erjavčevi koči pod gromozanskim Prisankom, kjer (poleg območja pri Ruskem križu) Dušan pozimi s sodelavci iz GRS Mojstrana od lani vsakih 14 dni preverja snežne razmere in opravlja snežni presek do vrha prelaza. Podatke sporočijo Andreju Velkavrhu na Urad za meteorologijo, tistemu, ki je za vice: v sredo reče, da bo naslednji dan sonce, nato pa se vam na deževen četrtek spet smeji s teve ekranov. Dušanovi in Andrejevi pa imajo pogodbo s cestarji, katerih temeljno vodilo v tem koncu je, da je Vršič prevozen, kolikor je le mogoče. In da pot iz Kranjske Gore v Trento ali v nasprotno smer predrejo, potrebujejo strokovno naphano dovoljenje. Za to torej gre.
Končno sem v živo videl obvezno opremo zimskih obiskovalcev gora – lopato, žolno, sondo. Prvo si predstavljate, druga je dobila ime zaradi zvokovne podobnosti s ptičico, ki kljunčka po deblih – nesrečnika, ki ga zasuje plaz, lahko teši prav napravica, frekvenčno usklajena z enako, ki jo ima (morebitni) kolega na površju. Sonda pa je več kot trimetrska sestavljiva palica (kot sodobno šotorsko ogrodjece), s katero žokamo v belino, da bi prišli do ponesrečenca. Si predstavljate, da pod pezo snega dokaj nepoškodovani molite k reševalcem, nato pa vam nekdo dobrih namenov s sondo iztakne oko? »To je kar pogosta asociacija nepoznavalcev,« potrdi Polajnar, a nima resničnostne podlage. Na žalost večina zasutih prej ostane brez vsega kot brez vida.
Prerez v bregu
Stopiva v celec, proti zmerni brežini, nikakor skregani z nevarnostjo, da te oplazi. Sem ter tja se Dušanu udre, zelo globoko, sam lebdim na površju. Snegolog (in snegofil) skoplje luknjo do tal, približno meter deset globoko, da spoznam snežni prerez, kako se je sneg naložil.
Dušan s prstom potegne navpik po izlopateni steni in oko začne razbirati plasti. Sledi preskus trdote. »Najprej poskušam v plast potisniti pest, nato štiri prste, nato enega, nato svinčnik, nazadnje še nož. Večja ko je razlika v trdoti plasti, večja je možnost zdrsa, plazenja.« Recimo, nov sneg na trdo podlago je alarm. Zanimivo, preskuševalne pripomočke, okončine, razen če si nesrečen mizar, imaš vselej s seboj.
Potem ko vzameva trdoto snežiča, se mala šola z enim paglavcem nadaljuje s problemom medsebojne (z)drsnosti, zmuzljivosti plasti. Polajnar me najprej pouči po kanadsko: »Z žago bom izrezal stebriček 30 krat 30 centimetrov, nanj položil zajemalni del lopate, nato pa tolkel po njem.« Začel je s konicami (ročnih) prstov, močnejši je bil udarec iz zapestja, nato iz ramena. Slej ko prej sledi zdrs, najvišja plast zapusti drugo, lahko četrta peto. Je vseeno. Plaaaaaz!
Rane
Začne se filigransko, konča zidarsko. Dušan gotovo ni vedel, da sem ga slišal, ko mu je pri izrezovanju stebriča rezilo ušlo in je javknil: »Joj, zdaj sem ga pa ranil!« Mislil je na sneg.
Norvežani do globine, za katero domnevajo, da je še plazljiva, izrežejo trapez, nato vanj zasadijo lopato, plazljivost pa preskušajo z vleko dinamometra. Kar sem videl, sem videl, razumljiveje ponazoriti ne znam.
Vse, kar je ugotovil, si je Dušan Polajnar skiciral in doma gotovo skrbno prepisal. Zraven je imel napravico za meritev naklona, ki ga je mogoče izračunati tudi z navadnima smučarskima palicama, ustrezno pocahnanima s flomastrom. Spoznam še raster in lečo, skoznjo opazujeva strukturo snežnih kristalov in zrnc.
Nekoč, se spomni in opomni Dušan: »Ko je zapadel sneg, smo glede na količino in splošne razmere točno vedeli, za koliko dni so nam gore prepovedane.« Danes, ga poslušam, je lajtmotiv tveganje, na vrat na nos. In potem je vse preveč vratov zlomljenih. Pa še: »Žolna brez sonde in lopate ni nič, vse skupaj lahko primerjamo z varnostnim pasom v avtu. Ne bo te naučil pametneje, zmerneje voziti, le v ekstremni situaciji bo lahko omilil tragedijo ali jo celo preprečil.«
Tudi tveganje (plazov) lahko predvidimo, o tem gorniki strokovnjaki sestavljajo teoretske sisteme. Površno zapisano, tveganje bolj ali manj uženemo, če upoštevamo vremenske razmere, kakšno je pobočje, njegov naklon, največ nesreč se zgodi med 30 in 39 stopinjami nagnjenosti, položaj, najbolj nevarna so severna pobočja, kakšen je človek, oprema, pripravljenost, koliko članov ima skupina, kolikšen je razmik med njimi. Zadeve gredo v podpodrobnosti.
Snežna nevarnost najbolj grozi turnim smučarjem in alpinistom, le da je prvih precej več. »S smučanjem pritiskaš na sneg s štirikratno težo, pri padcu z osemkratno.« Se kar pozna. »O plazovih je treba govoriti zdaj, ko sezona slovo jemlje. Ko bo čez pol leta padel nov sneg, bodo spet vsi drveli v gore, brez predznanja, neprevidno. Čas za spoznavanje nevarnosti je zdaj, ko je relativen mir.«
Rad ga ima
Kaj je za Dušana Polajnarja sneg? Deset sekund tišine, nato: »Ne znam povedati. Je živa materija, kristalčki, snežinke, oj, kakšne so, pa ko jih veter začne valiti, delati klože. Rad ga imam, vseskozi je igra, do kod ga lahko spoznam. A vedno ti kaj zmanjka,« pa četudi se, kot Dušan, izobražuješ po svetu, v Kanadi, Švici, na Norveškem.
Čeprav o snegu govori kot o (belem) kruhu, velja: »Največkrat me zanima le, koliko je določenega dne nevarno za plazove. Veliko mi pomaga občutek, a povsem gotov ni človek nikoli. Sneg je medij, ki se spreminja.« Tudi v isti dolini lahko pokaže povsem različne obraze. Enkrat je še Dušana, s Krme na Kredarico, zasulo. Le do kolen.
»Sneg se da zelo dobro naštudirati, ni toliko narava muhasta, kot smo mi šlampasti.« A upoštevanju kar največ dejavnikov navkljub, plaz je strahovit nasprotnik, ki ima neusmiljeno statistiko: »Po 15 minutah umre 10 odstotkov zasutih, po pol ure 60 odstotkov, po eni uri 70.« Navkljub vsem pripomočkom, magari zračni blazini, podobni avtomobilski, ali napihljivemu brezrokavniku, iz katerega po cevčici vdihavaš življenje.
S snegofilom sva bila gori zadnji ponedeljek, napol pomladen, čez prelaz so se že kotalili tujerodni avtodomovi. Tri dni pozneje sem po radiu slišal, da so za vršiške serpentine potrebne verige, v petek je bilo sedlo zaprto za promet. Torej se zima še ni povsem stalila.
Nevarnost plazov, ki so letos v naših gorah vzeli sedem življenj, se bo zdaj najverjetneje strmo manjšala, razen če bi se začela nerazumna odjuga, hudo deževje ali večje snežne padavine. Od srede do petka je visokogorje spet na debelo pobelilo. Upoštevajte.
Grega Kališnik