Delo, 07.11.04 – Danilo Utenkar: Planinska zveza Slovenije si prav gotovo ne more šteti v čast tega, kar počne s premoženjem, ki so ga pri Treh kraljih na Pohorju več kot osem desetletij marljivo zlagali njeni člani iz Slovenske Bistrice in okolice
po spletni objavi
Bistriški planinci proti svoji zvezi v Ljubljani
Planinci PD Slovenska Bistrica so na Pohorju izgubili zemljo, denar in vero v krovno organizacijo – V Ljubljani so si prilastili, kar so ustvarili planinski zanesenjaki
Slovenska Bistrica – Planinska zveza Slovenije (PZS) si prav gotovo ne more šteti v čast tega, kar počne s premoženjem, ki so ga pri Treh kraljih na Pohorju več kot osem desetletij marljivo zlagali njeni člani iz Slovenske Bistrice in okolice. Ti so namreč že kmalu po ustanovitvi podružnice Slovenskega planinskega društva leta 1922 začeli zbirati denar za postavitev planinskega doma pri Treh kraljih na Pohorju. Zdaj pa tako rekoč vse premoženje upravlja osrednja zveza v Ljubljani, ki si je lastništvo pridobila z zakonodajo, sprejeto v začetku davnih petdesetih let prejšnjega stoletja.
Bistriška planinska zgodba ima zelo dolgo brado, dolgoletni zapleti pa so vodstvo društva spodbudili, da javnosti vnovič razgrne grdobije, ki jih očitajo osrednji slovenski krovni organizaciji. Spodbuda za klic na pomoč je bila nameravana prodaja zemljišča, ki so ga planinci kupili že pred leti, zdaj pa z njim razpolagajo v Ljubljani. Od skoraj osmih hektarov površine, kolikor jih je bistriško društvo v preteklosti kupilo, je ostalo bore malo. PZS namerava namreč zdaj prodati še preostalo zemljišče, ki obsega skoraj 1,8 hektara površine, ne da bi Bistričani lahko vplivali na kupčijo oziroma bili soudeleženi pri izkupičku.
Zdi se skoraj neverjetno, kako so drugi zapravljali premoženje PD Slovenska Bistrica, ki je v času svojega delovanja zgradilo tri zgradbe, zdaj pa nima denarja, da bi postavilo dom ali vsaj pošteno brunarico. Prvo planinsko kočo, ki so jo zgradili s prostovoljnimi prispevki in s 50 tisoč dinarji banovinskega kredita, so med vojno požgali partizani, da bi Nemcem preprečili ureditev postojanke pri Treh kraljih. Po drugi vojni so najprej postavili zavetišče, ga pozneje dogradili, da je postalo koča, leta 1949 pa so se lotili novogradnje na mestu, kjer je zdaj penzion Jakec. Opravili so na tisoče prostovoljnih delovnih ur, obrtniki so marsikaj naredili zastonj, nekaj denarja so dodale bistriške tovarne in mestni ljudski odbor. Novega doma društvo nikoli ni moglo dokončati, zato ga je dalo v najem tovarni Impol, ki je ob sodelovanju z drugimi sindikati in občino uredila smučarsko središče. Zavoljo graditve vlečnic in ureditve smučišč so planinci dobrih 5,5 hektara zemljišča zamenjali s takratnim Gozdnim gospodarstvom Maribor, a so jih morali zaradi denacionalizacije vrniti nekdanjim lastnikom. Vse to se je dogajalo z vednostjo PZS, ki društva o postopkih ni obveščala, čeprav bi lahko mimogrede dokazali, kako je bilo z menjavo in lastništvom.
Še več zapletov je bilo z nekdanjim Štuhčevim planinskim domom, ki ga je Impol dal v najem, ob soglasju PZS pa so najemniki pridobili hipotekarni kredit, ki ga niso mogli odplačevati. Po številnih zapletih in obtoževanjih so Dom pri Treh kraljih naposled prodali gostinsko-turistični družini Jožice in Boža Juharta za nekaj več kot 42 milijonov tolarjev. Ob upoštevanju vseh stroškov bi morali bistriški planinci leta 1999 dobiti nekaj več kot 12 milijonov tolarjev, ki so še danes na računu PZS. Tudi dobrih pet milijonov tolarjev, kolikor bi morala dobiti tovarna Impol, ki jih je namenila društvu, ni nikoli prišlo na bistriški račun.
PD Slovenska Bistrica, katerega predsednik Vladimir Zafošnik do zdaj ni bil uspešen v pogovorih z vodstvom zveze, zdaj ponovno odločno zahteva, da jim PZS takoj nakaže denar, ob tem pa vrne tudi vsa zemljišča pri Treh kraljih. Bistriško društvo pristaja, da zveza ostane lastnik le desetih odstotkov zemljišč. Pri tem poudarjajo, da se je PZS do zdaj obnašala kot izjemno slab gospodar, čemur pa se ni treba čuditi, saj je postala lastnica velikega premoženja le po volji krivične zakonodaje iz začetka petdesetih let prejšnjega stoletja. Številnim slovenskim društvom je uspelo zvezi iztrgati svojo lastnino in jo povrniti, medtem ko so zahteve bistriških planincev vsakokrat končale v birokratskih tokovih zveze.
Danilo Utenkar