Iztok Snoj 16.12.2012 06:30 1569 0

Blejske razglednice 1/3

Dotik: Utrjevanje vere in iskanje Ljubezni s pogosto hojo po Bledu in ledu.
Gore so le najlepše kulise. Prvi dve razglednici sta o veri in želji.

Vera

Severni veter ima na deželi drugačen vpliv kot v urbani Ljubljani. Isti veter, ki na Bledu življenje jezeru vliva, taisti veter na Primorskem strehe odkriva. Razigrani vodni gladini globoki mraz ne pride do živega. Sprehajalcev je več, kot sem pričakoval, kajti moja pričakovanja so bila majhna. Ljudje hodijo okoli jezera voljno in z nasmeškom na ustih. Če ima slovenska dežela svoje srce, bi to lahko bilo tu, na Bledu. Morda celo na otoku.

Čez tri dni je dan O.F., Osmi Februar. Je tudi dan "F", dan Franceta Prešerna. Za koliko ljudi je dan prazničen, koliko ga vzame le za dan prost? Sem eden izmed slednjih, izlet bo preprost. O prostosti Bleda je pisal naš sloviti France, ki je imel veliko srce. Moje srce pa je šibko. Potrebuje vero v Boga in njegov ženstveni del, Ljubezen. Zdi se, da drugam, kot iti tjavdan, niti ne znam, niti ne zmorem.

Vrnem se čez nove tri dni. Pred odhodom sem bral Prešernove sonete in druge prigode poeta, na glas recitiral Krst pri Savici. Ob jezeru je tiho in mirno. Veter je ena izmed najsvobodnejših energij. Tisti hip, ko ga ujameš, se izgubi. Obmolknil je, ujet med gorami je zamrl. In jezero je zamrznilo. Prehodim ga po dolgem in počez, pridem tudi na otok. Na tisti otok, kjer so pred tisočletjem bivale svečenice, posvečene energiji ljubezni. Poskušam si okrepiti vero, začutiti Ljubezen narave.

Želja

Ko je zamrznilo jezero, je zamrl tudi zvonček želja. Vendar tega prve dni nisem zaznal. Valentinovo je. Prejšnja leta sem vsakokrat šel na izlet nekam drugam, po osmem februarju pridem vedno na Bled. Trdno sem odločen, da na zvonček želja pozvonim voljni in vesoljni energiji Ljubezni. Ker ne mislim zase zvoniti, cerkvi ne mislim niti evra pustiti. Hoja po ledu me naredi zadovoljnega. Kot da v sebi hrani vibracije veselih ljudi, brezskrbnih sprehajalcev, občudovalcev Bleda, srečne mladine in presenečenih domačinov, zadovoljstva naključnih turistov.

Kapelica na otoku sameva zaprta. Klopco pri čuvajnici zvlečem na sonce in začnem brati knjigo. Ne mudi se mi, skrbno in globoko puščam sledi stavkov v sebi. Cin, cin, cin, je trikrat zazvonilo povsem tiho. V hiški nekdo malica. Odločen sem, da ne plačam, a se zame ne zmeni. Trije jasni udarci so izpolnjena želja po zvonjenju na zvonček želja. Takrat prvič zaznam, da se z menoj, z otokom in z njegovo okolico dogaja nekaj nevsakdanjega.

Zvonjenja po tistem nisem več slišal. Kasneje sem izvedel, da kapelico zaprejo, kadar zamrzne jezero. Morda to ni slabo. Ljudje so na otok kot na procesiji hodili v kolonah. Neprestano cingljanje brez ritma in občutka bi verjetno bila motnja veselim mislim ljudi. Na otoku je mir, imam ga za branje. Končal sem poglavje, ponovno grem pohajat po ledu in srečavat ljudi.