Iztok Snoj 06.01.2013 06:30 1954 0

Blejske razglednice 3/3

Dotik: Srečanja z ljubeznijo in radostjo, med ljudmi, ki se imajo radi oziroma imajo radi druge ljudi. Najlažje jih bom srečaval na Bledu z otokom.
Razglednice o znakih, nočni turi in raznovrstnih prepadih.

Znaki

Tudi naslednje dni hodim po jezeru. Dobro se počutim, dokler sem med ljudmi. Verjamem, da mi pomaga, čeprav tega zvečer ne občutim. Hodim zaradi vere in vem, ko me spremlja nevidno. Opazim to po znakih, ne morem jih spregledati. Tu je, delujoče skozi ljudi in skozi jezero. Novo jutro, novo branje Prešerna, nova hoja po jezeru. Večkrat tudi obisk cerkve sv. Martina. Enkrat tudi poslušanje maše. Ko me bodo vprašali, kjer sem preživel zimski dopust, jim bom odgovoril: na Bledu. Koliko tujcev si kaj takega lahko privošči?

Jezero z otokom je vsak dan drugačno, tudi obiskovalci so vsak dan drugi. Vsem sta skupni veselje in radost. Pripotovali so iz cele Slovenije in iz celega sveta. Od dlje, kot so prišli, manj so hiteli, bolj so se prepuščali jezeru. Najbolj se veselijo mladi. Nekaj je takih, ki se vračajo z gorá in jim je sprehod do otoka kratek ovinek s poti. Moji pohodi so gorskim nasprotni: hodim brez reda, poti in opreme, brezciljno in brez načrta v času.

Navadil sem se za kakšno urico posedeti na klopci pri kapelici in prebrati naključno stran knjige. Sedaj mi ni več nerodno in ne skrivam več, kaj berem. Pride mimo starejša gospa Staša. Sprva gleda mene, potem ogleduje knjigo, nato prisede. Končno me ogovori. "Kaj berete? Enkrat sem to knjigo videla v knjižnici." Pokazal sem naslov in ji nekaj povedal o vsebini. Branje te knjige na otoku mi je bila vrsta molitve.

Tura

Na sončno sredo stojim nad skalovjem. Spodaj se blešči led, vendar na njem ne vidim niti ene sence človeka. Ledena površina se je zmehčala v tanko plast brozge. Nekateri trdijo, da je pravi obhod okoli jezera v smeri urinega kazalca, meni je večinoma ljubši v obratni smeri. Pravilno je tisto, kar človek čuti, da je zanj prav. Večeri se že, ko zaključujem krog. Z gora zapiha hladen veter in jezero prevleče s trdnejšo skorjo. Zagledam človeka, kako brez bojazni v koraku koraka v smeri otoka. Po ledu sem pretekle dni že hodil v temi, vendar mi ni bilo najbolj prijetno pri srcu. Današnji večer je drugačen, imam zadnjo letošnjo priložnost jezero premeriti peš.

Čez razmaknjene plošče je bila vedno položena deska. A pri tisti veliki razpoki ob otoku bom šele v temi. Na ledu sem sam. Sledim sledem, ki jih sonce še ni utegnilo do kraja stopiti, sedaj jih je veter zalepil za površino. Poke, ki so se lepo videle z vrha skalovja pod grajskim obzidjem, so se zlepile v hladu. Prehod jezera postaja gorski. Malo je verjetno, da bi me kdo slišal in našel v temi, rešil, če bi se mi vdrlo. Odločim se, da bom stopal z zaupanjem vase.

Prepad

Stojim na ozki polički nad steno, pod grajskim obzidjem. Kaj če padem? Zračni pogled naravnost predse, v prostost, mi odpira pogled vase: s teh skal ne morem pasti, po nesreči že ne! Na zunaj sem trden in gotov, negotovost tiči v notranjosti. Tam se skrivajo drugi, nevarni prepadi. O, kako gotov se počutim na tisti polički! Roke dvignem visoko v zrak; edini način je, da se zasukam na mestu.

Spustim se k jezeru, kjer se sprehajalci veselijo sončka. "Poglejte veverico!" Nisem vedel, kje naj jo vidim. "Tamle je. Že pol ure jo opazujeva." Najina pogleda se srečata. Oči se ji poglobijo in izraz na licih spremeni. Kot bi me prepoznala. Prepričan sem, da je še nikdar nisem videl. "Ste vi stali na skali pod gradom? Seveda ste bili vi! Mislila sva, da se nekdo hoče ubiti, ko ste dvignili obe roki v zrak. K sreči sva v vaših rokah opazila fotoaparat." Na nek način sta le bila blizu resnici.

V isto smer hodita in imata odličen dar opazovanja. Videti je, da se imata zelo rada in da sta srečna. Tudi to sem poskušal ujeti v objektiv. Čez nekaj dni sem prejel prijazen odgovor: "Pozdravljen, Iztok! Najlepša hvala za slike! V lepem spominu bova ohranila Vas in tudi slike, v veselje nama, da ste opazili najino ljubezen in spoštovanje do narave! Hvala! Elena in Janez."

Slovo

V enaindvajsetih dneh sem bil dvanajstkrat z Bledom, od tega sedemkrat z otokom. Zadnji dan dopusta pripeljem očeta. Čez nekaj dni bo odšel v 'drugi' dom, dom starejših. Nič posebnega se mi ne zgodi, le oče sreča dobre prijatelje. Naj bom razočaran? Na koncu oblaki na nebu zažarijo v najmočnejših barvah rdeče svetlobe, da se nama bo izlet močno vtisnil v spomin.
Naslednji teden obiščem horarnega astrologa Tadeja. Pred mojim prvim vprašanjem pove: "Pravkar ste opravili preizkus vere ... "