Gore in ljudje: Tale Blondi je faca: čeprav ga je Bloudi enkrat izgubil po poti z Raduhe in drugič spet je Bloudija moral voditi na vrh Male Mojstrovke, je še vedno pokazal navdušenje, da gresta skupaj v gore.
Gledat sončni zahod
Zgodaj se hodi v gore. Od doma sta šla celih dvanajst ur prej, kot je običaj.
Vremenska napoved je bila delno pesimistična, onadva pa zmerna optimista.
Blondi si je izgovoril postanek v Linhartovem mestu, zaradi dekleta.
Zaljubljen v izvir Save je Bloudi mlada dva peljal na Zelence za zaljubljence.
Čez dve meji je šlo zares. Ovinkarjenja po gorski cesti so se lotili skrbno.
Nasproti so se spuščali avtobusi mladih statistov in kombiji filmarjev.
Gorski reševalci so goro zapuščali zadnji.
Počakali so, da se jim je pridružil borec Boris, ki se je pripeljal skozi Bovec.
Zavetja ni bilo nikjer, čudovit veter jim je ves čas močno pihal na dušo.
Vsak korak so se vetra veselili posebej, vsak vdih v veter je bil podvojen.
Malo pred sončnim zahodom so okolico preplavili oblaki in zgostil se je zrak.
Vendar Bloudi v sreči ni bil sam, ko je na vrhu računal minute do mraka.
Blondi se je počutil bližje nebesom in iz nirvane se ga ni dalo zmotiti.
Jasno je bilo, da sončnega zahoda tokrat ne bodo videli.
Viš in Montaž sta nadzorovala večino bližnjih oblakov.
Dvema, ki nista bila par, je čas začel teči drugače kot drugima dvema.
Bloudi ni hotel čakati na zadnjo minuto dneva, ni več čutil potrebe po vrhu.
Z borcem Borisom sta začela sestopati četrt ure pred sončnim zahodom.
V intimni razdalji sta jima mlada dva sledila proti dolinam.
Skupaj z zadnjim mrakom so vsi skupaj stopili na sedlo.
Še vedno je močno pihalo. Veter se spozna na svoje poti tudi v temi.
Iztok Snoj
Narava nam nudi sožitje in je vzor skupnega razvoja vseh živih bitij, ki nam pomagajo preživeti vsako težko situacijo, kajti ko izgubimo zaupanje svojih bližnjih, se odpremo naravi in v naravi najdemo pot, da se vrnemo na pot reševanja vsakdanjih težav z večjo vnemo, kajti če živali sodelujejo, ki so na nižji stopnji zavesti samorazvoja, zakaj ne bi mogli mi se upreti skušnjavam, ki nas odmikajo od poti notranje samopodobe, ki nas približa vsemu kar nas obkroža in nas povezuje v celoto, kateri pripadamo, in nam da svoje mesto, ko si ga zaslužimo v ustvarjanju idealnih pogojev za povrnitev starih norm, ki so jih že izkušali naši predniki, ki so skupni razvoj dali na prvo mesto ozaveščanja svoje notranje samopodobe in razvoja človeštva v luči narave, ki nam da blaginjo našega razvoja, ko jo spoštujemo. Sandi Dolinar