Planinski vestnik, 1940, str. 186, o odpravi Akademske skupine SPD pozimi v Durmitor – Daro Dolar
Planinski vestnik, 1940, št. 7-8, stran 186;
tretji članek serije Na Durmitor pozimi (Akademske skupine SPD)
III.
Daro Dolar:
Međed in Minin Bogaz
(Prvi zimski vzpon 20. in 21. marca 1940. Plezali Dovjak Tone, Dolar Daro in Filipič Bojmir.)
Pozno je (20. marca 1940) že, ko se zbudim. Nebo je čez in čez oblačno, veter nosi sneg po strminah. Nič kaj prida ni tako vreme.
Vendar se odpravimo v Veliko Karlico; to je krnica med Savinim Kukom in Međedom. Mimo Crnega jezera gremo na levo v gozd. Položno v breg pelje pot med redkimi smrekami. Zdaj pa zdaj se — za spremembo — komu udre, da pošteno zagodrnja. Sneg je neenakomeren in južen; šele višje gori postane suh, da ga veter vrtinči po kontah. V Vel. Karlici počivamo za skalo in sklenemo, da gremo kljub slabemu vremenu naprej. Saj bi se sedaj res ne izplačalo vračati se; kajti dan bi bil v Žabljaku še daljši ko tukaj gori.
Ločimo se. Trije gredo na Savin Kuk; Martin, Basang in jaz pa na M e đ e d. Z nami gre še smučarski učitelj Žic iz Plevlja. Prvikrat gre pozimi tako visoko; nestrpno pričakuje, kaj borno doživeli tam gori v robeh.
Preko majhnega sedla pridemo pod Međed. Strmo snežišše se dviga v kratek skok. Skala je ponekod poledenela, ponekod zasnežena, da ima Martin precej dela, preden vse počisti. Domačin se mu čudi; mislil je, pravi, da samo divja koza lahko gre po takem svetu. Ko spravimo tudi njega čez, je ves vesel in uvidi, da navsezadnje le ni tako težko. Skala je bila mrzla, da se mi je skoro zanohtalo, ko sem tipal za oprimki.
Po strmem snegu rinemo na greben in se dodobra ogrejemo. Prav nam je to prišlo, ko nas je tam sprejel tak veter, da nas je kar zanašalo. Dalje gremo po grebenu. Megla je gosta, da vidiš le kak meter naprej. Kmalu stopimo na neki vrh. Precej strm je na vse strani, vendar se nam zdi prenizek. Zato gremo dalje v meglo, strmo navzdol, pa spet navzgor. Previdno se ognemo nerodni strehi. Pršič se posipa pod nogami. Če bi me tukaj spodneslo, bi se naravnost in za vedno pripeljal v Vel. Karlico! V snegu opazimo gamsove sledi. Čudno, kaj neki išče žival tukaj gori? Lovcev ni, da bi se jim umikala tako visoko.
Kmalu smo na drugem vrhu. Menda bo pravi. Saj v megli še vrh lahko zgrešiš. — Mraz nas pa na-žene, da jo pobrišemo navzdol, a grebena noče in noče biti konec. Pozneje smo ugotovili, da smo prišli prav do sedla pod Terzijinim Bogazom. Na neki skali pa najdemo markacijo in napis: „V Žabljak". Poleti je tukaj najbrž lepa steza, sedaj je pa vse zasneženo. Nižje doli na plazu še dvakrat naletimo na markacijo. Po trdem snegu sestopimo do skale, kjer smo pustili smuči in nahrbtnike. Vse je srežasto, nahrbtniki so skoraj zameteni. Ne obiramo se dolgo, ampak se spustimo po spihanem snegu. Čez nekaj minut smo doli na poti; sneg je južen, da vozimo vse naravnost, pa še nikamor ne gre.
Pri Crnem jezeru se ustavimo in se oziramo na Međed. Še vedno je zavit v meglo in prav nič se mu ne pozna, da smo ga motili v njegovi samoti.
21. marca 1940.
Med vsemi durmitorskimi vrhovi, ki se vidijo iz Žabljaka, mi je bil najbolj všeč M i n i n B o g a z. Nekoliko spominja na Matterhorn. Zato smo se zmenili, da bomo šli nanj ob prvem lepem vremenu. No, za 21. marec se pač nihče ni nadejal lepega vremena. Prejšnji dan smo se na Međedu najedli megle in smo se zarekli, da danes ne gremo nikamor. Ko pa se zjutraj zbudim, je bilo nebo čisto jasno in vrhovi so se bleščali v jutranji luči, t. j. vreme, ki požene spanec in utrujenost.
Zbudim Basanga in Martina, brž se pripravimo. Skuhamo. Po zajtrkujemo in »Zbogom!« tovarišem! Z nami hoče na vsak način pes Liso; tako se nas je navadil, da ne pomaga nobeno odganjanje. »Naj pa gre, če ima veselje!« — Prav za prav smo zelo pozni; ura je že sedem. Nič ne de; saj je sedaj lunin čas, tako da se lahko vračamo šele ponoči. Pri Crnem jezeru krenemo na desno v dolino, ki pelje v Ališnico. Pri prvem mlinu zavijemo na levo v breg. Nekaj časa sledimo markacijam, potem jo kar po svoje uberemo skozi hosto. Smuči nimamo s seboj, kar se nam pri hoji zelo prileže. Liso splaši zajca izpod grma in se zaman trudi za njim. Ko pridemo iz gozda, se mučimo po valovitem svetu, venomer same konte. Nekatere obidemo, druge prehodimo in se pri tem precej zamudimo. Z neke vzpetine se zagledamo v Minin Bogaz. Lep je; od vrha do tal ga vidimo. Z leve se dvigajo strma snežišča proti vrhu, na desni pa pada navpična stena v Valoviti Do. Tudi Međed je danes ves drugačen; šele sedaj vidimo, kod smo hodili včeraj.
Preko strmih snežišč pridemo na sedlo pod Čvorovim Bogazom. Vsedemo se in počivamo. Basang taja sneg za čaj, ki ga ne dočakamo, ker vodo vedno sproti popijemo. Nekje z Oble Glave se odtrga plaz; votlo zabobni in preko skal se vali lesketajoča se reka. Upamo da mu ne bodo sledili še drugi; saj je šele marec in vreme je mrzlo.
Nadaljujemo po širokem in položnem grebenu, ki loči Valoviti Do od Lokvic. Kmalu pridemo na pravo pobočje Mininega Bogaza. Na grebenu pod skalami se navežemo. Martin gre naprej in neusmiljeno pometa na naju ves sneg in led. Z Basangom stojiva v senci, da naju že pošteno zebe, ko prideva na vrsto. Liso nas začuden opazuje. Nekaj časa laja, potem se pa, ko vidi, da ne more za nami, obrne na levo in jo pobira po manj strmem svetu. Neverjetno potrpežljiv in vztrajen je. Počasi plezamo proti vrhu. Cepin opleta po skali, kvedrovci drsajo po robovih, roke tipajo za oprimki. Skala je trdna, da ne naj-demo posebnih težav. Proti vrhu stopamo po ledenem snegu. Prav bi prišle dereze, pa za tako kratke razdalje se jih ne izplača navezovati; raje udariš s cepinom in z nogo, pa dobiš ravno tako trden stop.
Ob treh smo na vrhu. Precej se začudimo, ko nas dohiti — Liso. Prišel je po pobočju, ki je tudi s smučmi dostopno. Razgled je ne-popisen. Kamor pogledaš, sami vrhovi, sneg in solnce. V daljavi slutimo Prokletije. Bobotov Kuk se zdi samo za lučaj oddaljen. Spustimo kamen; enkrat se odbije in pade navpično v — Valoviti Do.
Hrano razdelimo na štiri dele: za nas tri in za psa. Vsi smo je pošteno potrebni. Ob štirih gremo naprej po grebenu proti Lučini Previji. Liso nam sledi samo za dolžino vrvi; potem ne more več dalje.
Prestrmo je. Basang ga skuša spraviti v nahrbtnik, pa se mu nikakor ne posreči. Dve uri je še lajal in cvilil, ker ni mogel za nami. Za neko skalo varujem tovariša, ki se spuščata po razu; spodnji del je skoro navpičen. Potem pridem na vrsto jaz. Vse prebrskam, toda nikjer ni primerne špranje, da bi zabil klin. Končno izkopljem majhen kucelj; ravno toliko ga je, da dam vrv okoli. Po njej se spustim navzdol. Greben je oster in izpostavljen, da prav počasi napredujemo. Martin ima precej dela. Nekje na sredi nas ustavi kratka, toda precej gladka stena. Martin meni, da v čevljih ne bo prišel preko; nagovarja me, naj obujem plezalke, ki sem jih slučajno vzel s seboj. Res se preobujem in zavijem v stenico. Ni bilo enostavno! Na sredi zabijem klin, ki ga pustimo za spomin; morda bo še kdaj komu prav prišel.
Medtem zaide solnce. Gore žare rdeče, na nebu pa posveti luna in prižigajo se prve zvezde. Okrog roba potegne veter in se poigra s pršičem. Povsod je tišina. Težko je povedati, kaj vse občutiš v takih trenutkih. Mislim, da ga ni, ki bi prav opisal to lepoto.
Še nekaj dolžin vrvi, pa smo pri kraju. Po čevljih se popeljemo v Valoviti Do. Presenečeni smo, ko nam prihiti Liso naproti; prav od srca se ga zveselimo. Našel je svojo pot. S sedla pod Čvorovim Bogazom se varujemo; saj je precejšnja strmina in nočna vožnja navzdol bi se prav nič ne prilegla. Končno smo na varnem. Veter nas pa zopet preganja po onih kontah. V zavetju zaužijemo zadnje koščke čokolade. Potem se nam v gozdu udira do kolen. Precej utrujeni pridemo k Crnemu jezeru. Ob enajstih smo doma.
Naši hribovski spomini so postali za lepo doživetje bogatejši.