Slovenske novice, 06.11.04: Odločil seje pravilno. Za življenje.
A tudi vrnitev je bila dramatična: po pobočju, ki ga je prečil, je nekaj minut pozneje zgrmel plaz. Gora spet ni hotela.
Dan v novicah
Bog se je zbudil zelo slabe volje
Vzhodni Jannu, Speči bog, visok 7468 metrov, ostaja neosvojen - Tomaž Humar je moral odnehati nekaj sto metrov pod vrhom - Vsega skupaj je na tej gori doslej poskusilo že osem slovenskih odprav
Ljubljana, 5. novembra
Vzhodnemu . Jannuju (7468 metrov) Nepalci pravijo Kumbakarna, Speči bog, in ga imajo za morda najbolj sveto himalajsko goro. Nekaj mora biti na tem. Na njegov vrh namreč še ni stopila človeška noga -zadnji je pred dnevi moral odnehati
Tomaž Humar, vodja že osme slovenske odprave v minulih trinajstih letih.
Francozi so Jannu (7710 metrov) preplezali prvi, leta 1962. Njegov vzhodni vrh so leta 1978 neuspešno naskočili Angleži, nato pa so se ga lotili Slovenci. Vztrajno. Trije člani odprav so ob njegovem vznožju ostali za vedno: Damjan Vidmar je leta 1992 utonil med kopanjem v hudourniški reki na dostopu h gori, Žiga Petriča in Bojana Počkarja je štiri leta pozneje med aklimatizacijo na bližnjem Kabruju ujel snežni metež. Tomaž Humar, 35-letni alpinist iz Zagorice nad Kamnikom, in njegova desna roka, Hrvat Stipe Božić, sta se po aklimatizaciji v nedeljo, 24. oktobra, kakor smo že pisali, iz baznega tabora odpravila proti steni, visoki dobrih 2000 metrov, ki je po tehnični zahtevnosti v rangu Daulagirija. Toda vreme jima kljub pomonsunskemu obdobju, ko naj bi se ustalilo, ni bilo naklonjeno. Na nadmorski višini 5000 metrov se je živo srebro spustilo na 20 stopinj pod ničlo, sunki vetra so dosegaIi 100 km/h. Po dveh dneh bivakiranja se je toliko umirilo, da je Humar vendarle zasadil cepin, Božić pa se je vrnil v bazo, k preostalima članoma odprave, zdravnici Andi Perdan in bioenergetičarki oziroma bioterapevtki Nataši Pergar.
Po prvotnem načrtu naj bi Tomaž Humar v štirih dneh splezal na vrh in se v dveh vrnil. Ker tam ni kakšne normalne smeri, bi moral tudi sestopiti prek stene.
Alpinist obrača, gora obrne. Speči bog se je prebudil. Slabe volje. Sprva pa je kazalo dobro. Humar je nekaj težav z orientacijo v steni ob malce pomoči iz baze brž premostil in našel kuloar, ki vodi na začetek grebena proti vrhu. Vsekakor pa se je stena izkazala za izjemno komplicirano, celo bolj, kot so pričakovali. Na nekaterih točkah je moral plezati brez nahrbtnika, ki ga je nato vlekel za seboj. Bivakiral je v razpoki v steni. Od vrha ga je ločilo še dobrih 900 metrov. Naslednji dan se je povzpel za 300 metrov, na greben, ki se je končal v skoraj neprehodnem labirintu ledenih gob, visečih nad prepadom. »V bazi smo vsi napeti in poskušamo Tomažu pokazati prehode, a stena kot da nima šibkih točk,« je sporočil Stipe Božić.
Spet naslednji dan: Humar je večkrat poskušal preplezati bariero serakov, ki pa ga ni spustila čez. V upanju, da bo le našel prehod, je še enkrat bivakiral, vendar so bili previsni ledeni odlomi prenevarni, pregobasti, premehki. Preostali sta mu le dve možnosti, da se vrne ali tvega zelo verjetno podhladitev ali padec. Odločil seje pravilno. Za življenje. A tudi vrnitev je bila dramatična: po pobočju, ki ga je prečil, je nekaj minut pozneje zgrmel plaz. Gora spet ni hotela.
(M. D.)