RadioDur – Dušan Škodič: Nad meglo 03.08.07, 40. oddaja
RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 40.
Bog vode, zemlje in zraka
Kaj sploh lahko človek napiše na nehvaležno temo, ki ima za naslov Triglav? Predstaviti nekomu vzpon na najvišjo slovensko goro, ni kar tako. Pač, poreče marsikdo, saj naj bi na njem po nekih neresnih izračunih stalo že vsaj deset milijonov Slovencev. Uboga Evropa, če bi nas bilo v resnici toliko! Še dva nas ne naštejemo, pa ji bomo Cankarjevi hlapci in Bora Čorbini dunajski kočijaži, že v kratkem zategovali uzde. No ja, kar se tiče desetih milijonov, mogoče malo pretiravam, mogoče niti ne. Nekateri niso bili na vrhu nikoli, nekateri, z motom: »Vsak Slovenec vsaj enkrat v življenju na Triglav«, po enkrat, in seveda še cel kontingent tistih navdušencev, ki so mu po nekaj desetkrat ali celo nekaj tokrat zavezali kravato.
Triglav je najvišji vrh Julijskih Alp. 2864 m ni ravno impozantna višina. V časih sindikalnih izletov in nekoliko nerodnega izkazovanja nacionalne zavesti, smo vlekli nanj kolesa in mopede, na njegovem vrhu so vojaki sestavili celo po delih prinesen top, in gasilci so ga s sestavljenimi lestvami povzdigovali za nekaj deset metrov. Vse z namenom, da bi se mu, nekoč poganskemu bogu Triglavu, poklonili in obljubili večno zvestobo v zameno za varstvo pred poželenjem velikih narodov. Ti so segali s svojimi kremplji po naši mali parceli na križišču davnih poti, kjer so se srečevali rimski, ilirski, keltski, turški in kaj vem kateri še meči. Atila, »šiba božja« se je spotoma spotaknil ob Emono (današnjo Ljubljano) in odvihral naprej, še preden so mogli poimenovati ulico v njegov spomin. A vse to je že zdavnaj minilo, Triglav pa je ostal.
S svojo impozantnostjo je Triglav pritegoval poglede in zanimanje domorodcev. Prvi, ki se je zanj začel zanimati tudi v gorniškem smislu je bil naravoslovec Baltazar Haquet, po rodu iz Bretagne. Triglav se mu je neizmerno priljubil in že leta 1777 je poizkusil doseči njegov vrh v spremstvu domačinov iz Srednje vasi. Zaradi slabega vremena in verjetno tudi napačnega izbora spremljevalcev je moral odnehati. Leto za tem je poskusil naslednji, to je bil Lovrenc Willomitzer, ranocelnik iz Stare Fužine. Spremljali so ga še trije srčni možje: lovec Štefan Rožič in rudarja v tedanjih fužinarskih nahajališč, Matija Kos iz Jereke in Luka Korošec iz Gorjuš. 26. avgusta 1778 je napočil dan, ko se je troglavi slovanski bog vode, zemlje in zraka vendarle vdal osvajalcem. Willomitzer je zapisal, da je bilo tistega dne vreme zelo ugodno, jasno in brez vetra.
Po opisu vzpona sodeč, so se prvopristopniki podali proti vrhu iz tedaj še izredno obsežnega ledenika in dosegli greben med Malim in Velikim Triglavom že pod samo vršno kupolo, približno tam, kjer v s snegom bogatejših zimah poteka zimski pristop. Na ta način so se izognili izredno tveganemu prečenju tiste zloglasne grebenske rezi, ki je še desetletja povzročala kurjo polt vsem, ki so o njej le slišali. Prvotno je bil namreč greben med Malim in Velikim Triglavom po pripovedovanju oster kot nož in zelo preperel. Kasneje so ga z nadelavami za množičnejši obisk zelo skrhali, pomagali pa so si tudi z razstreljevanjem. Prvi obiski mogočneža so torej potekali iz bohinjske strani, pristopi iz doline Vrat, Kota, Krme in Trente, pa so bili odkriti šele dosti pozneje.
Moj predlog za izlet na Triglav je iz doline, ki sem jo opisal že v eni prejšnjih oddaj, seveda pa morate vzeti v račun, da gre za poti, na katerih ne boste naleteli na dosti ljudi. Gre seveda za izhodišče v trentarski dolini Zadnjici. Udobna mulatjera, ki krene čez most rečice Zadnjice, se kmalu izgubi v senčen gozd, ki nas med položnim vzpenjanjem po nekoč zelo udobni poti varuje pred premočnim soncem. Na levi lahko opazujemo zelena pobočja Pihavca in ostanke opuščene planine Zajavor, a že kmalu nas preseneti križišče na strmem Skoku. Tu se je potrebno odločiti za gorniško ali planinsko različico. Slednja se nadaljuje na desno in po njej brez težav dosežemo Dolič. Če bomo pozorni, bomo opazili tudi odcep za Komar, ali na Prehodavce preko Kanjavčevih polic, o čemer sem pisal nedavno. Mulatjera se od Doliča nadaljuje proti Triglavu. Ob poti bomo naleteli na zapuščeno italijansko vojaško postojanko Morbegno, ki stoji, če se temu stanju še lahko tako reče, pod Zaplanjo, na višini 2521m. Zgradba, ki se v zadnjih letih intenzivno ruši, je bila postavljena v času med prvo in drugo svetovno vojno, posadka pa je štela do tristo vojakov. Danes je še najbolj znana (bunker ob njej) kot domovanje visokogorskega posebneža Alojzija Žaklja, o katerem je bil posnet tudi televizijski dokumentarec.
Gorniki, ki so krenili proti Luknji, pa bodo na nekdanji mejni točki razočarani. Udobna mulatjera, ki je nekoč omogočala italijanskemu oficirju, da se je z motorjem pripeljal v kontrolo na Luknjo, Dolič ali celo Morbegno, se tu namreč drastično konča. Tu je začetek poti čez Plemenice. Včasih so jo imenovali tudi Bambergova, poteka pa prav po robu triglavske severne stene. Na srečo naredi selekcijo med osvajalci že takoj na začetku, kjer je najtežje. Pot se v sunkih vzpenja po bolj ali manj izpostavljenem robu, na katerem še opazimo skoraj sto let stare mejne kamne, ki so jih Alpini sadili v zanje neplodno zemljo. Nad Zaplanjo se obe poti združita in od tu naprej je pot ista, torej zelo zahtevna. Za tistega, ki je prišel do sem preko Plemenic, se tu začne skoraj sprehod, za tistega iz Doliča, pa najtežji del poti. Na vrhu pa si le podajmo roke, eni in drugi. Delitev na gornike in planince ni bila mišljena slabšalno, poudariti sem hotel le razliko v težavnosti. Ampak, oboji se v gorah počutimo domače, mar ne?