Njegovo ime in dosledno delo je trajno zapisano v stvarnih začetkih organiziranega slovenskega planinstva.
Bil je spoštovan član planinskih Piparjev, po katerih zgledu in pobudi je nastalo SPD, udeleževal se je zvesto njihovih sestankov (zajtrkovanja na Drenikovem griču ...) in propagandnih izletov na gore, še preden so si določili redna pravila (1893) in potem do l. 1898, ko ga je poklic pozval v Zagreb in so se Piparji pričeli razhajati, zlasti ker so se - proti društvenim pravilom - poženili.
Zgodovino Piparjev je plastično opisal Henrik Lindtner, sam Pipar, v Planinskem Vestniku 1933, 167-175; tam se častno in prisrčno omenja član Bogumil Kajzelj. Vzporedno s piparstvom in ves čas zanjim pa je bil Kajzelj - kot zaveden Slovenec, slovanofil in ljubitelj prirode ter prirodnosti - prav do zadnjega navdušen, aktiven in dovzeten planinec, v nastopu krepak, v čustvu nežen, kakor ga neposredno spoznamo iz prav planinskega in rodbinskega posmrtnega slovesa sina mu dr. Mirka.
Bogumir Kajzelj se je rodil v Ljubljani 5. februarja 1874 kot sin Peregrina Kajzelja, trgovca s steklom na Starem trgu; ta je bil bistrega duha in se je posebno izkazal kot igralec, predvsem za komične vloge, pri gledaliških predstavah v Čitalnici. Bogumil je obiskoval Mahrovo trgovsko šolo, je svojo izobrazbo izpopolnil v Zagrebu in je po povratku v Ljubljano stopil (1901) v službo pri Ljubljanski kreditni banki, kjer je ostal do svoje upokojitve (1932). Leta 1904 se je poročil z Jeleno, rojeno Šercl, hčerko ruskega vseučiliškega profesorja iz Harkova, ki je zaradi šibkega zdravja svoj pokoj užival v naših krajih.
Planinstvu je bil vdan vse življenje, tudi za svojega bivanja v Zagrebu (Sljeme !). S trajnimi in rednimi izleti in turami je prehodil vse naše gore in hribe. Na Triglavu je bil 48- ali 49-krat; iskrena želja, da bi stal na njem vsaj 50-krat, se mu ni izpolnila; najrajši je hodil nanj (pred vojno) iz Trente, ki mu je bila najlepša gorska dolina. - Do vznožja planin se je rad vozil s kolesom; kolesaril je prav do zadnjega. - V jeseni lanskega leta je še zmogel prav naporno turo preko Planjave (opisano v PV 1939), tedaj že bolan. Kmalu nato je bil operiran, a si ni več prav opomogel, dasi se je s svojo nezlomljivo trdno voljo vedno držal pokonci in opravljal svoje društvene in druge posle še zadnji dan pred svojo smrtjo, ko se mu je kri udrla. Dne 16. septembra 1939 je izdihnil; 19. septembra je bil pokopan, ob ogromni udeležbi zastopnikov planinstva in sokolstva - obema je bilo posebno posvečeno njegovo življenje in delovanje.
Redki so možje tako premočrtnega značaja, odločne volje, preproste iskrenosti, zdravega čustva in - odpornega telesa. Ali izumirajo? Umirajo - da! Izumirajo pa ne, dokler iz njih plodno poganja obnavljajoč. se rod, kakor Kajzeljevih: planinski starosta Bogumil je naš narod obdaril z dr. Jugovim vrstnikom dr. Vladimirom in z alpinskim prvotvorcem dr. Mirkom Kajzeljem! V jutranji zarji pa že gledamo – vnuke ...
Dr. Josip Tominšek
PV 1939