Delo, Sobotna priloga: Kot v posmeh se to dogaja tik za tablo, ki označuje, da vstopamo v ožje območje TNP
Delo, Sobotna priloga, 7. julija 2007
PP poštni predal 29
Delo, 28. junija
Bojijo se prevelikih omejitev
Že nekaj časa poteka razprava o novem zakonu o Triglavskem narodnem parku (TNP). Ampak ali zakon, nov ali star, o našem edinem narodnem parku sploh potrebujemo? Saj zakon je le mrtva črka na papirju, dokler se ga ne upošteva in izvaja, in žal je v okviru TNP pogosto videti, da je dejansko tako. Pred nekaj leti smo brali polemike ob širjenju ceste (oziroma planinske poti) s planine Blato najprej na Planino pri Jezeru in vse do Dednega polja, prav v osrčje našega narodnega parka, v neposredno bližino doline Triglavskih jezer, s katero se radi hvalimo, kako lepa da je. Polemika v javnih medijih takrat ni imela učinka, kot tudi ne delovanje inšpektorjev TNP, saj je ta cesta danes dejstvo. Sicer je res na začetku ceste zapornica, na kateri piše, da je prevoz dovoljen le lastnikom zemljišč, a trenutno ta zapornica leži polomljena ob cesti in tako se lahko vsakdo z malo boljšim terenskim vozilom odpelje vsaj na Planino pri jezeru na kislo mleko, če ne že na planino Dedno polje, od koder je samo še skok do prelepe doline Triglavskih jezer, kjer lahko uživamo v prekrasni neokrnjeni naravi, potem ko se nam je z avtomobilom uspelo prebiti vse do Dednega polja.
Človek bi pričakoval, da bodo takšna dejanja vsaj malo poostrila nadzor in morda tudi dvignila zavest ljudi, ki živijo z in v TNP. A pred nekaj dnevi sem se odpravil na sprehod z Rudnega polja proti Uskovnici. Ta pot je v precejšnjem delu solidna makadamska cesta, problematičen za avtomobile je bil edino del, kjer cesta prečka reko Ribnico. Tam je bila do sedaj cesta ozka in groba, a vseeno ne tako slaba, da se po njej ne bi mogli preganjati vsemogočni lastniki terenskih vozil, medtem ko smo pešci pogosto morali skakati s ceste in se pogumnim voznikom umikati po sistemu prednost močnejšega. Tik pred najožjim delom poti sem tokrat ob mojem zadnjem obisku od daleč zagledal zapornico in se razveselil, no, pa so le nekaj ukrenili, da se bomo lahko sprehajalci mirno sprehajali in ne prežali, od kod bodo prihrumeli veliki terenci. No, ko sem se približal zapornici, sem hitro uvidel svojo zmoto. Cesta ni zaprta zato, da bi preprečevala promet z avtomobili, ampak zato, ker jo širijo, da bo prevozna za vse, ne le za pogumne voznike terencev. Kot v posmeh se vse to dogaja tik za tablo, ki označuje, da vstopamo v ožje območje TNP, se pravi del, ki naj bi bil še posebej zaščiten! Cesto so že močno razširili z razbijanjem skal ob cesti, trenutno pa širijo most in gradijo škarpo, da bo cesta dovolj utrjena. Prav grozljiv pogled, ko zagledaš vsega 50 metrov od table z oznako »ožje območje TNP« bagerje in bludožerje, ki razbijajo skale. Verjamem, da se bodo našli zagovorniki te ceste, a mislim, da bo v tem primeru le težko zdržal kakršen koli argument. Do planine Uskovnica vodi iz doline kar lepa cesta, prevozna z navadnimi avtomobili, do Rudnega polja pa seveda asfaltirana cesta. Torej se lahko na obe lokaciji že zdaj normalno pripeljemo. Resda sta Rudno polje in Uskovnica blizu, a ne vem zakaj bi morala biti v osrčju TNP dva takšna kraja povezana še s cesto. Za potrebe turizma prav gotovo ne (razen seveda za potrebe »turističnih« prevozov s terenskimi vozili, kar zagotovo ne sodi v TNP), prav tako bo težko upravičljivo zaradi kmetijske dejavnosti, saj, kolikor mi je znano, imajo na planini Uskovnica pašnike in travnike domačini iz Zgornje Bohinjske doline, ne pa kmetje s Koprivnika ali Gorjuš, ki bi jim ta cesta edinim skrajšala dostop.
Zakaj torej ta cesta? Odgovora verjetno ne bomo dobili nikoli, najverjetneje pa si je nek pomemben lastnik velikega terenskega avtomobila zaželel, da bi se lahko vozil po tej cesti brez nevarnosti, da bi se mu vdrla pod kolesi, saj druge racionalne razlage za širjenje te ceste enostavno ni. A žal, ljudje smo pač takšni, želimo se pripeljati čim dlje v osrčje gora, zato da bomo potem lahko uživali v neokrnjeni gorski naravi. Tako kot večja skupina izletnikov, ki je prišla nabirat energijo na energijske točke na pol poti med Rudnim poljem in Uskovnico. Verjamem, da so vsi udeleženci tega izleta prepričani v svojo povezanost z naravo in ponosni na to, da živijo skupaj z naravo, ki jim daje energijo. To, da so se morali pripeljati z desetimi avtomobili naravnost do energijskih točk sredi gozda, namesto da bi avtomobile pustili na urejenem parkirišču na koncu asfaltne ceste na Rudnem polju in nabirali energijo še s 15-minutnim sprehodom po prekrasni naravi, pa je nepomembna malenkost, ki je pravi ljubitelji narave sploh ne opazijo.
Gregor Majdič, Ljubljana