AK Ravne - Urška Vezonik: Bo že držalo, da greva midva težko na dopust, če ni kombinirano s plezanjem.
In za letošnjo turo sva si izbrala Bolgarijo. Da se tam da tudi plezat, sva izvedela že leta 2007, ko smo bili v Srbiji (hvala Gejo!). Zato sva že takrat začela planirat, da bova tja gotovo šla enkrat.
Pot do Bolgarije je kar precej dolga, zato je bil najin prvi plezalni cilj Kalnik na Hrvaškem. V dveh dneh sva skupaj preplezala 15 smeri do ocene 6c (Brane seveda). Prespala sva kar v najinem »avtodomu« nad plezališčem.
Nadaljevala sva po Podravini, skozi Vojvodino, vse do meje z Bolgarijo in si spotoma ogledala nekaj zanimivih mest (Osijek, Vukovar, Bačka Palanka, Novi Sad, Zaječar). Da sva res v Bolgariji, sva kmalu ugotovila: preluknjan asfalt, malo osebnih avtov in veliko konjskih vpreg.
V Vratsa, najin glavni cilj sva prispela četrti dan najinega potovanja. Poiskala sva si prenočišče v bližnji vasi Zgorigrad in »gremo plezat!«. Vau koliko skalovja! Kombinacija Paklenice, Arca in Napoleonice. Topla in kompaktna skala. Midva sva iskala predvsem kratke športnoplezalne smeri v senci. Teritorij ponuja tudi številne dolge alpinistične smeri (45 sektorjev, 466 smeri).
Plezala sva v štirih sektorjih: Mala Vratca, Pasaža Vratca, Bezingi plošča in levo od Bezingi plošče. Nekatere ocene smeri so se nama zdele podcenjene (marsikatera 6c+ je bila težja od kakšne slovenske 7a).
Tretji dan najinega bivanja v Bolgariji sva se odpeljala do 60 km oddaljene vasi Karlukovo, kjer brez vodiča težko najdeš prečudovito plezališče v bližnji jami Prohodna, ki v poletni vročini ponuja številne težke smeri v hladu. Opremljene so z lepljenci. Dva sta tudi na sidriščih za spust. Za osvetlitev jame poskrbijo ogromne »božje oči« – odprtine na stropu. Čarobno!
Brane je tam splezal šest smeri do 6c+ (Thence), jaz pa štiri do 6a (Team Building). Kar žal nama je bilo, da sva se po luknjasti cesti morala vrniti v Vratca, kjer sva bivala v najlepši hiši na vasi, za 20 € na dan.
Še nekaj dni sva ostala v bližnjih plezališčih, proste urice pa sva izkoristila za obiske znamenitosti mesta (Rogozen zaklad, jama Ledenika …), odlično prehrano in spoznavanje prijaznih ljudi.
Na pot proti Sofiji sva se odpravila dan po množičnih demonstracijah po vsej državi (23. julija). Spotoma sva se ustavila v plezališču Lakatnik, ki ni ravno poletno plezališče – je prevroče. Prav gotovo pa je vredno obiska v jeseni in spomladi. Ogledala sva si Sofijo, potem pa sva se odpeljala v Srbijo, najin naslednji plezalni cilj, v Jelašničko klisuro. Sama zaradi poškodbe ramena nisem več plezala, Brane pa je preplezal devet smeri, ki so dostopne kar s ceste: Roary (6a+), Night wish (6b+), Pussy (6b+), Dark lady (7a), Viseči vrtovi (5c), Missed call (6b), Striptiz (6b), Do gole kože (6c+) in Pre kiše (6c).
Štirinajst dni je kar prehitro minilo (2800 prevoženih kilometrov). Bolgarija nudi veliko plezalnih in drugih užitkov, zato se tja še gotovo kdaj vrneva.
Več fotk je v galeriji.
Urša