Iskanje Prekmandlca: Skozi sotesko Pasice so člani podružnice SPD v Cerknem že leta 1908 nadelali in označili planinsko pot in tako omogočili ogled slikovite tesni potoka Čerinščice.
Še ne tako oddaljena druga svetovna vojna je bila ena težjih preizkušenj za človeštvo. Svobodomiselni narodi, tudi Slovenci, so se organizirali v boju proti fašizmu in nacizmu. Za razliko od prve svetovne vojne je bil način bojevanja povsem drugačen in desetletne priprave nanjo so le malo služile svojemu namenu. 
Velika posebnost našega odporniškega gibanja so bile skrite bolnišnice v težko dostopnih grapah, gozdovih in podzemnih jamah. Ohranjene, še danes simbolizirajo partizansko gibanje, reševale so življenja v, za nas danes težko predstavljivih okoliščinah.
Po kapitulaciji Italije, leta 1943, je bilo Cerkljansko dolgo osvobojeno ozemlje, kjer je deloval 9. korpus. Območje je bilo prava partizanska prestolnica na Primorskem, tudi zatočišče številnih ranjencev. Ker pa je obstajala možnost, da ta oaza ne bo nedotakljiva za vedno, je bilo potrebno zanje poiskati varen prostor.
Skozi sotesko Pasice so člani podružnice SPD v Cerknem (ustanovljena leta 1904, kot četrta podružnica na Primorskem) nadelali in označili planinsko pot in tako omogočili ogled slikovite tesni potoka Čerinščice. Globoko je vrezana med Mali in Veliki Njivč in je bila v svoji naravnosti neprehodna. 
Pot do Hrama je bila nadelana leta 1908 in načrtovali so njeno podaljšanje ob celi strugi. Bližina prve svetovne vojne in »opravki« z njo, so onemogočili njeno dokončanje. Društvom zelo nenaklonjena medvojna leta italijanske okupacije pa so poskrbela, da se je na pot pozabilo. Tega skritega prostora so se domislili pretkani in domovini zvesti domačini.
Kraj je ustrezal v vsemu in tako je bilo vanjo že 23. decembra leta 1943 prenesenih prvih sedem ranjencev. Aprila 1944 je bila prvič napadena, ranjenci in osebje so se umaknili za par mesecev. Po tem je svoje delo nadaljevala vse do osvoboditve. Ogrozil jo je le sovražni napad v marcu zadnjega leta vojne. 5. maja so ranjenci in osebje zapustili bolnišnico in sotesko ter odšli na svobodo.
Prvi vodja bolnišnice je bil zdravnik dr. Viktor Volčjak. Nasledila ga je Franja Bojc Bidovec, po kateri je bolnišnica dobila ime. Vseskozi so jo dograjevali in posodabljali. Konec vojne je dočakalo 14 lesenih barak, med njimi tudi operacijska soba, izolirnica, baraka za rentgen, soba za zdravnike, baraka za osebje, invalidski dom, skladišče za hrano, kuhinja, pralnica in kopalnica, mizarska delavnica in celo električna centrala.
Zasluge za nemoteno obratovanje gredo predvsem domačinom, ki so pomagali pri oskrbi s hrano, zdravili in sanitetnim materialom. Da ni bila odkrita, je poskrbel visok nivo varovanja s svojo lastno vojaško obrambo.
Pot do bolnišnice je vodila po potoku. Ranjencem so ob transportu zavezali oči, da ne bi ob, morebitnem okupatorjevem mučenju, mogli izdati podatkov o lokaciji. V ožji in širši okolici je imela več manjših oddelkov, več bunkerjev in utrjenih položajev za stražarje. V sami bolnišnici in v njenih zunanjih oddelkih se je zdravilo okrog 1000 ranjencev. Čeprav je bila slovenska vojna bolnica, so se v njej zdravili tudi Italijani, Francozi, Rusi, Poljaki, dva Američana in dva Avstrijca.
V svobodnem času služi kot zgodovinski opomnik in spomenik. Je ena redkih dobro ohranjenih partizanskih bolnišnic iz časa 2. svetovne vojne v Sloveniji. V njen spomin se vsakoletno odvija kolesarski maraton Franja, ki se začne in konča v Ljubljani. Jo pa kot obvezno postajo v svojo verižico vpleta Slovenska planinska pot, kot tudi najbolj naša: Idrijsko-Cerkljanska kača (po g. M. Bradešku).
Hud naliv 18. septembra 2007 jo je dobesedno odplaknil. Ostali sta le dve baraki, odneslo je tudi skoraj vse originalne predmete. Z obnovitvenimi ter restavratorskimi deli so začeli kmalu po ujmi. Na mestih starih barak in odplavljenih bolnišničnih predmetov so postavili kopije in pridobili nadomestke. Ostanek originalnih predmetov pa je v muzeju v Cerknem. Za obiskovalce je ponovno odprta od maja 2010.
Partizanska bolnica Franja je kulturni spomenik državnega pomena, vpisana je na Poskusni seznam svetovne dediščine pri UNESCU in nosi Znak evropske dediščine. Leta 1997 ji je Ameriško združenje letalcev – vojnih veteranov podelilo priznanje za pomoč in zdravljenje njihovega člana.
Čeprav ji je ujma odnesla njeno originalnost, ji ni zmanjšala simbolne vrednosti, ki izraža domoljubje, odpor in mednarodno povezovanje. Ostaja dragocen pomnik humanosti, plemenitosti in tovarištva.
Ko sem se po obnovi sama prvič povzpela ob strugi, se dvignila mimo slapov in tolmunov ter vstopila v »grapo temno«, me je objel njen stari duh. Na videz je vse tako, kot je bilo. Prav je zato, da nikoli več ne bo tako!
Anka Vončina