Delo, sobota, 13.01.07: dopisniki - Helikopterska prva pomoč po Evropi

Delo, Sobotna priloga, sobota, 13. januarja 2007

Helikopterska prva pomoč po Evropi

Bolnišnice v zraku

Italija: Helikopterji
s številke 118 so javna služba

Tone Hočevar, Rim

V Italiji proizvajajo helikopterje, tudi zelo dobre helikopterje izdelujejo, uvažajo jih celo Američani in se v njih vozijo izvoljeni predstavniki ljudstva, celo predsednik sede v italijanski helikopter, zato se jim ni treba prerekati o morebitnem uvozu ali nakupu vozil, hitro pa se lahko sprejo, če se v helikopterske prevoze, čeprav samo za trenutek, vmeša kdo, ki za to ni poklican, ki za to nima pravšnje pogodbe ali ki za to ni dovolj dobro opremljen. Helikopterji s številke 118 so javna služba, ki deluje 24 ur na dan, ekipne so nenehno pripravljene, nič priložnostnega ali naključnega ne marajo Italijani za svoje prevoznike, kadar gre najbolj zares.

Precej jasno je, da vojaški helikopterji vozijo vojake in jih vsaj načelno ni mogoče uporabljati v nevojaške namene, policijski helikopterji pa rešujejo prometne vozle in so namenjeni policijskim nalogam. Kar zadeva zdravstvo in helikopterje za nujno pomoč, ima vsaka dežela svojo helikoptersko službo, svojo floto in svoje pilote oziroma posadke, ki so sposobne reševati in prevažati. Vsak helikopter za nujno medicinsko pomoč je posebej prirejen za prevoze bolnikov, vsaka večja bolnišnica ima svoj heliodrom. Zakon je enak za vse, vendar za nekatere malo bolj kot za druge. Ponekod, denimo na severu države, je tudi veliko strožji kot drugod, denimo na jugu.

V Italiji o decentralizaciji sicer veliko govorijo, prav malo pa je tistih področij, o katerih zares odločajo dežele, pokrajine ali občine. Najpomembnejše med vsemi decentraliziranimi področji je verjetno zdravstvo, o katerem – zlasti o osnovnem zdravstvu in o prvi medicinski pomoči – odločajo dežele. Dvajset jih je, niso vse enako razvite, nimajo vse enako velikih vreč denarja. Tiste na severu so bliže evropskih navadam in normam, tiste čisto na jugu se vedno znajdejo po svoje, podobno kot zemljepisno malo oddaljeni, po načinu razmišljanja pa precej bližnji sosedi z južne strani Sredozemlja.

Telefonska številka 118, ki pomeni klic na pomoč, je za vso državo enaka. Nekakšen simbol je za javno zdravstveno službo in za nujno medicinsko pomoč, ki pa ni povsem enaka v vseh delih države. Na severu se pravil držijo dokaj strogo in togo, kar dokazuje nekaj odmevnih sodnih primerov zadnjih let, na jugu pa se marsikaj lahko uredi po domače, helikopterske prevoze lahko prevzamejo tudi pogodbeni sodelavci, tudi »prijatelji prijateljevih prijateljev«, zagotoviti pa morajo neprekinjeno dežurstvo in usposobljene posadke.

Najbolj na jugu, v deželah Kampaniji, Kalabriji, na Sardiniji ali na Siciliji, velikokrat v to skupino sodi še dežela Apulija na vzhodni, jadranski strani škornja, je kakopak tudi zadovoljeno zakonom in pravilom, le čisto potihem vam kdo pojasni, da tam tudi za helikopterske prevoze, kakor za veliko drugih stvari, poskrbi mafija, v tem primeru heliomafija. Kakor za odpadke, zlasti tiste najbolj nevarne, skrbi ekomafija, denimo. Zasluži tako, da odpadke s severa za dober denar odvrže kamorkoli na jugu. Največkrat kje v okolici Neaplja, kjer se državi v zadnjih nekaj desetletjih in še dlje ni uspelo približati resničnim mehanizmom oblasti in odločanja.

Ker je Italija dvajsetkrat večja od Slovenije in ima tridesetkrat več prebivalcev, bi bilo težko in nespametno primerjati število helikopterjev, ki jih v Italiji in njenih deželah uporabijo za prevoze v bolnišnice. Sicilija, denimo, je približno enako velika kot Slovenija, ima pa trikrat več prebivalcev, pa malo razvitih medicinskih centrov. Drugače je z Lacijem, kjer je ljudi skoraj toliko kot na Siciliji, vendar je promet v Rimu in okolici strašno gost in zanesljivega prevoza v bolnišnico ni mogoče zagotoviti po cesti. Poleg tega je tam še izjemno veliko bolnišnic, kamor vozijo nujne pomoči potrebne bolnike od vsepovsod.

V vsaki deželi posebej – glede na zemljepisne značilnosti, število prebivalcev in na prejšnje izkušnje – izračunajo, koliko helikopterjev potrebujejo. Temu primerno usposobijo pilotske in zdravniške posadke, ki so v bolj razvitih in bogatejših deželah redno zaposlene v enotah helikopterske prve pomoči, v manj razvitih in manj bogatih, kjer je javno zdravstvo tudi sicer pastorka v primerjavi z zasebnim, pa prevoznike ponekod najamejo.

Vsaka dežela se pri tem znajde po svoje, vsaka se prilagodi svojim potrebam in zmožnostim. Če je kje kaj narobe, se to izve šele ob morebitnem večjem in odmevnejšem škandalu, podobnem tistemu, ki je zadnje dni pretresel širšo javnost ob novinarskem odkritju nesnage v eni izmed spoštovanih rimskih bolnišnic in takoj potem še v eni izmed še bolj cenjenih milanskih ustanov. Posebne policijske in financarske enote so se čez noč zapodile po hodnikih in še zlasti po kleteh bolnišnic.

V nekaterih, pravzaprav v večini bolnišnic niso odkrile nič posebej v nebo vpijočega, razen kakšne malenkosti je bilo vse v redu. Tudi pralnice so delovale in odpadke so uničevali, kakor narekujejo zakoni. Ponekod pa je zasmrdelo do neba. V Neaplju so v eno izmed bolnišnic, ki je namenjena navadnim smrtnikom brez debelih denarnic, takim, ki si ne morejo privoščiti zasebne oskrbe, srečali več podgan kot ljudi. Prav tam in tudi ponekod drugod na jugu so se v kleti bolnišnic kdo ve kdaj zatekli potepuški psi, tam dokaj spodobno živeli in se razmnoževali.

Morebitne posamezne južnjaške anomalije seveda ne pomenijo, da zdravstvo nikjer ne deluje in da tudi helikopterske službe niso vzorno urejene. Kjer za helikopterske prevoze skrbijo posebne deželne reševalske enote, so prevozi hitri, zanesljivi in varni za bolnike, potrdijo odgovorni za javno zdravstvo.

Kako zelo so ali vsaj poskušajo biti urejeni na razvitem severu, ki se v vsem lahko primerja z najbolj razvitimi deli Evrope, priča eden izmed sodnih primerov, ki se vleče že nekaj let. Ob planinski nesreči v sredogorju in v trenutku, ko deželnih helikopterjev za prvo medicinsko pomoč ni bilo na voljo, so priskočili na pomoč primerno opremljeni zasebniki, sicer usposobljeni za reševanje v gorah.

Še dandanes se po sodiščih valjajo spisi, ki iščejo dokončen odgovor na vprašanje, ali je kaj takega dovoljeno in ali ni poseg zasebnikov v javno službo celo kaznivo dejanje. Odkriti poskušajo, ali je kriv tisti, ki je zasebnika povabil k sodelovanju, ali tisti, ki je uslugo opravil, pa za svoje delo zaradi pravnih zapletov ni dobil plačila. V vsakem primeru, tako so doslej ugotavljala sodišča, za javno službo ni mogoče in tudi ni dovoljeno klicati zasebnih prevoznikov, celo v nujnih primerih ne in v trenutkih, ko je deželni helikopter zaseden z zelo nujnimi prevozi. Sever zna biti torej vsaj toliko tog, neprilagodljiv in neizprosno birokratski, kakor je jug razpuščen in nezanesljiv.

Avstrija: Helikoptersko
reševanje je neprofitna dejavnost

Matija Grah, Dunaj

Helikoptersko reševanje v Avstriji je neprofitna dejavnost. Izvaja ga društvo za letalsko reševanje Christophorus (Christophorus Luftrettungsverein), ki so ga leta 1983 ustanovile deželne organizacije avstrijskega avto moto touring kluba ÖAMTC kot splošni koristi namenjeno, neprofitno društvo. Formalna podlaga njegove ustanovitve je bil sklep avstrijskega državnega zbora iz leta 1982, s katerim je naložil vladi, da vzpostavi pogoje za helikoptersko reševanje, ki bo pokrilo celotno ozemlje Avstrije. Začetki so bili skromni. V letu 1983 je reševanje potekalo najprej z enim, nato z dvema helikopterjema. V naslednjih letih sta se v reševalno dejavnost vključila tudi policija in vojska, a sta pred nekaj leti opustila letalsko reševanje, tako da je zdaj to v celoti v domeni društva Christophorus. Danes so posadke helikopterjev društva Christophorus v stalni pripravljenosti od sončnega vzhoda do sončnega zahoda na šestnajstih vzletiščih, ki so posejana širom po Avstriji. V turističnih konicah, ko so potrebe po reševanju v gorah največje, društvo pritegne k sodelovanju tudi zasebne helikopterje.

Stroški letalskega reševanja se pokrivajo iz različnih virov. Del sredstev prispevajo zdravstvene zavarovalnice. Te preverjajo vsak primer reševanja posebej in se od primera do primera odločajo, ali bodo pokrile stroške ali ne. Če helikoptersko reševanje ni bilo upravičeno ali če je na primer ponesrečeni že na kraju nesreče mrtev, stroškov ne povrnejo. Na ta način zdravstvene zavarovalnice pokrijejo približno samo tretjino celotne mase stroškov reševanja. Približno v petini primerov (18 odstotkov) morajo stroške reševanja pokriti ponesrečeni sami. Po večini gre za ponesrečene v gorah ali pri drugih prostočasnih dejavnostih. Preostala sredstva prispevajo deloma zvezne in deželne oblasti, nato sponzorji in donatorji, 0,72 evra pa iz svojih letnih članarin za helikoptersko reševanje pripeva tudi približno 1,6 milijona članov avtomobilskega kluba ÖAMTC.

Lani je štiriindvajset, v značilno rumeni barvi avstrijskega kluba ÖAMTC pobarvanih reševalnih helikopterjev, opravilo 16.414 poletov. V povprečju je čez dan vsakih dvajset minut poletel en reševalni helikopter. Povprečni čas, ki mine od sporočila o nezgodi do prihoda helikopterja na kraj nesreče, je lani znašal 13 minut. V naslednjih 45 minutah je bil povprečni ponesrečeni predan v nadaljnjo oskrbo bolnišnici.

Hrvaška: S helikopterji
rešuje življenje vojska

Rok Kajzer, Zagreb

Samo v zadnji poletni turistični sezoni so na Hrvaškem opravili kar 111 nujnih medicinskih poletov s helikopterji, večino so jih zahtevali zdravniki z obalnega področja države. »Po zaslugi predpisanega postopka in hitre komunikacije med županijskimi centri 112 in letalskimi silami obrambnega ministrstva je bilo za večino tistih, ki so potrebovali pomoč, poskrbljeno znotraj zlate ure,« pravijo na državni upravi za zaščito in reševanje. Helikoptersko reševanje je za Hrvaško še posebej pomembno. Razmeroma veliko državno območje, veliko otokov in v poletnih mesecih na tisoče (neprevidnih) turistov. Ni naključje, da imajo helikopterske posadke največ dela prav poleti. Večino zahtev po helikopterskih prevozih so lani zahtevali zdravniki iz priobalnih županij: splitsko-dalmatinske (do 70 odstotkov vseh poletov) ter dubrovniško-neretvanske in primorsko-goranske županije (do 20 odstotkov). V manjšini so medicinski poleti v drugih županijah, denimo zagrebški.

Po besedah Tatjane Čumpek, tiskovne predstavnice državne uprave za zaščito in reševanje (DUZS), Hrvaška nima helikopterjev, ki bi bili posebej namenjeni nujni medicinski pomoči. Država pričakuje štiri helikopterje iz Rusije, ki jih bo dobila kot del povračila klirinškega dolga in ti bodo, ko bodo prispeli, preurejeni za ta namen. Nujno medicinsko pomoč zdaj opravljajo z vojaškimi helikopterji MI-8 (iz Splita, Pulja in Zagreba), takšno reševanje pa je učinkovito, pojasnjuje Čumpkova, predvsem zaradi dobrega sodelovanja med ministrstvi, predvsem obrambnim, upravo, zdravstvenimi zavodi, centrom 112 in tudi gorsko reševalno službo. Helikopterske storitve plačajo iz državnega proračuna, oziroma sredstev različnih ministrstev in zavoda za zdravstveno zavarovanje.

Poleti je v splitsko-dalmatinski županiji nekaj tednov trajal tudi pilotni projekt nujne helikopterske medicinske pomoči (HEMS), katerega predlagatelji so bili hrvaški avtoklub (HAK), gorska služba reševanja in zasebno podjetje Hiko kompanija, ki ga je podprla lokalna samouprava, dovolilo pa zdravstveno ministrstvo, ki je za nosilca projekta določilo Nujno medicinsko pomoč splitsko-dalmatinske županije. Projekt naj bi bil nov člen v dvigovanju zdravstvene zaščite državljanov in tudi turistov, saj so izkušnje zahodnoevropskih držav pokazale, da takšna oblika pomoči z »bolnišnica v zraku« zmanjšuje število primerov, ki se končajo tragično. Že nekaj minut po začetku izvajanja pilotskega projekta so iz Hvara v bolnišnico prepeljali italijansko turistko, ki je potrebovala nujno kirurško pomoč. V splitsko bolnišnico je prispela v 50 minutah.

»Bolnišnica v zraku« (eurocopter EC 45), uporabljena v pilotskem projektu (katerega izsledki sicer še niso znani), je vredna okoli 5,5 milijona evrov in je med najmodernejšimi v Evropi, saj lahko helikopter, ki ima najmodernejšo opremo, pristaja tudi na najbolj nepristopnih območjih. V helikopterju je nameščena celotna ekipa: pilot, zdravnik, medicinski tehnik, če je potrebno, pa tudi predstavnik gorske reševalne službe. Pilotni projekt so želeli izvesti tudi na širšem območju Reke in Pulja; prvi niso želeli zagotoviti denarja, drugi pa so se sklicevali na istrski ipsilon, ki da omogoča dovolj hitro cestno reševanje.

V pilotskem projektu je torej sodeloval edini helikopter na Hrvaškem, ki je v celoti opremljen za nujno medicinsko pomoč. Stroške reševanja je v celoti pokrila splitsko-dalmatinska županija. Po ocenah strokovnjakov bi Hrvaška poleg vojaških helikopterjev potrebovala vsaj še pet takšnih »bolnišnic v zraku«. Vendar pa splitski projekt ni bil prvi, saj je eden pred njim, menda zaradi prevelikih želja države –, ki je želela ustanoviti večnamensko helikoptersko službo, ki bi poleg medicinske pomoči skrbela še za požare in intervencije gorske reševalne službe – propadel. Hiko kompanija je ta trenutek tudi edina zasebna družba, ki ima dovoljenje za komercialne polete po Hrvaški. Za vodstvo podjetja je pilotni projekt, v katerem so sodelovali, načeloma nepotreben, saj v tujini tako opremljene helikopterje uporabljajo že več let.

Kljub vsemu pa bodo medicinske helikopterske prevoze vsaj še nekaj let opravljala vojska, sploh če bo od Rusije prejela helikopterje, ki bodo prirejeni za tovrstne polete. O drugačnih možnosti za zdaj nihče (več) ne govori.

Nemčija: Zgled
v svetovnem merilu

Peter Žerjavič, Berlin

Nemška ureditev zračne reševalne službe v primeru prometnih nesreč velja za zgled v svetovnem merilu. Skupno je po vsej državi 53 reševalnih helikopterskih postaj, ki ponujajo predvsem primarno službo, zdravniško pomoč na terenu, pa tudi prevoz bolnikov v bolnišnice. Skupno število helikopterskih reševalnih postaj je 53, več kot polovico (29) jih ima nemški avtoklub ADAC, devetnajst fundacija, ki so jo ustanovili starši osemletnega Björna Steigerja, ki je leta 1969 umrl v prometni nesreči, petnajst notranje ministrstvo, v mreži pa je še ena postaja nemške vojske. Samo ADAC ima za reševalne akcije na razpolago 41 helikopterjev. Tako kot številne druge stvari v Nemčiji je tudi medicinska pomoč s helikopterji urejeno na ravni dežel, financiranje, denimo, v pogodbah med deželami in zdravstvenimi zavarovalnicami. Praviloma stroške mreže in njenega vzdrževanja plačuje dežela in organizacija, ki izvaja reševanje, zdravstveno oskrbo bolnika ali ranjenca pa zavarovalnica. Tako reševanje se je začelo razvijati v šestdesetih letih, ko je naraslo število nesreč in ko drugim vrstam reševalnih služb, denimo, v odročnih krajih ni uspevalo pravočasno ukrepati.

Reševalni helikopterji so razdeljeni v več kategorij. V prvi so helikopterji za primarne reševalne akcije, opremljeni za medicinsko oskrbo v nujnih primerih. Za ljudi, ki potrebujejo intenzivno nego, so namenjeni še bolje opremljeni helikopterji. Tudi helikopter za vojaške namene lahko sodeluje v primeru velikih nesreč katastrof. Poleg tega je v kategorizaciji še skromno opremljeni helikopter, namenjen bolj ali manj le prevozu zdravnika na kraj nesreče. V zadnjo skupino pa sodijo helikopterji, ki se sicer uporabljajo za komercialne namene in ne sodijo v nujno zračno službo, a jih lahko v skrajnih primerih preuredijo za reševalne akcije. S helikopterji so od prvih začetkov ob koncu šestdesetih let opravili več kot milijon reševalnih akcij.