Akademski AO - Tadeja Soklič: Ker se Matic jezi, sem se odločila povzeti letošnje hribovske izletke. Kot že omenjeno, sva ...
... sezono otvorila z Regincem v G-G-ju (V+, 400 m). Smeri se sploh ne spomnim več, sestopa pa ne bom nikoli pozabila (glej objavo Sestop meseca).
V Tofani smo s Krejmrjm in Petro plezali Primo Spigolo (V+, 400 m), lepo.
Naslednji dan sva plezala Terzo Spigolo (V, 550 m) – v tej smeri je bila prečnica smrti; ne težka, vendar tako strašljiva, da mi je vzelo sapo, Krejmr se mi je pa smejal.
Zadnji dan sva v Chinque torri plezala Finlandio (VII-, 120 m). Dobra smer z malo slabšim abzajlom, kjer sem Krejmrja pri prusikarjenju slišala kleti kot še nikoli doslej.
Z Artačem in Tonijem smo šli preverit, če si Krobath-Metzger (V, 550 m) v Trbiško-Krniški špici res zasluži ime Miss Julijcev. Kaj pa vem, vsekakor pa ima zelo atraktiven kamin smrti v spodnjem delu smeri. Zdel se nam je težji kot je ocena, mogoče zato, ker je (vedno) moker, sluzast, mrzel. Dostop je pa kar dolg.
S Petro sva plezali varianto Kranjske poči (V, 300 m) v NŠG, kjer sva na vrhu klepeteli z legendami (Prezelj in House), a kaj, ko ju nisva prepoznali (haha bruke, raj ne povem kva sva govorile ...).
S Krejmrjem in Tonijem smo v Travniku plezali Aschenbrennerja (VI, 800 m). To smer sem si res želela splezat (ker mi je Ružo rekel, da nimam šans). No, ampak je šlo.
S Petro in Maticem smo plezali Kovinarsko v Veliki Mojstrovki (V/IV, 400 m). Prečnica ni tako strašljiva in težka za najti, kot opisujejo predniki.
Toni je mene in Petro popeljal v svet Velikega Draškega vrha in sicer v Spominsko smer Tomaža Ažmana (VI+/V-VI, 400 m). Sva rekli, da se bova (ko se še malo natrenirava) še sami podali v smer, saj nama je bila res všeč.
Z Mučičem sva šla v Planjo v Mansardo (VI/IV-V, 500 m), kjer naju je tik pred detajlom ujel dež. Dve uri sva vegetirala pod previsom, cug nižje pa sta (stoje) vedrila Petra in Matic. Sledil je 4-urni abzajl.
Z Maticem sva se podala v Triglav in sicer v Šlosarsko, kjer sva po prvem raztežaju obrnila (spet! Že predlani ista zgodba z Domčm, le da sva tokrat obračala zaradi mokre skale). Čeprav pravijo, da gre v tretje rado, mislim, da se mi ne da še enkrat. Tisti dan sva potem plezala Tržaško (V/IV+, 500 m??). Bedno, ko se smer zaključi sred stene, se razvežeš in poplezavaš sto let do vrha. Sva pa uporabila prijem »z roko v roki« (če veste kaj to pomeni).
S Petro sva pogum testirali v NŠG-ju v Smeri po zajedi (V+/IV-V, 300 m). Hvala bogu za miljon klinov, čeprav me je bilo v enem cugu kar strah, ker je blo kar krušljivo. Drgač pa dobra smer!
Potem sva šli še Sokličevo a.k.a Sekločevo (V, 400 m) v Debelo peč. Ker je skica tok čudna, sploh nisva vedle, da sva že čez detajl. Za vrat pa sta nama ves čas dihala neka štajerca, ki sta se kasneje izkazala kot koristna, saj sta nama ponudila prevoz do Krme (sestopili smo po prijazni potki na Pokljuko).
Poj sva pa rekle ma dj greva še mal frikat, pa sva šle s kolesm Bodešče ⇒Mali Lošinj. Po 300 kilometrov kolesarjenja sva poldrugo uro dostopale do plezališča na drugo stran otoka, kjer so naju smeri Franćka Kneza malo potrle, saj so ocene kar vesoljske. Ambient je pa lep, to pa.
Na zadnjo avgustovsko noč smo se babe ob spremljavi lune podale na nočni pohod Kot-Vrbanove špice-Stanič-Dolič-Prehodavci-7era jezera-planina Blato. Dolga, a lepa tura. Najboljš je blo plezat po Vrbankah k ni blo treba niti čelke k je luna tolk svetila.
Zaenkrat je to to, no ampak bom še km šla.