Slovenske novice - Boris Dolničar: »Knjiga Pozdrav z vrhov, ki govori o slovenskem planinstvu na starih razglednicah v obdobju 1893–948, je predvsem
... zbir dragocenih pričevalk časa, ko sta se v gorah rojevala, kalila, utrjevala in končno obstala ponos in samozavest slovenskega naroda,« je poudarila Elizabeta Gradnik, avtorica uvodnega besedila in kustosinja za planinstvo v Gornjesavskem muzeju Jesenice.
Planinske razglednice so bile ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja velikega pomena tudi kot sredstvo propagande v narodnem boju in pri ohranjanju in potrjevanju nacionalne identitete. Slovenske gore so bile konkreten teritorij in obenem simbolni prostor, v katerem se je odvijala bitka za prevlado med Nemci, pozneje tudi Italijani, in Slovenci. Vse slovenske planinske stavbe iz začetnega obdobja delovanja Slovenskega planinskega društva društva (SPD), ustanovljenega leta 1893, in Aljaževih gradenj so bile postavljene iz kljubovanja agresivnemu nemškemu nacionalističnemu nastopanju v naših gorah znotraj kranjske sekcije Nemško-avstrijskega planinskega društva.
Dokaz slovenske prisotnosti v gorah
V obdobju vse ostrejšega nemškega nacionalizma je bilo vsako odprtje koče, ki jo je postavil SPD s svojimi podružnicami, prava narodna demonstracija. Člane in odbornike SPD, goste in preostale udeležence odprtja so že v kraju pod goro, na kateri je stala nova koča, pričakali pokajoči možnarji in slavoloki z vznesenimi napisi, kot sta Pozdravljamo vas, planinski sini, ki delujete v slavo domovini! in Odpira prva koča se planinska, raduje vsa dolina se bohinjska! Razglednice planinskih koč so bile tako dokaz o slovenski prisotnosti v gorah, danes pa so dragocen dokument, ki nam pomaga pri raziskovanju slovenske planinske zgodovine,« navaja v najobsežnejšem knjižnem delu o slovenskem planinstvu na starih razglednicah doslej raziskovalka Elizabeta Gradnik, ki izpostavlja tudi založnike in fotografe planinskih razglednic.
Poleg SPD in njegovih podružnic so tovrstne razglednice zalagali tudi razni podjetniki, trgovci, gostilničarji in hotelirji, ki so ugotovili, da propaganda planinskih lepot koristi tudi njihovi dejavnosti. Zato so poleg slik svojih gostiln, trgovin ali hotelov na njih upodobili še naravne zanimivosti v okolici svojega kraja. Seveda pa je vsak pravi hribolazec razglednico poleg sporočila o prehojeni poti opremil še z žigom vrha ali planinske koče kot dokaz, da se ni ustavil le v gostilni.
Med poklicnimi fotografi tedanje dobe je nedvomno največ tovrstnih fotografij izdelal Fran Pavlin z Jesenic, nekaj manj še Alojz Vengar iz Radovljice in Josip Pelikan iz Celja. Precej planinskih podob, na osnovi katerih so nastale razglednice, so posneli člani amaterskega fotoodseka SPD, ki je deloval med letoma 1897 in 1911. Med njegovimi člani velja omeniti Alojzija Knafelca, Josipa Kunaverja, Bogumila Brinška in Rudolfa Badjuro. Večina med njimi je pripadala planinski druščini Dren, ki je začela delovati 1907. in se ukvarjala tudi s planinsko fotografijo. Prednjačil je Brinšek, po njegovi smrti leta 1914 pa Josip in Pavel Kunaver ter Ivan Tavčar.
Tudi člani fotoamaterskega odseka Turistovskega kluba Skala, ustanovljenega 1922., so prispevali veliko razglednic za propagando. Poleg najbolj plodnega in uspešnega Janka Ravnika so temu odseku pripadali še Janko Skerlep, Ivan Tavčar, Stane Tominšek, Dana Kuralt, Franc Krašovec, Cveto Švigelj, Josip Kozak in drugi.
Priče dogodkov, krajev, narave in ljudi
V privlačno oblikovani monografiji so razglednice vrhov, planinskih poti in koč pregledno razporejene v štiri zaokrožena poglavja: Julijske Alpe, Karavanke Karavanke,
Kamniško-Savinjske Alpe in Predalpsko hribovje. Ponatisnjene razglednice smiselno dopolnjujejo citati iz enajstih letnikov Planinskega vestnika (1895–1931). Vseh 222 barvnih in črno-belih kartončkov s sliko je za objavo odstopil znani ljubljanski zbiralec 65-letni Marko Korenčan, ki se je kot velik ljubitelj gora in hribolazništva že zgodaj, v 70. letih preteklega stoletja, odločil za ločeno zbiranje planinskih razglednic, tako da jih je zdaj v njegovi zbirki že približno 5000.
»Zanje in nasploh za krajevne sem se odločil predvsem zato, ker me je od nekdaj privlačil zemljepis. Tako sem Slovenijo prepotoval po dolgem in počez, enako sem prehodil tudi naše hribe. Bil sem med prvimi pohodniki na Slovenski planinski poti od Maribora do Ankarana, zatem sem se odpravil tudi na druge, krajše območne planinske poti. Pri tem sem poleg samih poti in vrhov posebno občudoval planinske koče kot pomemben del slovenske stavbne dediščine, kar pride še posebno do izraza prav na starih razglednicah. Med slednjimi izstopajo tiste, ki prikazujejo posamezne dogodke v gorah: odprtje koč, gruče hribolazcev na cilju ipd. Poleg razglednic sem zbral tudi zajetno zbirko planinske literature ter večino letnikov najstarejše slovenske revije Planinski vestnik, od 8. februarja 1895 naprej,« pripoveduje zanesenjak Korenčan, ki je s svojimi krajevnimi (in planinskimi) razglednicami sodeloval pri številnih knjižnih izdajah, obenem pa je ob stoletnici ustanovitve SPD 1993. v samozaložbi izdal razgledniško brošuro Oj, Triglav moj dom (slovenske planinske koče), lani pa Pozdrav s Šmarne gore.
»Vsaka razglednica sčasoma postane pomembna tudi v zgodovinskodokumentarnem pomenu kot objektivna priča o dogodkih, krajih, naravi in ljudeh v preteklosti. Na starih fotografijah pogosto ne najdemo zapisa o motivu ter času in kraju nastanka, medtem ko imajo te praviloma zapisano, kaj prikazujejo, poleg tega pa iz poštnih znamk, žigov in sporočil na njih lahko razberemo datacijo,« opozarja na njihovo dragoceno sporočilno vrednost Elizabeta Gradnik.
Boris Dolničar