Večer, 11.11.04, Narava, gore in ljudje: Planinci planinskih društev Jakoba Aljaža, Poljčan, Matice in Večera smo se zadnji oktobrski teden napotili v bosanske planine in hribovje.
NARAVA, GORE IN LJUDJE
Medčloveška solidarnost je zgled za nezadovoljne Evropejce
Bosna - mine? Da, a samo pri sosedih
"Vrnila se bom v naročje pisanih in zelenih planjav", je dejala podpredsednica Planinske zveze Slovenije ob prihodu v Slovenijo
Planinci planinskih društev Jakoba Aljaža, Poljčan, Matice in Večera smo se zadnji oktobrski teden napotili v bosanske planine in hribovje. Zjutraj iz Maribora, zvečer v Sarajevu.
Ko balkanski vlak ropota preko namišljenih mejnih črt, je kot da bi potoval v času in to nazaj. Istočasno narašča pristnost medčloveškega odnosa, potujemo v smeri tiste prave človečnosti. Če se kakemu sivolasemu potniku prikrade spomin na potovanje v njegovi mladosti, na kako delovno brigado ali služenje vojske v tek krajih, ga razumemo, ko se čudi, ali je to bilo sploh res in mogoče. Razum z ostrimi rezili reže nostalgične spomine, kot bi staremu drevesu rezali korenine. Zavestno se koncentriramo na sedanje stanje in si dopovedujemo, da ga razumeli ne bomo nikoli, o vzrokih lahko le ugibamo in se pragmatično predamo popotniškim užitkom, lepotam mogočnih gora in seveda kulinarični ponudbi, ki jo v svoji pestrosti ponuja Bosna.
Čeprav lahko planinci, ko se odločimo za planinarjenje v Bosni, obiščemo samo nekaj planinskih vrhov, začutimo, da je pestrost pokrajine takšna predvsem zaradi ljudi, ki tam živijo. V razvitem svetu ljudje naravo izkoriščajo do neprepoznavnosti, v svetu, kjer pa kapital še nima glavne besede, je ohranjanje narave nujno za preživetje.
Mine? Da, a samo pri sosedih, tu pri nas jih ni! In sosedov je mnogo, plotov v človeških glavah je mnogo, pokrajina je razdeljena kot še nikoli, industrijski giganti propadajo, tuje govoreči kupci si pustijo streči po hotelih za 100 evrov na noč. In ljudje ujeti v verske in narodnostne meje si pomagajo kot vedo in znajo živeti brez upanja na kaj boljšega. Medčloveška solidarnost, ki je lahko zgled za nezadovoljne Evropejce. Razpeti med tradicijo različnih ver in mamljivostjo zapadnih bleščic so ljudje lahke žrtve lažnih prerokov, in prav ti so Bosno potisnili v preteklost, odprli so stare rane in prizadeli nove. Mi si lahko samo želimo, da bi se ohranilo vsaj to krhko ravnotežje, da bi sosedje spet bili pravi sosedje, da bi mednarodna skupnost v Evropi našla svoj kos interesa v tej raznoliki pokrajini.
Brez dimnikov in hrupa
Ko hodimo po bosanskih planinah, se srečujemo s samimi znanimi imeni: Jahorina, Trebevič, Romanija. Pogledi se vesijo po pestri pokrajini in po oddaljenih še neosvojenih gorskih vrhovih, ki čakajo, da jih obiščemo. Za vse te mogočne planine čas nič ne pomeni, usoden je samo za bitja, ki živijo v dolinah med njimi, kjer so ljudje kot mravlje, ki po finem grušču plezajo navkreber, vendar jim vedno znova, tik pod vrhom zdrsne, da padejo nazaj, tja od koder so prišle. Ali bodo kdaj ugotovile, da je pravzaprav tam, kjer so najlepše, in da se lahko kar tam veselijo svojega življenja. Tega mravlje ne vedo, tega ne ve niti človek.
Tatjana Drozg, PD Maribor Matica:
"Ne da bi vprašala kako in kam, sem zagrabila z obema rokama priložnost, da grem v hribe, v Bosno. Nisem mislila, da bom še kdaj imela priliko, ne samo videti, temveč tudi hoditi po teh lepih krajih in gorah. Tudi hitro se da pozabiti bolj ali manj neprijetno dolgo vožnjo do Sarajeva, tri prestopanja in čakanje v Zidanem Mostu in Zagrebu. V Sarajevo smo prišli točno, vodniki so nas prijazno sprejeli in namestitev v vikendih na Jahorini je bila vzorna. Vsi so se v trudili, prav tako vodič Ljubo, ki nas je v dveh dneh popeljal na vrhove Jahorine v megli in vetru, na Trebeviču pa je že sijalo sonce. Pogled na Sarajevo je od daleč prijetnejši. Najlepši je bil vzpon na Romanijo, čeprav je vladala prava poletna vročina. V veličastnem gozdu smo se malo ohladili, da smo potem uspešnejše zagrizli ter po markirani in dobro varovani poti prišli do Novakove špilje in se čudili sposobnostim hajdukov, ki so se skrivali v takih votlinah. Dva dni je premalo za take pohode, pa vendar sem zadovoljna, da sem bila tam ter hkrati žalostna pa ob pogledu na gradnje vikendov, hotelov in hiš na Jahorini. Prijatelj Andrej pravi temu sračjemu gnezdu bogastvo idej. O smeteh in smetiščih pa raje ne bi, to ni problem samo te dežele."
Poldka Lorenci iz PD Poljčane:
"Prijetno smo bili presenečeni, saj nismo pričakovali tako lepega jesenskega vremena, prijaznih ljidi in možnosti, da smo toliko videli in prehodili. Vodič je bil prijeten in skromen, vzpon na Romanijo po južni strani pa eden najbolj zahtevnih in nevarnih vzponov." Jože Težak: "Veliko sem se mil med ljudmi, ki so upali, da jim bo lažje in boljše. Prevladujeta revščina in brezposelnost ter sovraštvo do Amerikancev. Tudi zelo velika prijaznost in gostoljubje ljudi s katerimi sem se pogovarjal ne morejo popraviti slabega vtisa glede varstva in urejenosti narave. Smilijo se mi ti ljudje, ki jim je vojna vzela skoraj vse in srečen sem da živim v Sloveniji, ki je prava Švica v primerjavi z življenjem v republiki Srbska Krajina."
Slavica Tovšak, planinska vodnica, predsednica PD Jakoba Aljaža in podpredsednica PZS, je takole razmišljala:
"Bosna, dežela mojih sanj, tudi moja pričakovanja so bila velika. To je dežela, kamor sem že kot študentka rada zahajala. Vselej so me privlačile neizmerne, redko poseljene planine, nedotaknjen planinski svet, kjer so družno živeli pastirji in njihove ovce. Z mnogimi vprašanji in tesnobo sem se vrnila v ta svet. Prvič po vojni. Že prvo srečanje, pogled skozi okno vlaka, je dal slutiti drugačnost. Pokrajina je delovala utrujeno, železniške postaje, kjer smo se ustavljali, so bile ostanek nekega davnega časa. Izprane črke imen krajev so se stapljale z ozadji naselij, kjer je vladala sivina in čudna praznina. Zenica, nekdaj sedež železarstva in mesto življenja, je dajala vtis izmučenega starca, ki čaka, da zob časa opravi svoje. Toda pogled iz Jahorine, Trebeviča in Romanije je odkrival tisto čudovito deželo, ki jo je vendar vredno obiskati. Sarajevo leži pred nami, kakor na dlani. V daljavi vidim letališko stezo in ostro zarisano mejo pokopališča. Na znameniti baščaršiji se prebuja življenje. Pokopališč pa je veliko, veliko preveč, Povsod so, na gričih in v dolini. Beli stebri se ostro ločijo od pokrajine in kričijo: ali niso bile žrtve vojne prevelike. Vodnik iz Krajine Srbske, Ljubo, nas hoče obvarovati pred spomini. Pogumno nam kaže svojo deželo, v katero ima upanje. Upanje, da bo eden izmed mnogih, ki bo nekega dne dobil službo, upanje, da bo njegova Bosna vzcvetela v blagostanju in sožitju. Tedaj se bom vrnila v naročje pisanih in zelenih planjav, med gorske pašnike in pastirje, ki bodo brezskrbno in svobodno, brez strahu pred zloveščo mino, poklepetali z menoj o svobodi, soncu in življenju, ki je skromno, a brezskrbno."
Vsak na svojih bregovih
Med obiskom v Bosni smo imeli srbsko vodenje, zato v planinske predele bošnjakov nismo šli, srbski vodič tega pač ne dela. Vseeno je ali noče ali ne sme. Tudi ko smo se dogovarjali za najem bošnjaškega avtobusa bi morali najeti še bošnjaškega vodiča. Da pa smo lahko bivali tudi v vikendu Bošnjaka je organiziral Neven Lazarević s Pal, ki gradi mostove med Srbi in Bošnjaki, vendar je pot še dolga in polna ovir. Pač pa sem na pohodu, ob vznožju južnega pobočja Trebeviča, srečala domačina Veselina Kotarevića, ki je na vprašanje kako bi lahko prišli tudi na južno, bosansko hribovje, povedal: "Greš od čobana do čobana, spiš pa zunaj. Krivdo za takšno stanje pa imajo vsi, prav vsi verski duševni voditelji, s papežem na čelu, ki so za razbitje komunizma žrtvovali narod in državo. Verjetno pa bodo zapadnjaki, ki bodo želeli naše lepe planine prišli na Balkan in to vedno bolj". Ta stavek prav gotovo drži, saj smo lahko videli, da so ostale samo tiste lepote, ki jih je naredila narava, kar je zgradil človek, se je sesulo v prah in ruševine.
Urška Šprogar
Pred vhodom v Novakovo špiljo
Trebevič, posneto pod vrhom Romanije