Planinski vestnik: Naravoslovec Balthasar Hacquet

Čeprav sem več kot enkrat splezal skoraj na vrh Triglava in prebrskal bližnjo okolico njegovo, si niti od daleč ne smem domišljati, da mi je prišla več kot tretjina tamkajšnjih redkih rastlin pred oči. O, kako često sem si zaželel ostati gori leto dni kot pastir, da bi imel priliko ob vsakem času prehoditi to s cvetjem bogato pokrajino; koliko bi pač še mogel odkriti redkih rastlin, ki mi tako nikdar ne bodo prišle pred oči.
B. Hacquet, 1780: 16–17. Prevod: V. Petkovšek, 1960: 17.

Letos mineva dvesto let od smrti Balthasarja Hacqueta, velikega naravoslovca, zdravnika, etnologa, gornika in raziskovalca Vzhodnih Alp, Dinaridov in Karpatov. Odlikovalo ga je obsežno znanje iz botanike, geologije, mineralogije in kemije. Bil je krasoslovec in eden od začetnikov narodopisja na Slovenskem. Bil je izrazit razsvetljenec svojega časa, svetovljan in kritičen mislec. Pomembno je prispeval k razvoju naravoslovja na Kranjskem v drugi polovici 18. stoletja.

Rodil se je v kraju Le Conquet v Franciji leta 1739 ali 1740. Še vedno niso zanesljivo ugotovili niti letnice oziroma datuma rojstva niti njegovega porekla. Umrl je na Dunaju 10. januarja 1815. Medicino je študiral v Parizu. Kot vojaški kirurg je v sedemletni vojni (1756–1763) služil najprej v francoski, nato pa v avstrijski vojski. Konec leta 1766 je prišel v Idrijo kot rudniški zdravnik. Nasledil je Ioannesa Antoniusa Scopolija. V svoji avtobiografiji je leta 1812 zapisal: "Kranjsko sem si izbral zaradi naravoslovja in zaradi slovečega rudnika živega srebra. Izbral sem si jo tudi zato, ker sem vedel, da tam živi sloveči Scopoli."

Prihod na Kranjsko

V Idriji se je ukvarjal z zdravstveno problematiko rudarjev. Hitro se je naučil tudi slovenskega jezika. Ves prosti čas je porabil za vsestransko raziskovanje kranjske dežele in njene soseščine. Že v letu 1767 je delal naravoslovne ekskurzije po bližnjem gorovju, leta 1768 je prvič prehodil gorenjske Alpe, leta 1770 je bil v tedanjem avstrijskem Primorju in v Dalmaciji, leta 1771 na Koroškem in Zgornjem Štajerskem, leta 1772 na Dolenjskem.
Leta 1773 je zapustil Idrijo in odšel v Ljubljano, kjer je bil do leta 1787 profesor anatomije, fiziologije, kirurgije in porodništva na liceju oziroma na Mediko-kirurškem liceju in babiški šoli. V tem času je zbral obširne naravoslovne zbirke, ki so bile shranjene v tako imenovanem "anatomskem gledališču".
Tudi v ljubljanskem obdobju je veliko časa namenil raziskovalnim ekskurzijam. Leta 1774 je bil na Notranjskem in v Istri in leta 1776 spet v Istri. Leta 1777 je bil na Nanosu, na Golaku, Čavnu, v dolini Soče, v Cerknem, na Poreznu, v Bohinju, Dolini Triglavskih jezer, na Malem Triglavu, na Gorjušah in Bledu, Ljubelju, v Kamniku, na Limbarski gori, v Zasavju, na Gorjancih, na Učki, v Istri, Trstu, Devinu, na Javorniku, Postojni, Cerknici, Ložu, Ribnici, na Mokrcu ... Leta 1778 je bil v Julijskih Alpah, na Zgornjem Koroškem, Tirolskem in Salzburškem, na Dolenjskem in na Gorjancih, leta 1779 na Triglavu, leta 1780 v Benečiji in na Hrvaškem, leta 1781 na Koroškem in v Furlaniji, na Tirolskem, Bavarskem in Salzburškem, leta 1782 na Hrvaškem in drugič na Triglavu, leta 1783 v Liki, Krbavi in obmejni Bosni. Kar težko si predstavljamo, koliko je prehodil!

Leta 1787 je zapustil Kranjsko in se preselil v Lvov (Lviv), tedanjo Galicijo (zdaj v Ukrajini), kjer je predaval naravoslovje. Leta 1805 je odšel v Krakov, leta 1810 se je upokojil in odšel na Dunaj, kjer je leta 1815 umrl.

Hacquetovo obsežno delo

Njegovo najpomembnejše delo je Oryctographia Carniolica oder Physikalische Erdbeschreibung des Herzogthums Krain, Istrien und zum Theil der benachbarten Länder v štirih knjigah, ki so izšle v letih 1778, 1781, 1784, 1789. Oriktografija je napisana v nemškem jeziku, posvetilo pa v slovenščini. V njej opisuje neživo naravo naših krajev in uporablja tudi njihova slovenska imena. Prva knjiga je posvečena opisom kamnin, rud in rudnikov na Kranjskem. V tem delu je na začetku objavljena prva znana risba Triglava, ki je bila narejena po osnutku kartografa F. K. Barage iz leta 1776. Druga knjiga opisuje Gorenjsko in njene rudnike. Podrobno je pisal o idrijskem živosrebrnem rudniku. V tretji knjigi piše o Triglavu in drugih slovenskih gorstvih, o Slovanih kot največjem ljudstvu na svetu in o Slovencih, narodu, ki je premalo cenjen, ter o slovenščini, ki je prav tako premalo uveljavljena. Četrta knjiga se ukvarja s sosednjimi deželami, predvsem s Hrvaško.
V nedokončanem delu Abbildung und Beschreibung der südwest- und östlichen Wenden, Illyren und Slaven (1801–1808) je z narodopisnega stališča predstavil Venete (Slovence), Ilire (Hrvate) in Slovane (slavonske Hrvate in Srbe). Zbiral je podatke o načinu življenja, telesnih znakih in jezikovnih posebnostih naših ljudi.

Odkrivanje novih rastlin

Leta 1780 je v delu Mineraloško-botanično razvedrilno popotovanje od Triglava na Kranjskem do Glocknerja na Tirolskem (Mineralogisch - botanische Lustreise von dem Berg Terglou in Krain zu dem Berg Glockner in Tyrol, im Jahr 1779) zapisal, da je na pobočjih Triglava odkril nove rastline: "Zakaj našel sem rastline, ki jih ni bil opazil ne Scopoli ne kdo drugi in ki jih bom o priličnem času objavil."
Leta 1784 je objavil drugo spremenjeno in razširjeno izdajo z naslovom Mineralogisch - botanische Lustreise von dem Berg Terglou in Krain zu dem Berg Glockner in Tyrol, im Jahr 1779 und 81.
Svoja potovanja v letih 1781 in 1783 je opisal leta 1785 v delu Fizikalno-politično popotovanje od Dinaridov do Julijskih, Karnijskih, Retijskih in Noriških Alp (Physikalisch - politische Reise aus den Dinarischen durch die Julischen, Carnischen, Rhätischen in die Norischen Alpen im Jahre 1781 und 1783 unternommen).
Planinci uvrščamo Hacqueta med pionirje slovenskega alpinizma. Mira Marko Debelak Deržaj ga imenuje "slavni botanik in alpinski pionir". Leta 1776 je bil na Velem polju, leto za tem se je poskušal povzpeti na Triglav. Prvi vzpon na Triglav mu je uspel 8. avgusta 1779. Prvi je izmeril njegovo višino. Takrat je tudi obhodil triglavsko pogorje. Iz Radovne je šel v Mojstrano, Kranjsko Goro, na Vršič, v Trento in v Bovec. Drugič se je povzpel na Triglav 23. julija 1782.
Wester je leta 1931 v Planinskem vestniku v prispevku Hacquetova navodila za gorolazce povzel njegova priporočila za raziskovalce in obiskovalce gora. Nekatera so aktualna še zdaj!
Raziskovanje rastlinstva je bilo le manjši del Hacquetovega delovanja na Kranjskem in je ostalo v senci njegovega veliko bolj znanega predhodnika Scopolija.
V letih, ki jih je preživel pri nas, je nabiral rastline za herbarijsko zbirko. Njegov herbarij iz tega obdobja hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Herbarijske pole so na žalost opremljene samo z latinskim imenom vrste, manjkajo pa vsi podatki o nahajališčih in o datumu nabiranja. V herbariju je 2594 vrst.

Prispevek botaniki

Na Dunaju je leta 1782 izšlo Hacquetovo botanično najpomembnejše delo z naslovom Kranjske alpske rastline Plantae alpinae Carniolicae. V njem je opisal 12 rastlin, ki rastejo v kranjskih Alpah in v Istri in ki so bile po njegovem mnenju nove, še neopisane vrste. Imenoval jih je po krajih, po nahajališčih in jih narisal. Herbarijski primerki nekaterih pa so se ohranili v zbirki, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije.
V tem delu je opisal tudi štiri "triglavske cvetke", kakor jih je imenoval botanik Tone Wraber. Nova, še neopisana vrsta je bila triglavski svišč (Gentiana terglouensis). Našel jo je na pobočjih Triglava in v bohinjskih Alpah. V Sloveniji ga najdemo v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah ter v Karavankah.
Na grušču pod Ledinami, kjer danes stoji planinska koča Planika, je nabral rastlino, podobno regratu, jo uvrstil v rod otavčičev in jo poimenoval triglavski otavčič (Leontodon terglouensis). Kasneje so ugotovili, da gre za enega od dimkov, obdržali pa so prvič zapisano vrstno ime. Zdaj veljavno latinsko ime triglavskega dimka je Crepis terglouensis. Pri nas raste samo v Julijskih Alpah na Triglavu in v njegovi okolici (Križ, Oltar, Stenar, Dovški križ, Begunjski vrh), pred nekaj leti pa je bilo odkrito novo nahajališče na Prestreljeniku v Kaninski skupini.
Triglavsko neboglasnico (Eritrichium nanum) je Hacquet opisal kot triglavsko spominčico (Myosotis terglouensis), vendar ni šlo za novo vrsto, ampak za že opisano neboglasnico (Eritrichium nanum), ki pa je v slovenskem poimenovanju obdržala pridevek triglavski. V Sloveniji je najbolj pogosta v Julijskih Alpah, najdemo pa jo tudi v Karavankah in Kamniško-Savinjskih Alpah.
Na pobočjih Triglava je našel tudi petoprstnik, za katerega je menil, da je nova vrsta. Imenoval ga je triglavski petoprstnik (Potentilla terglouensis), vendar ni šlo za novo odkrito vrsto, ampak za že znani bleščeči petoprstnik (Potentilla nitida). V latinskem imenu tako zaradi imenoslovnih pravil ni obdržala Hacquetovega imena, mi pa smo še vedno ohranili pridevnik triglavski in postala je naša triglavska roža, ki nas spominja na drobne kapljice krvi Zlatoroga. Pri nas je pogosta zlasti v Julijskih Alpah, v Kamniško-Savinjskih Alpah raste le na Grintavcu in na Storžiču, v Karavankah pa na Kepi in na Vrtači. Najdemo jo tudi na Ratitovcu.

Kugyjevo neskončno iskanje Scabiose

V gorah nad Trento in na pobočjih Triglava je našel neznano vrsto grintavca. Nabral ga je za herbarij, na listek je napisal ime triglavski grintavec (Scabiosa terglouens). V objavljenem opisu pa ga je imenoval trentarski grintavec (Scabiosa trenta). Kasneje so mnogi botaniki zaman iskali Scabioso trento. Hacquetova risba je mladega Juliusa Kugyja napotila na pravljično potovanje v Julijce. Iskal je skrivnostno cvetlico, ni je našel, našel pa je kraljestvo Zlatoroga. Uganko je razrešil avstrijski botanik Anton Kerner, ki si je ogledal Hacquetov primerek trentarskega grintavca, ki je bil shranjen v tedanjem Kranjskem deželnem muzeju v Ljubljani. Ugotovil je, da je Hacquet našel že znano bledo obloglavko (Cephalaria leucantha). V Sloveniji jo lahko vidimo v Istri v okolici Socerba, Hrastovelj, Podpeči, Movraža in Sočerge ter v okolici Ajdovščine. Scabiosa trenta je postala eden Kugyjevih najlepših pesniških simbolov, simbol nedosegljivega, iskanega, lepega, mladega. Postala je ena od slovenskih znamenitih rastlin, o kateri so napisali mnogo strokovnih, poljudnih in pesniških člankov.
Z Golakov je opisal golaško jelenko (Athamantha golaka). Kasneje so jo uvrstili v monotipski rod Grafia in ohranili Hacquetov vrstni pridevek. Zdaj veljavno ime je kranjska selivka (Grafia golaka). V Sloveniji raste na kamnitih travnikih in med grmovjem v montanskem pasu v Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alpah, v Polhograjskem in Cerkljanskem hribovju, na Šmarni gori, na Notranjskem, Kočevskem in v Trnovskem gozdu.

Rastline imenovane po Hacquetu

Hacquet je bil verjetno prvi, ki je opazil vpliv različne geološke podlage na razširjenost rastlin. Do teh trditev je prišel s primerjavo rastlinstva v Julijskih Alpah in Visokih Turah. V Zborniku Družbe za kmetijstvo in koristne umetnosti iz Ljubljane v letih 1776–1779 je objavil štiri razprave z veterinarsko vsebino. Botanično najzanimivejša je razprava o zastrupitvah pri govedu iz leta 1779 (Beobachtungen, und Heilungsmethoden einzelner Hornvierkrankheiten, welche durch Gifte aus den drey Naturreichen verursachet werden). Hacquet piše o zastrupitvah goveda z rastlinskimi in živalskimi strupi ter minerali. V tem prispevku se zrcali njegovo botanično in mineraloško znanje. Opisal oziroma omenil je okrog 20 strupenih rastlin. Poleg latinskih in nemških imen je navedel tudi slovenske izraze ter rastline bolj ali manj natančno opisal.
Po Hacquetu se imenuje rod tevje (Hacquetia). Rastlina je bila znana že italijanskemu zdravniku in naravoslovcu P. A. Mattioliju, ki je v 16. stoletju dobro desetletje živel in delal v Gorici. Scopoli pa jo je leta 1772 uvrstil v rod zalih kobulčkov (Astrantia) in zapisal, da raste v okolici Idrije in Gorice. Kasneje je dobila ime po Hacquetu. Tevje (Hacquetia epipactis) raste po gozdovih skoraj po vsej Sloveniji. Stara, skoraj že pozabljena slovenska imena za tevje so rumenkulja, zlatorumena zvezdocvetka ali zvezdnica.
Lahko bi rekli, da je nekoliko po pomoti po Hacquetu dobila ime novo odkrita vrsta iz rodu ušivcev (Pedicularis), ki jo je botanik in lekarnar Žiga Graf leta 1833 našel na Črni prsti v Julijskih Alpah in jo naslednje leto opisal in poimenoval Hacquetov ušivec (Pedicularis hacquetii). Hacquet je namreč že leta 1784 pisal o ušivcu, ki ga je videl na Javorniku nad Cerkniškim jezerom. Ker je Graf poznal ta prispevek, je bil prepričan, da je na Črni prsti našel rastlino, o kateri je pisal Hacquet in jo je zato imenoval po njem. Kasneje se je izkazalo, da na Javorniku raste bosanski ušivec (Pedicularis hoermanniana). Najtrajnejši spomeniki naravoslovcem so poimenovanja rastlin po njih. Spominjamo pa se jih tudi na drugačne načine.

Spomin na zaslužnega botanika in planinca

Mira Marko Debelak Deržaj je leta 1947 zapisala, da bi velikemu planincu in naravoslovcu "lahko v kaki gorski dolini postavili okusen, skromen spomenik". Ob 200. obletnici prvega vzpona na Triglav so 20. avgusta 1978 nad Vodnikovo kočo na Velem polju odkrili spominsko ploščo Balthasarju Hacquetu – znanstveniku in planincu, ki je med prvimi stopil na vrh Triglava in svoj vzpon tudi znanstveno popisal. Komisija za varstvo narave in Gorsko stražo pri Planinski zvezi Slovenije je ob plošči uredila skromen botanični muzej v naravi, ki ga je poimenovala Vrtec Balthasarja Hacqueta. Leta 2003 je vrtec delno prenovilo Društvo Jarina iz Bohinja in poskrbelo za nove označevalne tablice in prevzelo skrb za vrt.
V Ljubljani so mu v letu 1987 odkrili spominsko ploščo na pročelju hiše (Gornji trg 4), kjer je stala hiša, v kateri je imel svoje "anatomsko gledališče". V Ljubljani ima Hacquet tudi svojo ulico, v Idriji pa spominsko ploščo, ki so jo odkrili 24. avguasta 1990. Biološki inštitut ZRC SAZU pa od leta 2002 izdaja revijo Hacquetia.
Leta 2003 je bil v Idriji mednarodni simpozij o njegovem življenju in delu. Leta 2015 je Slovenska matica ob 200. letnici njegove smrti organizirala predavanja o njegovem življenju in delu. Pošta Slovenije pa je izdala znamko z njegovo podobo v seriji Znamenite osebnosti.

Kadar hodimo skozi pomladno prebujajoče se bukovje, se spomnimo, da z razcvetajočim se tevjem vsako leto znova oživlja tudi spomin na neutrudnega naravoslovca Hacqueta. T. Wraber, 1969: 274.

Viri in literatura:
Herbarij Balthasarja Hacqueta. Prirodoslovni muzej Slovenije.
Pintar, I., 1926: Hacquet Baltazar. Slovenski biografski leksikon 1(2): 284–287.
Petkovšek, V., 1960: Začetki botanične vede pri Slovencih. Zbornik ob 150-letnici botaničnega vrta v Ljubljani. Str. 17–18.
Praprotnik, N., 2015: Balthasar Hacquet (1739 ali 1740–1815) in njegovo botanično delovanje na ozemlju Slovenije. Botaniki, njihovo delo in herbarijske zbirke praprotnic in semenk v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Scopolia 83/84: 60–82.
Voss, W., 1884: Versuch einer Geschichte der Botanik in Krain (1754 bis 1883). Jahresbericht der Staats-Ober-Realschule in Laibach für das Schuljahr 1884.
Wester, J., 1931: Hacquetova navodila za gorolazce. Planinski vestnik: 59–62, 84–87.
Wester, J., 1954: Baltazar Hacquet. Prvi raziskovalec naših Alp. Naši veliki planinci 2. Planinska zveza Slovenije.
Wraber, T., 1969: Iz zgodovine o botaničnih raziskovanjih v Julijskih Alpah in Karavankah. Jeklo in ljudje 2: 272–274.
Wraber, T., 2008 b: Redakcijsko poročilo in komentar. V: Voss, W.: Zgodovina botanike na Kranjskem. (Znanstvenokritična izdaja). Versuch einer Geschichte der Botanik in Krain (1754 bis 1883). Poskus zgodovine botanike na Kranjskem (1754 do 1883).

Dr. Nada Praprotnik