Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...
Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Boris Štupar 797 0

Božič v Tibetski pusti

Sven Hedin: Jutro 24. decembra je napočilo z bleščečim solncem in krasnim vremenom brez vetra; karavana je v trdo zamrznjenem snegu korakala počasi proti vrhovom Dapsanga,

medtem ko sva jaz in Kutus, moj spremljevalec, udobno jezdila za njo. Abdulu Kerimu, mojemu vodniku, sem namreč naročil, naj me počaka na vrhu. Ko sem pregledall instrumente in zabeležil višinske podatke — nahajali smo se 5428 m visoko — sem se ozrl okoli. Samo nepregledna množica zasneženih gor je bleščala v solnčnih žarkih vsenaokrog.
»Zapustimo cesto in jahajmo proti vzhodu!« sem dejal. »Sledite mojim stopinjam, sam bom jahal naprej!« Možje so napravili začudene obraze; želeli so, da bi kaj kmalu prišli v obljubljeno deželo Hotan, v deželo cvetočih vrtov in vinogradov, namesto tega sem jim
pa označil smer proti Čangtangu, kjer je ležalo v pusti, z granitnimi skalami posejani dolini na metre snega. Toda rekli niso nič, temveč le nemo in potrpežljivo sledili mojim
stopinjam. Ni mi bilo lahko igrati vodnika, kajti zemlja je ležala pod visoko snežno odejo. Kutusu sem pokazal smer, moral je korakati peš pred mojim konjem in ugotavljati globino snega. Pokrajina sama je bila še precej ravna, toda v zemeljskih vdolbinah je ležalo najmanj 1—2 m snega. Snežena odeja, ki je bila mestoma tako močna, da je držala konja z jezdecem vred, je bila pa na drugih mestih zelo varljiva. In res, na enem mestu je nenadoma počila; vrglo me je iz sedla, konj je skakljal okoli mene kakor delfin nad morsko gladino in je skoraj utonil v drobnem, suhem snegu. Morali smo torej karavano obrniti in drugje poskusiti srečo preko razpoke.
Lobsang, moj dolgoletni drug, ki je bil na vseh pohodih vedno skrajno pazljiv, če smo se nahajali v nevarnem položaju, je poiskal boljši prehod. Na vsak način smo morali preko razpoke, ki nam je onemogočala nadaljno potovanje; možje so moralli torej najprej shoditi stezo v sneg, da so lahko po njej posamič vodili konje. Ti so se temu načinu še nekam brž prilagodili, le z mulami smo imeli velik križ; venomer so izpodrsavale in padale ter tako zavlačevale prehod. Jaz sam sem šel peš; utrujen sem bil in kožuh mi je postajal težek kakor svinec. Toda po večurnem, napornem delu smo le dosegli nasprotno strart razpoke, kjer ni bilo toliko snega in kjer smo hitro prišli naprej.
Ustavili smo se k počitku. In ko smo opravili dnevno delo in použili skromno večerj, sem se domislil današnjega božičnega večera. Razstavil sem slike svojih roditeljev, bratov in sester v ravni vrsti na zabojček in sem prižgal pred nje dvoje svečic, kakor sem to že naredil marsikateri sveti večer v Aziji. Ob pol devetih je pokukal mesec v vsej svoji krasoti iznad pogorja v severovzhodni smeri in temperatura je padla že na — 28° C. Tudi v šotoru nisem mogel doseči višje temperature od 10° pod ničlo. Moji roki sta bili tako otrpli, da nisem mogel niti knjige držati v njih; zato sem kar legel v posteljo. To je bilo tudi najboljše, kar sem mogel storiti — zaspal sem in pozabil na božični večer z vsemi njegovimi dragimi spomini, in na svoje domotožje ...
Toda temperatura se je ponoči znižala na - 28° C! En konj je obležal zmrznjen na svojem mestu v vrsti, drugi so pa stali kakor kipi s povešenimi glavami in z velikimi ledenimi svečami ob gobcu. — Tudi na sveti dan smo imeli lepo vreme. Gazili smo debeli sneg v severovzhodni smeri.
Naslednjega dne (Sv. Štefan) smo se že zgodaj napotili naprej; sam sem jezdil na čelu. Vse nas je mučil glavobol, kajti višina je bila še vedno ogromna — 5378 m. Ko smo jahali tako kaka 2 km, so se pokazali na obronkih severnih gora široki zeleni pasovi. Ta travica je bila lepo božično darilce za nas, ki smo že toliko časa giledali samo enolično, pusto belo planoto. Postavili smo si šotore. Živali so zdirjale še otovorjenc na zeleno preprogo. In kako hlastno so trgale travo. Veselje jih je bilo opazovati. Nekdo je zaplesal komičen ples med šotori in vsi smo billi razigrane volje. Tako sem preživel božične praznike!

Sven Hedin
 

Božič v Tibetski pusti
Avtor: Sven Hedin
Zvonček
1930, letnik 32, številka 4

 

Sven Anders Hedin
*19. februar 1865 – † 26. novembra 1952
Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
Na današnji dan novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

Prejšnja objava Alpinistična šola
Naslednja objava Pozimi v severni steni Dedca
  • Število objav: 46167

Novosti