Franci Savenc 10.08.2008 07:28 1412 0

Branik pred mrzlimi vetrovi

Nedeljski dnevnik – Janez Mihovec: Kočo na Grohatu je odnesel plaz, vemdar so postavili novo

Skrajni vzhodni del Kamniško Savinjskih Alp obvladujejo tri gore: Olševa, Peca in Raduha. Vse tri imajo obliko gorskih hrbtov in so od preostalega gorovja ločene z globoko dolino Savinje. Omenjene gore so naravni branik pred mrzlimi severnimi vetrovi, zato se je za njimi oblikovalo milejše podnebje. Takšne okoliščine so pripomogle, da je v srednjem veku na tem področju zrasla vrsta kmetij, ki sodijo med najvišje v Sloveniji. Naši predniki so se v teh samotnih in z obsežnimi gozdovi poraslih pobočjih naselili s severne, koroške strani. Zgornja Savinjska dolina je bila namreč še konec devetnajstega stoletja praktično prometno izolirana, saj po njej ni vodila nobena cesta. Tako so se Ijudje v ta svet naselili preko naravnih prehodov med Olševo in Raduho, torej preko Zgornjega in Spodnjega Slemena.

Spodnje Sleme je še dandanes tišti najugodnejši prehod, če želimo obiskati kočo na Grohatu, ki leži pod mogočno severno steno Raduhe. Poleg te poti obstaja le še markirana planinska pot iz Solčave, kjer pa je potrebno samo do koče premagati skoraj tisoč metrov višinske razlike.

S Spodnjega Slemena nas makadamska cesta po dveh kilometrih popelje do Bukovnika, ki velja s svojimi več kot 1300 metri nadmorske višine za najvišjo slovensko kmetijo. Gručasta skupina zgradb leži na izredno razglednem kraju, od koder so kot na dlani videti Kamniško-Savinjske Alpe. S te prijazne turistične kmetije nas pot po nekaj več kot pol ure hoda popelje do koče na Grohatu. Pot je markirana, do koče pripelje tuđi cesta, ki pa se pri koči slepo konča. Koča ima bogato zgodovino, čeprav je ta novejša. Še pred nekaj desetletji je stala nekoliko bolj proti jugu, veliko bolj pod severnim ostenjem Raduhe. Predhodnico sedanje koče so ves čas ogrožali snežni plazovi, ki so jo nekajkrat resno poškodovali. Leta 1986 se je vzimi, ki je bila prav posebej bogata s snežnimi padavinami, zgodilo neizogibno. Velik snežni plaz je zdrsel z Raduhe točno v kočo in jo nepopravljivo poškodoval. Po nekaj letih mirovanja so nekoliko nižje na bolj varnem kraju postavili novo kočo, jo slovesno odprli leta 1991, velja pa za eno od najnovejših pri nas. Tik pred kočo se začne gorska planina, ki je prekrita z gorskim cvetjem, na njej pa je postavljenih še več drugih zgradb. Splošen vtis je, kot bi šlo za manjše gorsko naselje.

Pogled najbolj privleče mogočno severno ostenje Raduhe. Gora se v mogočnem hrbtu vleče od jugovzhoda proti severovzhodu in tako na severni strani tvori skoraj 400 metrov visoko steno. Takšna stena sama po sebi kliče, da se povzpnemo čežnjo na vrh Raduhe. Na srečo je stena v osrednjem delu presekana z ozkim sedlom Durce na višini 1910 metrov. Od koče na Grohatu potrebujemo do sedla uro in pol zmerne in mestoma kljub vsemu zahtevne hoje. Od tu je do vrha gore le še pol ure hoda. Z Raduhe na višini 2062 metrov se nam odpre izjemen razgled.

Najprej so to položna, prijazna južna pobočja Raduhe. Globoko pod nami se vidi Solčava in ena najlepših dolin - Robanov kot. Nad njima se divje vzpnejo Kamniško-Savinjske Alpe in nudijo enega najlepših pogledov.

Vzpon preko Bukovnika na kočo na Grohatu in sam vrh Raduhe je prava poezija. Le redkokdaj imamo priliko uživati v tako lepih krajih na sorazmerno lahek način, kot nam ga ponuja ta pot. Vredna je torej našega truda.

Janez Mihovec

10.08.2008