Janez Pikon: Pokljuško brezpotje skriva nenavadno razgledni in izpostavljeni vrh Bratovlja peč s prepadno steno ob Mejni vrh in globel Gabrje v Radovno. 
Pohodniki Društva upokojencev iz Bohinjske Bistrice se tokrat odločimo raziskovati pokljuško brezpotje in razgledni gozdni vrh Bratovlja peč (1498 m) vzhodno ob planini Klek. Večkrat sam in tudi s skupino obiščemo skrite kotičke na prostrani Pokljuki. Na Mrzlem studencu nas pot vodi vzhodno ob predelu Krakov in planino Kranjska dolina, mimo gozdne globeli in makadamski cesti z številnimi odcepi vse do planine Meja dolina z značilnim rastlinjem planinskih travnikov. Prečimo gozdno cesto in se vzpnemo strmo navkreber po predelu Strmec do višje ceste v smeri severovzhodno do vzhodnega odcepa ob Mejnem vrhu, kjer po naključju opazimo večje in odprto brezno.
Nadaljujemo z lahko in prijetno hojo po dokaj razglednem predelu pod Mejnim vrhom, kjer se bližamo že bolj izpostavljenem pobočju. Dosežemo in opazimo izpostavljeno steno, ki visoko izstopa nad krošnjami, kjer nas stezica vodi v razgledni gozdiček in že smo na robu prepadnega ostenja. Izpostavljena in visoka stena Bratovlja peč nam ponudi nenavadni pogled v Radovno, na Mežaklo in daleč po Gorenjski. Dokaj veliko travniško teme nam dopušča prijetno počutje na prepadni steni s pogledom globoko v Radovno, vzhodno na Pokljuki. Vremenske razmere nam dopuščajo daljše posedanje na Bratovlji peči, katere ime nenavadno odzvanja, zato se sprašujemo po izročilu in nastanku, ki ga je razgledni vrh dobil v davni preteklosti. Zaključimo s prijetnim posedanjem in razmišljanjem, ter se kasneje po gozdnih poteh vrnemo ob globeli Medvedova konta do izhodišča ob planini Kranjska dolina na Mrzli studenec in domov.
Lenka svoji mali in radovedni sorodnici Tički iz Trsta, ki je na počitnicah na Dolgem brdu ob Zgornjih Gorjah v dolini Radovne, pripoveduje nenavadno zgodbo o Bratovlji peči: »Ta pečina je na Mežakli, to je pogorje, ki se dviga nad Jesenicami. Od tukaj pa kmalu prideš gori. Tam so lepe planine veliki smrekovi gozdovi. Bratovlja peč je dobila ime po dveh bratih, ki sta tam na planini pasla ovce in koze. Z ovnom sta se včasih igrala in se z njim ruvala in trkala. Bila sta pogumna, da celo predrzna, kot so vsi taki fantini. Sedela sta rada na robu strme pečine in veselo žvižgala in prepevala, čeprav jima je stari pastir, stric Tomaž, večkrat rekel: »Nikar tako, vaju bo pobrala globina!« Brata sta se veselo smejala in ga nista ubogala.
Pa se je zgodilo, da sta spet enkrat sedela na robu pečine in bingljala z nogami v prepad. Sonce je grelo in v popoldanski soparici je eden od njiju zadremal in zakinkal z glavo. Jarec, ki je mislil, da se deček misli z njim igrati po stari navadi, se je zaletel vanj in dremajoči deček je izgubil ravnotežje. Bratec mu je hotel pomagati, zgrabil ga je, a bilo je prepozno. Deček je potegnil s seboj še bratca, ki se ga je oklenil. Tako sta skupaj strmoglavila v prepad. Od tedaj so imenovali to strmo steno Bratovlja peč po nesrečnih bratih.« Tako konča Lenka svojo zgodbo, Tička pa z velikimi očmi strmi.
Vir: piše Ksenija Prunk - zgodba »Lenka pripoveduje«
Janez Pikon