Večer, Vrt, narava, gore - Sanja Verovnik: Za označevanje planinskih poti vsako leto poskrbijo markacisti.
Za markaciste lahko trdimo, da njihovo delo poteka v zakulisju planinskih dogajanj. Nanje se po navadi spomnimo šele takrat, ko se usmerimo po napačni poti. Markacije so zelo dobrodošle, ko se bliža mrak ali nas v planinah preseneti nevihta. Belo obarvan krog, obdan z rdečim kolobarjem, je že prenekateremu popotniku pokazal pravo pot do smernih tabel, ki nas obveščajo o tem, koliko je do cilja, h kateremu smo namenjeni.
V Sloveniji je po besedah Toneta Tomšeta, dolgoletnega markacista in načelnika Komisije za planinske poti PZS, približno 813 šolanih markacistov. Ti poleg markiranja in postavljanja usmerjevalnih tabel skrbijo tudi za redno čiščenje in vzdrževanje poti. "Režemo in odstranjujemo ruševje in vejevje, ki sega na pot. S tem ohranjamo prvotno traso, saj se drugače pohodniki izogibajo vejevju in hodijo zunaj začrtane poti, s čimer širijo uradno pot. Prav tako utrjujemo poti, kjer je to potrebno, predvsem na ilovnatih podlagah, sicer lahko pride do zdrsov in s tem do poškodb. Postavljamo lesene varovalne naprave, na primer stopnice, brvi, branike in lesene ograje, ki so potrebne predvsem z vidika varnosti kot tudi ekološkega varovanja poti. Prav tako je naloga markacistov ureditev odvodnjavanj. S tem preprečimo, da se meteorne vode razlivajo po poteh in jih poškodujejo. Vzdrževanje zahtevajo tudi kovinske varovalne naprave (klini in žične vrvi) na visokogorskih poteh. In žal med naše naloge sodi tudi sanacija bližnjic, ki jih ustvarjajo planinci, za katere je pomemben le čas za čim hitrejši vzpon in spust."
Več kot tisoč petsto označenih poti
Markacist lahko postaneš, če kot član planinskega društva opraviš tečaj. "Izvaja se po programu, ki ga je pripravila komisija za planinske poti in ga je potrdil strokovni svet za šport pri ministrstvu za šolstvo in šport. Tečaj traja dva vikenda. Po uspešno opravljenem tečaju dobi tečajnik naziv markacist pripravnik. Po dveh letih pripravniške dobe pa prejme izkaznico in značko ter naziv markacist Planinske zveze Slovenije." Na vprašanje, koliko planinskih poti je v Sloveniji označenih z markacijami, Tomše odgovori: "Po evidenci planinskih poti, ki jo vodi komisija za planinske poti, je na seznamu 1520 poti v dolžini 8240 kilometrov. Glede na to, da v zadnjem obdobju opravljamo meritve poti z GPS-aparati in logerji, se dolžina poti stalno spreminja. Po naših podatkih in predvidevanjih, ki jih imamo trenutno na voljo, bo ob koncu leta dolžina poti znašala približno 9000 kilometrov."
Velikost skupine, ki označuje planinske poti, je odvisna od predvidenih del na posamezni poti. "Če gre za obnovo markacij, to delo opravita eden ali dva markacista. Pri ureditvi trase poti sodeluje večja skupina markacistov. Pri obnovah zavarovanih poti pa ekipa ponavadi šteje šest markacistov." Tomše pravi, da bi morali markacisti praviloma vsako leto pregledati vse poti, ki jih imajo v skrbništvu, in pripraviti popis potrebnih del na njih. "Žal pa to vedno ni mogoče, saj to dejavnost opravljajo markacisti prostovoljno, torej v svojem prostem času. Zato markacisti obnavljajo predvsem markacije, ki so zaradi obledelosti slabo vidne. Večkrat je treba del poti prestaviti zaradi potreb lastnikov, preko katerih zemljišč potekajo planinske poti, in ta del na novo označiti. Tudi zaradi večjih sečenj v gozdovih je treba poti na novo označiti. "Označevanje planinskih poti predpisujeta zakon o planinskih poteh, ki je bil sprejet leta 2007, in seveda Učbenik za markaciste, ki je nastal na podlagi stoletne izkušnje označevanja poti. Vsa pravila in navodila markacisti dobijo na tečaju za markaciste. Ker je želja, da bi bile planinske poti v Sloveniji čim bolj enotno označene, ta pravila dobivajo vse večjo veljavo."
Markacije po navadi nameščajo spomladi. Oznaka mora biti vidna že od daleč, zato je treba odstraniti moteče veje. Markacija naj bi v premeru merila okoli deset centimetrov. Belo obarvani krog po navadi nariše vodja odprave. Ko je bela markacija dokončana, jo dopolnijo še z rdečo barvo. Če je markacija na križišču, jo markacisti dopolnijo še z belo puščico, ki kaže pravo smer. Da slučajno kdo ne zaide na napačna pota. Največkrat se markacije pojavljajo na drevesih, opaziti pa jih je tudi na skalah, večjih kamnih in električnih drogovih ter prometnih znakih, medtem ko markacisti ne rišejo markacij po sakralnih objektih, denimo kapelicah in podobnih zgradbah. Po navadi se markacije pojavljajo na desni strani, kar pa ni pravilo. Manj znano je, da je avtor teh oznak Dolenjec Alojz Knafelc, tako ni čudno, da markacisti oznakam pogosto pravijo Knafelčeve markacije.
Na žalost pa tudi markacisti opažajo, da vandalizem ne pozna meja. Tako kot povsod se tudi na planinskih poteh srečujemo z vandalizmom. Dogaja se, da nekateri markacije uničujejo. To niso planinci, pomena markacij se ne zavedajo, takim je vseeno za naravo, so brezbrižni do sebe in drugih. "Primerov namernega poškodovanja oznak je malo. Več tega se pojavlja na turistično obljudenih predelih in v bližinah večjih naselij." Po besedah Toneta Tomšeta večji problem v slovenskem planinskem svetu predstavljajo različna motorna vozila (štirikolesniki), s katerimi se uničujejo planinske poti, pa tudi sicer ta ne sodijo v določena naravna okolja. "Tudi upravljanje z gozdovi z moderno mehanizacijo povzroča škodo naravi in planinskim potem. Spreminjanje nekdanjih planinskih poti v gozdne vlake ali celo ceste ni ravno v korist razvoju ekološkega turizma, na katerega prisega naša država v svojih razvojnih programih."
Sanja Verovnik