Jana.si - Alenka Cevc: Pred Čevkovo bajto v velikem pastirskem stanu na Veliki planini sta dva mladeniča, Tilen in Peter, pomivala posodo.
Na vprašanje, ali sta pastirja, sta navdušeno pokimala z glavo. No, videti sta bila bolj pastirska pomočnika, če smo iskreni. Peter, takole na oko bi mu dal petnajst let, je povedal, da je na Veliki planini že vse poletje in da neizmerno uživa. Mlajši in zgovornejši Tilen mu je kar malo zavidal: »Jaz sem bil na planini vsega skupaj samo 14 dni. Pa to ni moja krivda, starši so me odvlekli dol v dolino, kar napišite, da nisem jaz kriv. Če bi bilo po mojem, bi bil na planini vse poletje ali pa še dlje,« se je pridušal fant, ki počasi zapušča zgodnje otroštvo. Potem sta oba pastirska pomočnika obmolknila in naprej pomivala posodo. Tudi to je del pastirskega življenja.
Velika planina je zakrasela visokogorska planota v Kamniško-Savinjskih Alpah, njena povprečna višina je 1500 metrov, njen najvišji vrh Gradišče meri 1666 metrov. Je največja visokogorska pašna planina v Sloveniji. Na njej je več pastirskih naselij z več kot sto pastirskimi stanovi, ki jih imenujejo tudi bajte ali koče. Na Veliki planini je 250 hektarov pašnikov, letos se je na njej paslo 379 glav živine. »Odprtih je 23 bajt, 80 glav živine pa se 'rihta' samih,« je pripovedoval živa enciklopedija življenja na Veliki planini Jože Spruk, 69-letni pastir, ki z ženo Zalko tam pase že trinajsto leto. Šest let je tudi že gospodar planine. Kar malo resignirano je povedal, da se pase vsako leto manj govedi. »To je velika škoda. Ni ljudi za na planino, ne zanima jih ta način življenja. Zelo težko je dobiti dobrega pastirja, za slabega pa velja, da je bolje, če ga sploh nimaš,« je rekel Jože, ki je naravnost zaljubljen v Veliko planino. In takih navdušencev nad tem nebeškim kinčem na planini med pastirji ni malo.
Veliko planino smo obiskali na koncu pašne sezone. Pastirji so se počasi z govedom odpravljali v dolino …
Žganci z ocvirki in kislo mleko
Take reportaže nisem delala še nikoli. Pa ne zato, ker je na Veliki planini tako lepo, temveč zato, ker sva imeli s fotografinjo toliko spremstva. Vseh skupaj nas je bilo devet, od tega kopica otrok. Da ne govorim o teti iz Čačka. Ta se je izkazala za najmirnejšo spremljevalko. Drugo zgodbo bom raje zamolčala in se zahvalila pastirjem, da so nas sprejemali z veliko dobrohotnostjo in potrpežljivostjo.
Gospodar Velike planine Jože Spruk se je izkazal za pravega gorskega angela. Ko smo po nekaj zapletih končno prispeli v veliki pastirski stan, nas je, lačne in žejne, peljal v bajto Gradišekovih, tam smo dobili okusne žgance s kislim mlekom. Lastnik bajte, 42-letni Robert Zamljen, je že dve leti pastir na planini. »Po 23 letih službe sem ugotovil, da delam samo za druge. Zdaj pa delam zase. Imam registrirano planšarijo in vsako leto štiri mesece preživim na planini,« je razlagal na pogled zelo mladosten planšar. Očitno mu življenje tam na gori godi. Robert živi tam s 15-letnim sinom Matjažem, 19-letni Gašper pa je že v službi, tako da prihaja na planino samo ob koncih tedna skupaj z mamo Marjetko.
Pastirstvo moraš imeti v krvi
»Bistvo planšarije je živina. Do živali moraš biti prijazen, drugače ni nič,« je razlagal Robi, kot mu rečejo prijatelji pastirji. »Vedeti morate, da je pastirska težka. To življenje moraš imeti v rodu in v krvi, drugače zagotovo 'scagaš' že po enem mesecu,« je slikovito opisoval pastirsko življenje. O družabnem življenju pastirjev ni rekel nobene, ljudski glas pa pravi, da je včasih naporno, da tudi lahko »scagaš«.
»O, Jože, poglej, gospe cike se vračajo s paše,« je Robi z roko pokazal na čredo, ki se je bližala velikemu stanu. Te gospe cike so bile krave in ne kakšne gospe iz mesta. »Ja, ljudje, ki obiščejo Veliko planino, so največkrat tiste vrste turisti, ki spoštujejo planino. Nekaj pa je, žal, takih, ki se obnašajo, kot da so prišli v središče mesta in pričakujejo gostinske storitve na visoki ravni, no, mi pa smo samo planšarija,« je malo za šalo in malo zares pripovedoval Robi. In hvala bogu, da so planšarija!
Jože, ki je v kotu žulil svojo pijačo in je bil med našim pogovorom z Robijem ves čas tiho, se je oglasil in rekel, da je na planini najbolj fajn takrat, ko zelo blizu zagrmi in odmeva po vsej planoti! »Takrat se vprašaš, ali je to sploh res ali pa morda samo sanjaš. Kadar močno zagrmi in se pokaže še kakšna strela, pomisliš na čisto vse. Nebesa so pa tako ali tako zelo blizu.«
Alenka Cevc
Foto: Mateja Jordović Potočnik
Več preberite v tiskani izdaji revije Jana (št. 37, izid: 11.9.2012).