ProMo intervju: Tomaž Jakofčič - gorski vodnik, ki je vodil na Everest, kronist in alpinist. Za šankom lahko o marsičem, tule pa ... Težave slovenskih gorskih vodnikov s podjetnim sosedovim Janezom. V alpinističnih odsekih pogosto le še druženje in  turizem.

  
Tomaž, res mi je žal, da ti je ob naši objavi vzpona v Hamma Yomjumi »dvignilo kapo in si moral na wc«. Upam, da se to ni zgodilo v kakšni steni »100 metrov pod vrhom«?
Ne, ne, brez skrbi. Vračal sem se z Aconcague in užival v prijetni Mendozi.

Poudarek je bil na »lepi« smeri, kar je bilo navedeno že v podnaslovu.
Na lepi smeri? To ni smer, ampak le dober poizkus.

Kaj pa plezanje zaradi plezanja, užitek v gibanju, iskanje težav...
Zatakne se pri vrednotenju alpinističnega dosežka. Plezanje brez osvojitve vrha, ali vsaj priključitve na že obstoječo smer, pač ni alpinistični dosežek, ampak le poizkus. Postanem kar slabe volje, da se moramo o tem pogovarjati in da to ni samo po sebi umevno. Vse več današnjih alpinistov se ukvarja s takšnim kvazi instant alpinizmom. Nekoč sem se malo šalil v AN glede uporabe pesticidov pri pridelovanju hrane in s tem posledično zmanjševanju moških spolnih organov in ravni testesterona. Tako, kot ni več pretepov v gostilnah, tako je tudi vse manj premikanja meja v himalajskih stenah.

Mejo lahko premakneš, če preplezaš novo težavnostno stopnjo ali če zmoreš smer, ki je bila kljub poskusom nepreplezana. Športni plezalec se vrhu običajno celo zavestno odreče in športni pristop je prisoten tudi v alpinizmu in v Himalaji.
Alpinizem je težko merljiv šport, vrednotenje težav v neki odmaknjeni himalajski steni je subjektivno. Edino vrh gore je res konkretna in točno izmerljiva točka, edini otipljiv kriterij uspešnosti. Kakšna bi bila sicer razlika v 1000 m steni med nekom, ki konča smer po 100 ali po 900 metrih?

Ampak tisto, da se smer od nekdaj konča na vrhu gore ali kvečjemu ob stiku z obstoječo smerjo, pa res ne vem, če zdrži. JLA v Šitah torej ne bi bila smer, če bi bila preplezana pred Jesihovo. In če ostanem v Tamarju in pri klasikah: je v Dularjevi v Jalovcu še pomembno kako nadaljuješ, ko si na gredini?
JLA niti slučajno ne bi bila smer, če bi prva plezalca sestopila po gredini po kateri še ne bi bilo Jesihove smeri. To drži kot pribito. Mislim, da bi se Krivic in Košir strinjala z menoj! Za Dularjevo velja enako. Tako ali tako gre večina plezalcev od tam do vrha. V tehničnem smislu pa je tam smer tudi priključena starejšemu Razu in kasneje Hornovi. Torej še v domačih hribih je temu zadoščeno!

Torej bo treba do vrha! Lahko bi ti sicer navrgel slapove v Prisojniku in te spravil v zadrego, a pustiva zdaj to ... Si tudi pisec oz. kronist AN na GL. Kako dolgo že spremljaš in kako dobro poznaš naše alpinistično dogajanje?
Domače in tudi tuje alpinistično dogajanje spremljam že 25 let in jo poznam zelo dobro. Tisti, ki me poznajo bi potrdili, da sem dobro seznanjen z zgodovino alpinizma, smermi v naših in tujih stenah. Morda v zadnjem času malo pešam, sem bil preveč časa na višini ...

Leti to na Visoke gore, ubijalke možganskih celic? Meniš, da so bile stvari predstavljene pretirano?
Morda malo. Znano je dejstvo, da višina ubija možganske celice. To verjamem in opažam tudi pri sebi. A proces je reverzibilen, torej predvsem kratkotrjana izguba spomina. Alkohol prav tako ubija možganske celice, pa se tistemu piru po turi niti slučajno ne bo nihče odrekel.

Vrniva se k AN. Kakšen kriterij imata s Petrom Mežnarjem? Objavita vse, kar dobita?
Objaviva vse, kar pride v nabiralnik. Res nimava posebnega sita. Seveda pa nameniva dobrih vzponom več prostora in tudi več besed.

Je objava dovolj? Se ti ne zdi, da bi bilo dobro včasih kaj pokomentirati, realno vrednotiti in primerjati med sebj?
Mislim, da ob vsakem pomembnem vzponu dodava dovolj mesa, da izstopi iz povprečnih AN.

Imamo v Slovenija avtoriteto na tem področju, ki bi si kaj takega lahko privoščila ali bolje - si upala?
V Sloveniji je kar nekaj ljudi, ki bi mirno lahko vrednotili dosežke. Mednje štejem tudi naju s Petrom. Vendar se nekateri pač ukvarjajo z drugimi stvarmi, nekateri pa tega ne počnejo zaradi ljubega miru. Veliko je ljudi, ki so dovolj zaverovani vase ali zgolj primitivni in bi potem bljuvali žolč. Franci Savenc je sicer res dobro sito in je na GL zelo dvignil nivo komuniciranja.Vse, ki se prijavijo z lažnim imenom enostavno zbriše. Komaj si predstavljam, kako mizerne kreature so ljudje, ki se prijavijo pod lažnim imenom in potem žalijo in pljuvajo vsevprek.

Franci je »sistemsko« lepo uredil stvari, mogoče bralci pogrešajo kakšen komentar, ki stvari postavi na prava mesta. Sicer to prevzame rumeni tisk ... Misliš, da so bili posamezni dosežki našega alpinizma ustrezno predstavljeni in vrednoteni? Se je komu dalo preveč in drugemu premalo teže?
Žal živimo v času, ko je veličina dosežka zelo odvisna od tega, koliko se o njem govori. Odličen vzpon v Jorassih (No Siesta) naveze Lukić,Grmovšek je šel mimo dokaj neopazno, jesenska odprava naveze Prezelj, Lindič, Blagus je bila predstavljena na vseh pomembnejših svetovnih alpinističnih portalih, a vesoljne slave niso poželi. Kolikor jih poznam po tem niti ne hrepenijo. Torej običajno leto v smislu medijske in obče pozornosti. Daleč največ pozornosti sta prevzeli žalostni nesreči Oderlapa in Humarja.

Je ob »največjih« dogodkih našega alpinizma (npr. Humarjev Daulagiri) ostalo nekaj nedorečenega, bi bilo potrebno zdaj z distance kaj dodati? Slika znotraj stroke je drugačna, kot tista v širši javnosti ...
Za šankom ni problema, a tule ne več. Po Nanga Parbatu sem se s spisom Naš Tomaž zelo izpostavil in potem poslušal blebetanja o zavisti in podobne neumnosti. Tega se mi sedaj ne da več. Poleg tega se je Tomaž letos žalostno ponesrečil. Naj počiva v miru!

Poglejva torej leto 2009, kateri so vrhunci lanskega leta?
V Himalaji visoko kotirajo Wedge Peak (Bullock, Housman), prosto Eternal Flame v Trangu (Huberja), naši v Bagiratijih. V Evropi Steckovo dirkanje po Zadnjih treh problemih Alp in prosta ponovitev Japonske v Eigerju.

In v Sloveniji?
Pri nas so to Via Montura v Travniku (Karo, Lindič), prosti Norčki (Krajnc), Spominska smer Mihe Valiča v Triglavu (Hrastelj in jaz), ...

Torej si še vedno v  formi. Kateri vzpon ti največ pomeni, najboljši šele pride?
Trudim se! Letos mi je pomagala Tinčina nosečnost, poleti sem bil več doma in sem se res podolgem času spravil tudi v solidno športno plezalno formo in le pet mesecev po Everestu preplezal smer z oceno 8b. Zelo sem bil vesel! Za svoje najboljše štejem vzpone v Patagoniji. Tam mi res paše plezati, ni me strah, kot npr.visokih snežnih sten Himalaje. 

Si profesionalni gorski vodnik, svoj vrhunec si doživel lani z vodenjem na Everest. To je lep dosežek, se je po njem kaj spremenilo?
Še vedno sem kot športnik zaposlen pri Policiji. Z gorskim vodništvom si pa služim dodatni denar, ki ga potrebujem za aktivno ukvarjanje z alpinizmom, predvsem dražje odprave, saj nimam nobenih sponzorjev. Sicer se pa ni z Everestom spremenilo nič bistvenega! Sploh v Sloveniji. Sam sem vrhunski alpinist, gorski vodnik z mednarodno licenco, v hribih sem več kot 150 dni na leto, vodil sem ljudi na Everest in imam na primer, ceno za sedem dni Haute Route 410 €. Sosedov Janez, ki je bil včasih alpinist, rad turno smuča, hodi v hribe in je dovolj podjeten, se bo spomnil, da bi se enkrat rad smučal med Chamonixom in Zermattom in še malo zaslužil. Zato bo plačal oglas na G-L, postavil ceno 250 € in zelo hitro zapolnil skupino. Hočem reči, da je v Sloveniji največkrat še vedno bolj pomebno, da je poceni, kot pa da je storitev strokovna, kvalitetna in varna. Moj CV mi pa zelo pomaga v tujini. Dobiti delo pri najpomembnejših angleških agencijah ni več problem.

Tam naj bi bile stvari urejene, kar GV radi poveste in dajete za zgled. Pri nas se stvari nikakor ne razčistijo. Na naših straneh smo se o tem pogovarjali s predsednikom ZGVS, ne dolgo nazaj je Slovenijo obkrožilo Univerzalno opozorilo ...
Kar se tiče ureditve vodenja, smo trdno na Balkanu. Vodi lahko vsak, ki se mu v določenem trenutku tako zazdi. Študentje, alpinisti, kdorkoli, za majhno ceno. V ostalih alpskih državah in tudi nealpskih članicah UIAGM so stvari jasne. GVji so edini, ki lahko vodijo v svetu, ki zahteva uporabo vrvi. V kolikor se tam pojavi nekvalificiran vodnik, mu bo nadaljne življenje zagrenjeno z veliko kaznijo. In tega se vsi držijo. To je jasno tudi v vseh ostalih športih. Boste kje dobili nekvalificiranega, ki bo učil tenis, potapljanje, celo smučanje? Ne, edino v gorah je tega veliko.

Mogoče so kopja GV usmerjena v napačne tarče. Agencije in različni sp-ji so na trgu, nosijo zakonske obveznosti (preglednost poslovanja, davki), odgovarjajo strankam. Od tega živijo in če preživijo z nizkimi cenami, super, z nizko kvaliteto storitev verjetno ne bodo. Cene in nivo se znižujejo nekje drugje …
To je drug problem, ki je praktično nerešljiv. Zato po mojem mnenju v Sloveniji še nekaj časa ne bo več kot pet gorskih vodnikov, ki bi se profesionalno ukvarjali samo z vodenjem slovenskih gostov. Vzrok je postsocialistična ureditev PZS. V mojem času so bili alpinistični odseki prostor, kjer so se zbirali ljudje, ki so se želeli ukvarjati z alpinizmom in glavna naloga odsekov je bila produkcija alpinistov, morda celo vrhunskih. V zadnjih letih se je večina AO-jev prelevila v shajališča ljudi, ki so jim ljube aktivnosti v naravi, druženje. Kar sploh ni slabo, a nima več dosti skupnega z alpinizmom kot športom. Seveda vsi ti ljudje ne iščejo druge ponudbe na tržišču, ki bi bila tako ali tako dražja. Gorski vodniki delamo individualno ali z majnimi skupinicami. V klubih ali na odsekih pa za malo plačilo delajo z množicami inštruktorji, ki so študenti ali drugje varno zaposleni. Pojavljajo se celo klubi, ki niso člani PZS in ponujajo gorniško izobraževanje. Učinkovitih vzvodov, ki bi to preprečili zaenkrat žal ni. Nam, gorskim vodnikom torej ostajajo le ljudje, ki res vedo kaj je gorski vodnik in kaj z njim pridobijo.

A približno tako je povsod, v množici različnih ponudb blaga in storitev naj bi stranke vendarle ločile zrno od plevela in se odločile za kvaliteto.
Ni povsod tako! V Chamonixu ne moreš na Mont Blanc kar z nekim alpinistom s katerim dela lokalna agencija, ni variante. Nikjer v Alpah. Vse agencije delajo izključno z gorskimi vodniki. Res, gostje slej ko prej ločijo zrno od plevela kot praviš, sploh, ko gredo enkrat na zahtevnejšo turo z GV, v to sem prepričan. Seveda ne bom rekel, da je šolanje v AO-jih slabo, kje pa! Le pristop je drug!

V Franciji so si GV očitno izborili takšen položaj, ni pa nujno, da je to edina možnost in najbolj pošteno. "Lahko pa ponavljamo, kot papige ...", je bill tvoj komentar na vprašanje,  zakaj se je Slovencem zaključek 100 m pod vrhom zdel sporen, Italijanom pa ne. Bi enako lahko veljalo še kje, pri GV na primer? V Sloveniji poklic GV prav zaradi dolgotrajnega ločevalnega procesa zrna od plevela zaenkrat ne more zaživeti popolnoma. Gre pa na bolje in sem optimist.

                                                                                       Srečo Rehberger

Fotografije iz arhiva Jakofčič, po vrsti od zgoraj navzdol: Fitz Roy, Dru, ?, 8b na Kalymnosu, Na vrhu Everesta, Makalu z grebena Everesta