Gore in ljudje: Razlika med potjo in brezpotjem je le v času. Povsod, kjer so danes poti, so bila enkrat brezpotja. Ubirati lastna brezpotja ima svoj čar, po uhojenih poteh pa je veliko lažje hoditi. Brezpotja pa so si glede na vrsto poti različna; tudi taka, ki so planincem lahko tuja in dolincem domača.
Za Cmirom
Ni bil še čas zimskih brezpotij po konjskih poteh skozi Krmo.
Ubral je stezico, kjer so konec spomladi izhlapele smučine.
Naletel je na oznake PP. Ni bila pot plenice – pokojnina.
V žepu ni imel vpisa potu, robec je pozabil doma.
Na kamnitem skoku se je pri tekoči vodi ustavil za požirek počitka.
Rože septembra niso redkost. Kaj pa narcise in narcisi?
Zagledal je Triglav, verjetno se ga najkasneje ugleda po tej poti.
Pri Staničevi koči ni videl, kje bo zašel v pobočju Rži.
Gora! Njen severni pogled je zaledenel željo po vrhu.
Na zadnjih korakih je iskal po spominu, kje bi zamudil minute.
Ničesar ni izgubil: našlo ga je zahajajoče sonce.
Imel je veliko varovalk. Zadnja je pregorela na vstopu.
Snel je rokavice in gora se ga je dotaknila močneje.
Ledeno skalovje mu je šlo za nohte; pomislil je na pomoč gore.
Kjer je šlo navzgor lahko, je bilo navzdol gladko.
V koči je počakal na svoj prvi nočni sestop skozi Vrata.
Nad Škrlatico se je počasi vozil Veliki voz.
Po Rimski avtocesti je drsel zadnji krajec lunine mene.
Če boste svoje nezavedno poslušali in ubogali, lahko pričakujete, da se bo kar naprej vmešavalo v vaše zavestne načrte. Vaša volja bo prišla navzkriž z drugimi namerami, ki se jim boste morali podrediti ali pa jih vsaj resno obravnavati. To do neke mere pojasnjuje, zakaj človek dolžnosti, ki spremlja proces individuacije, pogosto ne bo občutil kot blagoslov, temveč kot breme. (*)
Prvi šolski dan
Počitnice so se končale. Visokogorje je bilo okrašeno s svežim avgustovskim snegom. V računalnik je vnesel podatke: gre na Kredarico, ne more iti pred drugo, morda še pride na Triglav, predvsem si z vrha želi videti sončni zahod. V Mojstrani je zavil proti Radovni. Računalnik je javil: Krma bo premalo in Triglav preveč. Krnica Za Cmirom je nekaj vmes.
V koči je izvedel, da je gora zasnežena samo na vstopu. Računalnik je javil: danes ne potrebuješ priti na vrh. A ga je gnalo naprej. Vedel je, da to ne bo dobro. Bilo je nekaj v zraku: videl je, da ne dela prav. Pri veliki vstopni markaciji je spoznal, da je pregorela njegova zadnja varovalka. Prva in glavna je k sreči vzdržala: če bi šel skozi Krmo, bi bil na Kredarici dovolj zgodaj in bi na vrh šel še za dne. Ponoči pa ne bi prišel tam dol!
Nepotreben količinski dodatek je zmanjšal kvaliteto izleta. Ni se držal programa. Preveč je želel in preveč se je gnal. Ravnotežje je lovil, ko je za pultom večerjal. Pri sosednjem omizju se je ponudil, da ga fotografira. Mobilec je obrnil narobe. Še ravnokar zaspana družba se je prebudila v smeh, ko mu je zabliskalo v obraz. Posvetilo se mu je, da mora v dolino še isti večer. Čez triglavske pode so rdeče oznake naslikali na vsakih sedem korakov. Brez njih bi hodil veliko dlje, verjetno več, kot je potreboval za vzpon.
Proces individuacije ne dovoljuje nobenega papagajskega posnemanja. Ljudje vedno znova poskušajo z »zunanjim« ali obrednim obnašanjem posnemati prvobitno religiozno izkušnjo svojih vélikih verskih učiteljev – Kristusa, Bude, ali koga drugega, in zato »okamnijo«. Slediti stopinjam vélikega duhovnega vodje ne pomeni oponašati vzorec njegovega individuacijskega procesa, ki ga je izoblikoval in udejanil v svojem življenju. Nasprotno: pomeni, da moramo z iskrenostjo in predanostjo, ki sta enaka vzornikovi, uresničevati lastna življenja. (*)
Jesenski narcis
Razveselil se je pogleda na septembrske rože, zrasle v belih višinah. Tam so, da jih lahko občuduje, in ne, da bi se z njimi poistovetil. Narcis, če še ni, lahko postane tudi drugače. Njegov recept je preprost in učinkovit. Uresničljiv je v vsega treh korakih.
Zagledati se mora v goro. Lahko je ena sama ali pa vse hkrati. V drugem primeru bi moral hoditi in osvajati venomer drugo goro. V naslednjem koraku bi se moral z goro poistovetiti (ali kar z vsemi gorami). Kadar bi govor nanesel o gori, bi se moral počutiti, kot bi se govorilo o njem. Tretji korak bi se zgodil zlahka in sam po sebi: še vedel ne bi, kdaj bi se zagledal v samega sebe!
Na Kredarici je vedel, da ne potrebuje priti na vrh. Pa je vseeno šel dalje. Poskusil je, čeprav je čutil ločenost in ne istovetenja z goro. Namesto poledenele poti je izbral gola rebra skalovja. Z njih bi se na označeno pot prestopil z enim samim korakom in odprl bi se mu dostop na vrh. Sprva koraka ni naredil zaradi negotovosti. Ko je opravil z njo, ga je ustavilo nekaj drugega. Ne, ni se želel poistovetiti z goro. Niti za tisti trenutek, niti za takega, ki bi ga gora podaljšala v vekomaj.
V dolini ima na voljo mnogo načinov in pasti, kako postati narcis. Lahko se zagleda v kakšno vlogo. Veliko vlog je že zasedenih in nekatere so tudi že poistovetene. Kdo ve, koliko jih je naredilo tretji korak in če je med njimi tudi sam. Kakšna različnost v podobnostih: za dobro igro se mora v vlogo kar najbolje vživeti, ne identificirati. Rad ima gore. Ali ima še dovolj rad sebe ali le preveč muči svoje telo? Imeti rad druge ljudi ni isto kot se vživljati vanje in se z njimi celo poistovetiti. Za naslednji izlet si je izbral drugo goro, drugačno vlogo in različno družbo.
Da bi človek razumel simbolne namige nezavednega, si ne sme dopustiti, da bi izstopil iz sebe, temveč mora čustveno ostati v sebi. Pravzaprav je življenjskega pomena, da ego še naprej nemoteno deluje. Toda kako lahko človek vzdrži to napetost občutenja, da je eno s celim vesoljem, hkrati pa le ubogo, zemeljsko človeško bitje? Če sami sebe preziramo in se imamo zgolj za statistično številko, nima naše življenje nobenega smisla in ga ni vredno živeti. Če čutimo, da smo del nečesa veliko večjega, težko ostanemo z nogami na tleh. (*)
(*) Carl G. Jung in soavtorji, Človek in njegovi simboli
Iztok Snoj