Večer, Narava, gore in ljudje - Jože Praprotnik: Kar visok, razgleden, a lahko dostopen vrh dolgega gorskega hrbta se začenja z Babo nad Kobaridom (772 m), nadaljuje s Kobariškim stolom (1673 m) in Mužci (med Breginjskim kotom in Učjo) ter končuje z Brinico (1636 m) na italijanski strani
Medtem ko je o Reziji in naših najzahodnejših rojakih Rezijancih kar dosti napisanega, pa mnogo manj zasledimo o Terski dolini (Val Torre) in njenih ljudeh. Pa je v vseh vasicah na pragu Furlanije še zelo živa naša beseda in nas na prenekatero vasico opozorijo table v obeh jezikih, čeravno v njihovih turističnih kartah naših imen potem ne boste našli, z našimi si pa ni mogoče pomagati, ker ne sežejo niti dvajset kilometrov čez mejo.
Iz Žage smo se zapeljali nad divjo hudourniško sotesko Učje navzgor in čez mejni prehod, potem pa namesto na desno v Rezijo kar naravnost nad sotesko Belega potoka. Desno nad nami se vleče gorska veriga težko dostopnih Mužcev, ki se pnejo tja do 1900 metrov. Cesta se spušča, potem pa skozi tunel plane v hudourniško grapo in v Tersko dolino. Ko se pripeljemo mimo vasi Pradjelis na desni, postanemo pozorni, saj bomo v naslednjem kraju Michelat morali zaviti ostro levo - smerokaz za Lusevero in Monteaperto. Lusevera, po naše Bardo je še povsem naša vas, ki je bila kot vse tukajšnje močno prizadeta v potresu, ki je porušil Breginjski kot. Le malo je ohranjene nekdanje furlanske arhitekture, vse preveč je montažnih hiš in tudi na vrhu vasi s čudovitim razgledom tiči sodobna cerkev kot popolni tujek. Po kratkem postanku se zapeljemo do Monteaperte, kjer pustimo avto, si oprtamo nahrbtnike in se podamo skozi vasico, položeno v pobočje gore, na katero smo namenjeni.
Na smer poti nas opozori smerokaz sredi vasi in pri zadnjih hišah stopimo na lepo označeno mulatjero. Če pozorno pregledamo greben nad seboj, bomo visoko zgoraj (zdaj smo na višini okoli 600 metrov) opazili križ, neizrazito sedlo, kjer se naša pot spusti na severno stran, ki je bila tistikrat še pod globokim snegom. Tja gor smo namenjeni, a čeravno nas do vrha loči okoli 900 višinskih metrov, vse skupaj izpade kot nekoliko daljši sprehod. Mulatjera, ki jo je laška vojska zgradila bolj v zaledju fronte brez bunkerjev, rovov in kavern, kot na primer na Kolovratu, se res zlagoma dviguje: najprej do dolinice z izviri imenitne hladne vode, potem skozi borove gaje, po dobri poldrugi uri hoje pa pot iz bornih listavcev pride na plano in se polagoma v desno in navzgor vzpenja po travnati strmini. Na začetku maja so zgoraj cveteli zvončki. Proti jugu pogledujemo na vasico po predgorju Furlanije, desno se sončijo pobeljeni Dolomiti, bolj proti jugu se svetlika morje, na levi pa Matajur. Še lepši pogledi se odprejo, ko pridemo na sedlo Sela Križ (1540 m).
Od tod do vrha Brinice je potem le še slabo uro varne grebenske poti. Če piha vsaj rahla burja (hojo ob toplem zahodniku na pregretih južnih pobočjih odsvetujem) lahko pričakujete lep pogled na Mužce, onkraj katerih je Rezija, pa na Kanin ter Triglav s soseščino. Najlepši so pravzaprav bližnji pogledi, ki jih popestrijo razigrani preleti padalcev, ki na južni strani naše gore vedno najdejo dovolj vzgonskega vetra. Za opisano pot bomo potrebovali okoli sedem ur.
Jože Praprotnik