Alenka Teran Košir: ... je postala planinski dom Kumer
Projekt omogoča PEUGEOT e-2098
Marko Kumer nadaljuje očetovo poslanstvo
Planinski dom Kumer je najmlajši planinski dom v Sloveniji. Simpatična brunarica nad vasjo Koprivna na Koroškem je sicer stara že skoraj četrt stoletja, a status planinske koče je pridobila šele junija letos. Predstavljamo zgodbo družine Kumer, ki nadaljuje poslanstvo Jožeta Kumerja, ki je že pred mnogimi leti razvijal idejo o pohodništvu in gorskem kolesarstvu na območju pod Peco.
Družino Kumer sva s fotografinjo obiskali sredi tedna. Že ko stopiš iz avta, se razgledaš in nadihaš svežega zraka, telo pa se kar samo od sebe umiri. Tudi ena od obiskovalk domačije je prikimala, da se počuti povsem enako, in priznala, da je presrečna, da jo je nekdo usmeril v ta del Slovenije.
Domačija Kumer nad vasjo Koprivna pod Peco na nadmorski višini 1.218 metrov je dolga leta delovala kot turistična kmetija, a je njen gospodar, 39-letni Marko Kumer, tako kot že prej njegov oče Jože Kumer, ustanovitelj Planinskega kluba Peca Olševa, začutil, da si kraj zasluži drugačne smeri. Želijo postati zavetje za pohodnike, ki iščejo osnovo – to so dobra hrana in pijača, mir ter prijazna beseda, ne pa jacuzzi in savna ter ostala "fensijada", kot je dandanes vedno pogosteje trend turističnih kmetij. Z ženo Branko si gostom prizadevata ponuditi prav to.
Marko, kako je sploh prišlo do ideje o planinskem domu? Pred tem je bila na tem mestu turistična kmetija.
Tega si je želel že moj oče Jože Kumer, ki si je zelo prizadeval, da bi okoliške hribe, na primer Peco, odprli za ljudi. Našo hišo je leta 1947 zavzela jugoslovanska vojska, pozneje, leta 1954, pa so nad našo hišo zgradili karavlo, zato je bil ta konec vse do osamosvojitve Slovenije bolj ali manj zaprt za javnost.
Oče si je prizadeval to spremeniti. To je bil tudi razlog, da je leta 1995 odprl Planinsko društvo Peca Olševa in t. i. graničarske poti, torej poti, po katerih so nekdaj hodili vojaki, spremenil v planinske poti. Hkrati se je želel, tako kot mi zdaj, oddaljiti od kmečkega turizma, s katerim se je takrat ukvarjal, že med vojno je bila namreč v naši hiši gostilna in center zbiranja ljudi, in pisati planinsko zgodbo.
Kako to, da je imel to željo?
Moj oče je bil izredno družaben človek. Bil je predsednik sveta delavcev, porotnik na sodišču, družbeno zelo aktiven. Ko se je vojska umaknila z naše domačije, si je enostavno želel, da se naši kraji odprejo javnosti.
Že takrat je govoril, da je trend prihodnosti planinstvo, in ne kmečki turizem, že sredi 90. let prejšnjega stoletja je razmišljal o razvoju gorskega kolesarstva, na kar v Sloveniji takrat nihče verjetno ni niti pomislil. Predvidevam, da se je s tem srečal v Avstriji, kjer so se takrat že razvijale turnokolesarske poti.
Že takrat je razmišljal o tem, da bi odprl planinsko kočo, a takrat posluha za to ni bilo. Kljub temu je vztrajal. Ogromno časa in energije je vložil v oblikovanje statuta za odprtje planinskega društva, gradbeno dovoljenje za prostore društva … To je bila njegova želja in mi jo zdaj nadaljujemo.
Sprehod po domačiji Kumer (foto: Ana Kovač, 21 fotografij) >
Do Planinskega doma Kumer se z avtom lahko pripeljete iz Črne na Koroškem, po dolini Koprivne (14 kilometrov), ali iz Solčave, po panoramski cesti in dolini Koprivne (23 kilometrov). Dom je izhodišče za vzpon na Peco, Topico v Avstriji, Olševo in Raduho. Mimo Planinskega doma Kumer vodi več planinskih obhodnic – Koroška planinska pot, Hojnikova pot, Jakobova pot, Karavanška pot, Koroški hribovski izziv K24, Geopark Karavanke in Slovenska turnokolesarska pot.
Pa je rad hodil v gore, je sploh imel čas za to?
Včasih ni bilo tako kot danes. Ni hodil v gore, tako kot se to počne danes, je pa bil vseskozi v gibanju, tako kot smo vsi kmetje.
Oče je bil strasten cikorejec (cika je slovenska avtohtona pasma domačega goveda, op. p.) in glede na to, da je naše posestvo pod vrhom Pece, je bil vsak dan tam.
Ko je leta 2004 umrl, sem, takrat star 21 let, prevzel kmetijo in vse od takrat si prizadevam, da nadaljujem z idejami, ki si jih je oče zamislil.
Mimo vaše domačije vodi tudi Slovenska turnokolesarska pot. Kaj vse je potrebno za vzpostavitev uradnih kolesarskih poti?
Pri povezovanju naše kmetije s Planinsko zvezo Slovenije je veliko vlogo odigral Drago Horjak, ki me je povezal z Jožetom Rovanom (danes predsednikom PZS, op. p.), začetnikom turnega kolesarstva pri nas in pobudnikom Slovenske turnokolesarske poti, ki je pri nas organiziral dva kolesarska tabora.
S kmetije Kumer se ponuja čudovit panoramski razgled na dolino in okoliške vrhove Raduhe, Olšave in Pece, blizu je tudi cerkev sv. Ane z oltarjem črne Marije. Foto: Ana Kovač
Tega, da smo na planinske poti vpeljali tudi turne kolesarje, smo se lotili postopoma. Zdaj mimo naše kmetije vodi del uradne Slovenske turnokolesarske poti. Da nam je to uspelo, ni bila pomembna samo želja, seveda to terja tudi ogromno časa, veliko vlogo pa igra tudi prepričevanje lastnikov poti, da dajo svoje dovoljenje.
Že ko je moj oče odpiral planinsko pot, je v to vložil ogromno časa. Spomnim se, kako je na invalidskem vozičku "hodil" po upravni enoti in na terenu prepričeval lastnike, da mu dajo soglasje za odprtje planinske poti … To ni stvar enega papirja. Najprej moraš prepričati lastnika poti, da ti da dovoljenje, potem sledi še veliko dela.
Sicer pa naš glavni prihodek izvira iz kmetijstva in gozdarstva, to, kar počnemo zdaj, pa je zgolj nadaljevanje očetovega poslanstva in na to smo zelo ponosni. Zagotovo ne bom jaz tisti, ki bi to tradicijo prekinil. To je, kot bi se odpovedal svojemu priimku.
Brunarica, ki ima od junija status planinske koče, ni edini objekt na vaši domačiji. Kaj vse sodi pod domačijo Kumer?
Naša družina ima na tem območju 120 hektarov površin. Brunarica, ki ima od junija naprej status planinske koče, je bila zgrajena leta 2000. Oče jo je zgradil zase, da bi se umaknil, ko mi je prepustil kmetijo, a je prej umrl. Star je bil komaj 55 let, zadnja leta je bil zaradi nesreče s traktorjem na invalidskem vozičku.
Naša družina živi v hiši zraven brunarice. Da bo čim bolj podobna planinski koči, imamo v načrtu izdelavo macesnove fasade. Surovine imamo, le še izdelati jo bo treba.
Nad hišo imamo še apartma, ki ima status čebelnjaka, zraven glavne hiše je še manjša brunarica za shranjevanje koles, na voljo je tudi elektrika za polnjenje e-koles. Razmišljamo tudi o nakupu polnilne postaje.
Kakšni so vaši načrti glede razvoja območja?
Želimo si, da to območje ostane ekološko, da ostane netranzitna cona, mirno območje, kjer se ljudje lahko sprehajajo in kolesarijo.
Ne stremimo k množičnosti, kot rečeno, naš glavni vir prihodka sta kmetijstvo in gozdarstvo, in če je gneča prevelika, se spremeni fokus. Poglejmo, kaj se dogaja na Gorenjskem, kjer skorajda ne dobiš več mirnega kotička … Tega si mi ne želimo.
Ali je bolje imeti kup denarja in biti nesrečen ali imeti skupino obiskovalcev, ki ceni okolje, v katerem živimo, poleg tega pa lahko še vedno kmetujemo in živimo kvalitetno življenje? Meni se zdi to drugo precej boljša opcija.
Poleg kmetijstva in gozdarstva si samo želimo nadaljevati očetovo tradicijo, do katere imamo tudi mi izredno veselje. Kdor se tega loteva na hitro in površno, mu ne bo uspelo.
Kdaj ste sami začutili željo, da si želite stopiti na pot, ki jo je začrtal že vaš oče?
Ko sem si ustvaril družino. Želja po odprtju planinskega doma je zorela že dlje časa, že vse odkar se je odprla turnokolesarska pot. Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo zgodilo.
Seveda smo prej morali dobiti zeleno luč sosednih planinskih društev, podprla pa nas je tudi županja Črne na Koroškem Romana Lesjak.
Pri tem sem se obvezal, da bom naprej aktivno sodeloval na MDO (Meddruštveni odbor planinskih društev, op. p.) Koroška, kjer imamo okoli 400 kilometrov planinskih poti, da bom naše markaciste in vodnike poslal na ustrezno izobraževanje in da bom delal dobra dela na tem področju. Smo pa vsi prostovoljci, nič ne delamo za denar.
Zakaj ste si želeli vpisa v register planinskih koč?
Ker sem mnenja, da so turistične kmetije izgubile na vrednosti in da se je treba usmeriti na drugačno pot.
Z Branko sva bila leta 2018 tako obremenjena s turistično kmetijo – imela sva tisoč nočitev na sezono –, ko so se začeli pojavljati gostje, ki so si želeli jacuzzija in savne. Takrat sem se zamislil in se vprašal, zakaj bi z jacuzzijem onesnaževal to prelepo okolje, v katerem živim, zakaj bi imel savno na 1.200 metrih … Ne se hecat'.
Včasih je bil namen obiska turističnih kmetij dobra domača hrana in gostoljubje ... Kaj pa danes? Ljudje zahtevajo savno, fitnes, jacuzzi. Ne, hvala, mi se tega ne gremo. Za to imamo hotele.
Ravno zato sem si želel, da odpremo planinsko kočo, vendar ne po sistemu luksuza, ampak pohodništva. Da si ljudje odpočijejo, se sprostijo, dobro najejo – kuhava midva z Branko, tudi hčerka že pomaga pri strežbi, tudi sinova že sodelujeta, vsi bodo pridobili delovne navade –, da imajo v okolici lepo urejene planinske poti.
Vsi smo zelo pristni, naš dom je vedno odprt. Vse leto. Tudi v tem vidimo našo priložnost. Tudi za turne smučarje in pohodnike, ki jim bomo na voljo tudi pozimi.
V nekdanjem čebelnjaku je na voljo apartma s štirimi ležišči, kuhinjo, kopalnico, kaminom in teraso, v glavnem objektu je še deset postelj v manjših sobah. Zraven kmetije je urejen tudi prostor za šotorjenje, priročen tudi za planinska poletna taborjenja. Foto: Ana Kovač
Kdo so vaši gostje?
Naš gost je slovenski gost, ta pride tudi, kadar ni poletne sezone, vračajo pa se tudi gostje iz Avstrije.
Zelo me veseli, da se pri nas na malici ustavijo ljudje iz Koprivne, se pravi domačini. To mi ogromno pomeni.
Odprtje planinskega doma je dobra zgodba ne samo za PZS in planince, ampak tudi za domačine. Zdaj so se že lahko prepričali, da se ne želimo iti množičnega turizma, česar so se nekateri Koprivci zelo bali.
Da bom varoval to okolje, da ponoči ne bom dovolil hrupa, da s planinskimi in kolesarskimi potmi ne bomo obremenjevali sosedov. K sreči imamo dovolj svoje zemlje, da smo lastniki koridorjev proti Peci in Olševi in lahko držimo roko nad tem, da se ne bodo odpirale nove poti.
Naši gostje so ljudje, ki iščejo mir in dobro hrano. Ponujamo zelo dobro govejo juho z rezanci, kmečki narezek, klobaso s permalajsom, žlikrofe …
Želimo si certifikata za okolju prijazno kočo, pri ogrevanju smo že prešli na biomaso, sobe so energetsko urejene … Družini prijazni pa smo tako ali tako že.