Planinski vestnik - Dušan Škodič: Ko so iz Vipave na Goro še nosili na ramenih

Planinski vestnik, december 2007, strani 28-31

Burja

Ko so iz Vipave na Goro še nosili na ramenih

Zima leta 1750 je bila ostra kot britev in prav nič ni mislila na svoj odhod. Minil je že skoraj mesec dni od marčnih kvater. Vsa Ljukničarjeva družina je bila zbrana okrog velike hrastove mize v hiši in z lesenimi žlicami molče zajemala redek močnik, ki se je kadil iz lončene sklede. Burja je žvižgala okrog hišnih vogalov, v sunkih dvigovala bele zastore po robeh Gore* in jih odlagala nekam pod njeno široko razprostrto krilo, ki je izginjalo v sivih strmalih nad dolino. Nikomur ni bilo do pogovora in niti beseda ni padla iz ust, ko je začelo od mize nežno doneti. Žlice so zajemale pri dnu in pozvanjale po lončenini. Kot ob slabi slutnji so se vse oči obrnile h gospodarju, ki je le mrščil čelo in se ni oziral na nikogar, vse dokler niso iz sklede polovili vsega, do zadnje srage. Nato je odložil žlico na mizo, prav tako za njim tudi ostali. Na glavo si je poveznil klobuk, ki si ga je snel pred jedjo, vstal, si nekoliko pretegnil hrbet in se sklonil k oknu, skozi katerega se je zazrl proti zasneženim Golakom. Drobne mišice na čeljustih so mu komaj opazno zadrgetale, pogladil si je brke in se vzravnan počasi obrnil k njim. Nad ušesi je imel le nekaj redkih srebrnih niti, vendar se je v spopadu z notranjimi dvomi tega dne zdel starejši, kot je bil v resnici. Otroci, ki so medtem zlezli nazaj na peč, so z odprtimi usti čakali, kaj porečejo ata. Hlapci in dekle so sklonili pogled v pričakovanju. »Koliko še imamo, Marija?« je vprašal gospodinjo, ki je ravnokar vstala od mize. »Sem ti že predvčerajšnjim povedala,« mu je odvrnila brezvoljno, pograbila prazno skledo in se umaknila v kuhinjo. Gospodar Ljukničar se je ozrl po družini. »Letos se bo pomlad zakasnila. Velika noč je pred vrati, zima pa razsaja kot v prosincu. V kašči se že nabirajo pajčevine …«

Po živež
Stopil je spet k mizi in prisedel. »Mina, Anton,« se je obrnil k mlademu hlapcu in dekli. »V Deželo (Vipavsko) bo treba. Ne kaže nam drugega, kot da gresta dva dol in prineseta živeža, da prebrodimo.« Mina se je s strahom ozrla skozi okno, Anton je le brez besed prikimal in se delal brezbrižnega. Njegove skrbi so izdajali le pobeljeni členki rok, v katerih je tiščal klobuk.

Navsezgodaj naslednjega dne sta se odeta, v kar se je le dalo, odpravila iz Ljukne. Sunki burje so ju pehali navzdol po jarúgi, kjer je pod napihanim snegom ždela poledenela pot. Prazna koša sta jima opletala na hrbtih in ju venomer spravljala iz ravnotežja, ki sta ga skušala loviti z močnima leskovkama, s katerima sta si podpirala korak. Mestoma se je prediralo tudi do pasu, že korak ali dva naprej pa je veter grozil, da ju prevrne po do suhega spihanih skalah. Nižje proti dolini je snega počasi zmanjkalo in korak je bil zanesljiv ter hiter, le mrzla burja je še vedno pila moči in voljo. Dve uri pred poldnevom sta vsa premražena stopila med prve hiše v Ajdovščini. Kamenje na obteženih strešnikih je trepetalo.

»Anton, nikar ne nori! Počakajta vendar do jutri, da se odpočijeta in pogrejeta. Ponoči morda še burja nekoliko oslabi. Na Gori se še dviga sneg,« je hlapca svaril gostilničar, pri katerem sta si napolnila koša z živežem. »Gospodar ni božji, da vaju pošilja v takem na pot,« je zagodrnjal malo tišje, zreč navzgor proti robu Trnovskega gozda, na katerega terasi so gnezdili redko posejani grunti. Ljukničar ni bil majhen posestnik, le kako hudo je moralo biti pri manjših, ki so sedaj jedli le svojo revščino? Takšne zime sam še ni pomnil. »Bova kar šla, šele poldan je odbila,« si je dajal hlapec korajžo, ko sta z Mino izpila še žganje pred odhodom in zavrnila gostilničarja, ki jima je zaman ponujal, da bi prenočila na senu pri njegovem konjarju. Oprtala sta si koša in se odpravila navkreber po lokavški cesti. Ko sta se nad zadnjo hišo ozrla, se je zdelo, kot bi se dim iz ajdovških dimnikov zaradi vetra zlil v vzporedno črto z umazanim obzorjem. Na pol prosojna krogla je silila skozi medlo nebo in vsake toliko sramežljivo izginila med nizko letečimi oblaki, a svoji nalogi v tej pozni zimi preprosto ni bila kos. Hubelj, ki bi moral v tem času že bruhati silne pomladne vode talečega se snega na trnovski planoti, je le leno mezel kot sokrvica iz rani podobne razpoke v ostenju Gore. Par je zagrizel v strmino. Težki tovor jima je bil v vetru celo v pomoč pri ravnotežju, samo jermeni so neprijetno rezali v rame. Na pobočjih je veter skoraj ponehal in zaradi nošnje sta se segrela. V tem času bi moralo biti po skalnih razpokah že vse rumeno od jegliča, pa so cvetovi še vedno spali kot majhni popki, ždeči v olivno zelenih, mesnatih listnih gnezdecih.

S tovorom ne bo šlo naprej
Dan se je pričel nagibati, vzpon s tovorom je bil počasen in pošteno utrujena sta že bila, ko sta leskovki zapičila v prvega od napihanih zametov. Burja se je proti vrhu zopet prebudila iz navideznega sna. Višje ko sta bila, v močnejših in obilnejših valovih se je mrzli zrak razlival preko roba planote in pljuskal proti dolini. Pojavila se je snežna vejavica. Mina si je debelo ruto spustila čisto do oči, pa je komaj kaj pomagalo, drobne iglice so ju neusmiljeno grizle v oči, ki so se solzile in skalile pogled. Če je prehudo zapihalo, sta oprta v palici na pol počenila in obrnila hrbet, ki je prestregel sunek. Šlo je vedno počasneje, burja se je kljub debelim oblačilom pregrizla do teles in povampirjeno pila njuno toploto. »Prekleta reč,« je zaklel Anton, ko se je prevrnil v zamet, ki mu ga ni uspelo odkriti s palico, ki jo je v iskanju poti ves čas zabadal pred seboj. Koš mu je neusmiljeno pritisnil na hrbet, tako da je moral najprej potegniti jermene z ramen, preden se je lahko izkopal iz pokrite snežne kotanje. Šele ko je povlekel tovor za seboj, je začutil, da ima roki že čisto odreveneli od mraza. Pritisk tovora je v ramah dušil pretok krvi, stisnjena pest, ki je oklepala palico, se mu je zaradi neobčutljivosti zdela kakor tuja. »Mina, snemi koš in ga postavi sem v kotanjo. Jutri prideva ponju,« je dejal odločno. Dekla je sunkovito stresla z glavo. »Anton, ne nori, gospodar bodo hudi, če prideva praznih rok,« je drdrala skozi šklepetajoče zobovje. Lastni glas jo je še bolj prestrašil, konci rute so ji divje frfotali v vetru in Anton ji je videl po očeh, da ni prepričana v besede, ki jih pravkar govori. Moral je prevzeti odgovornost in se gospodarju postaviti po robu, če ne gre drugače. Če pride živež v hišo dan ali dva kasneje, se tudi ne bo podrla Gora, kaj šele svet. Vedno temnejše zahodno obzorje mu je prikimalo k tej odločitvi. Rob bi lahko poleti dosegla v četrt ure, zdaj v snegu, a brez tovora morda v slabi uri. Dekli, ki se ni več upirala, je potegnil koš z ramen in ga spustil v kotanjo poleg svojega. Na bližnjem rebru, kjer je bilo popolnoma spihano, je s premrlimi rokami prevalil nekaj večjih skal in postavil piramido, iz katere je štrlela leskovka, da bi lahko v prihodnjih dneh lažje našel tovor, ki ga je sneg pričel nemudoma zasipati.
Mina je stala kot kip, dokler je ni stresel za ramena in pahnil na pot. Morala sta pohiteti. Toda to je bilo vedno težje, burja je bila z vsakim korakom proti robu močnejša, sunkovitejša in tuleča kot trop steklih volkov. Morda je tulilo zgoraj, skozi Otliško okno, kdo bi vedel? Anton se je zaganjal naravnost vanjo in plaval skozi zamete, v katere se je pogrezal brez palice, s katero je prej tipal pot. Mina je stopala za njim kot mesečna, vsakič, ko je sunek burje za trenutek popustil, se je opotekla na vse štiri, pa zopet vstala in šla za njim. Tik pod robom ju je ujela tema, tu je bilo najtežje, sneg je v silnem vleku nosilo naravnost in z zadnjimi močmi sta po vseh štirih pripraskala na rob. Še nekaj metrov ju je ločilo do kupa skal z razmršeno bukvijo med njimi, kjer je bilo skoraj suho. Huronski veter je skoraj nenadoma zamrl, slišati je bilo le še oddaljeno tuljenje pod robom. Anton se je naslonil na skale in potegnil Mino k sebi. »Samo da zajameva sapo, Mina, pa greva spet naprej, zdaj bo vse dobro. Poglej, družina je že pri večerji,« je hotel zašepetati vzpodbudne besede otrpli dekli, a iz otrdelih čeljusti se mu je izvilo le nekaj grlenih zvokov. Svetloba lojénke je trepetala skozi temo, kajti okna Ljuknine so bila tako blizu, da bi skoraj zalučal kamen do praga. »Samo še malo, da predahneva,« si je mislil. Na svodu so migljale drobne zvezde, ki jih je vsakih nekaj trenutkov preletela senca raztrganega oblaka. Njuno trepetanje se je počasi umirjalo.

Ne eden ne drugi
Bilo je že pozno in Ljukničarka se je ravno namenila upihniti luč. »Prespala sta na senu pri gostilničarju, kot sem ti rekla,« je rekla gospodarju, ki ga je že ves večer mučilo zaradi hlapca in dekle, ki ju je poslal v dolino po živež. Burja se je proti večeru še okrepila, zato je tudi sam upal, da sta ostala spodaj, kjer bosta na varnem počakala, da se vsaj nekoliko poleže. Stisnjeni stenj na sveči je zasmrdel po zažganem govejem loju. Gospodinja se je sklonila k oknu in pogledala proti nebu. »Mogoče se bo še ponoči umirilo,« je mrmrala, da so se šipe meglile zaradi tople sape. »Pusti, pridi vendar v posteljo,« je sitnaril Ljukničar, ko je opazil, da žena stoji nepremično, kot bi ji nos primrznil na šipo. »O, Marija sveta, pomagaj,« se je nenadoma zdrznila in si pokrila usta z rokami. Ljukničar je bil takoj ob njej. Skozi temo se je proti hiši s počasnim, pijanim korakom opotekala postava. V grozi so se mu naježile vse dlake po telesu. »O bog, hitro,« je otipal in pograbil debelo suknjo z žeblja in si jo navlekel kar čez spodnjo srajco. Ljukničarka je planila k peči in odsunila vratca. Skozi dimnik je buhnil šop isker, ko je na žerjavico vrgla debel čok. Po hiši se je za trenutek razlezla oranžna svetloba. S trsko je zopet prižgala lojenico, ki je zaradi ovlaženega stenja sprva le nejevoljno prasketala. Vrata so se odprla in Ljukničar se je opotekel v notranjost z Mino na rokah. Ko jo je gospodar zunaj prestregel na roke, mu je zlezla skupaj. Naj so se še tako trudili z njo, ni znala niti mogla povedati, kje je ostal hlapec. V popolni zmedenosti je le bledla nesmisle in ni zmogla povedati, kako se je nenadoma prebudila zraven zmrznjenega hlapca in nato kakor vešča krenila proti luči, ki ji je pred nosom nenadoma ugasnila. Postajala je vedno bolj zaspana in v obraz bela, kakor ogrinjalo višarske matere božje. »Hitro na peč, da se segreje,« je priganjala Ljukničarka in spotoma naganjala nazaj v sobo otroke, ki so prebujeni in radovedni zaradi dogajanja silili v glavni prostor. Previdno sta ji slekla suknjo. Roki je imela do komolcev trdi kot polena. »Prepozno,« je zastokal gospodar. »Marija, teci hitro po drugega hlapca, v hlev jo moramo prenesti!« Uporabili so še zadnjo možnost, s katero so po teh krajih reševali zmrznjene ude podhlajenim žrtvam, ki jih je zdelala zahrbtna burja. Če bi človeka v takem stanju dali na peč, bi ga le ugonobili v najhujših mukah. Prenesli so jo v hlev, jo slekli in v gnojni kup izkopali veliko luknjo, v katero so nesrečno deklo zakopali vse do vratu. Cele tri dni je tako nepremično ždela v smrdljivem, a toplem gnojnem kupu. Stanje se ji je popravljalo, srknila je že tudi požirek vina po žlici in beseda ji je postajala vedno jasnejša. Povedala je za Antona pod bukvijo, povedala za koša z živežem in skalno piramido z leskovko. Gospodar je pod večer poslal po mrtvega hlapca, ki so ga začasno pokopali kar zadaj za hišo v leseno rakev, ki so jo zaradi lisic pokrili s kamenjem in zasuli s snegom. Ob prvi otoplitvi bi ga prenesli na pokopališče, spodaj v Lokavec, kjer so že nekaj rodov v posvečeni zemlji našli svoj mir praktično vsi prebivalci Ljukničarjevega grunta.
Četrto jutro so Mino previdno izkopali iz gnojnega kupa. Še preden ji je gospodinja s toplo vodo izmila umazanijo iz kože, je bilo vse jasno. Vse štiri okončine so bile črne kot oglje. Prenesli so jo v posteljo, kjer je po dveh dneh dobila temperaturo in čez deset dni podlegla zaradi gangrene. Ko so jo skupaj z Antonom nesli v pogrebu, je bilo že vse rumeno od jegliča.

* Gora – tako domačini imenujejo planoto Trnovskega gozda, 850–1031 m